Un prophète (2009)

Ob ogledu naslovnega filma se mi je čelo končno spet nagubalo tako kot že dolgo ne. Ponavadi se mi na čelu naredita dve veliki gubi, ko pa mi sive celice načne nekaj tako velikega kot recimo naslovni film, se pojavi še tretja guba. To je znak, da se v glavi dogaja nekaj zloveščega, nekaj, kar kliče po izbruhu, ponavadi izbruhne jeza, drugič veselje. Pred dnevi je izbruhnilo veselje, tisto pristno, potrditev zmagoslavja. Verjel sem, da bom zadoščen, na to me je pripravljal sinopsis, na to me je pripravljal reklamni material, nenazadnje kamor koli sem se obrnil me je nekdo potrpljal po rami in mi naslovni film toplo priporočil v ogled. Hvala vsem angelom in demonom, ki stojijo za tem, Un Prophete je film, ki se mu velja prikloniti. Da tovrstne žanrske eksponate naravnost obožujem ni težko ugotoviti, da sem jih videl že cel kup je jasno, ampak, naj mi takoj oveni nedavno pridobljena orhideja, če sedaj lažem, takega filma moje očesno zrklo že dolgo ni uzrlo. Ponavadi zapišem, da izvenserijski film prepoznaš po nekaj uvodnih minutah. To tezo potrjuje tudi današnji izbor. Po le nekaj minutah sem začutil ščemenje in globoko v sebi prepoznal sorodno dušo. Takoj sem vedel, da je pred menoj dolg, naporen in izjemno lep večer.

Zapor. Težke razmere čutimo skozi oko kamere. Vlago, nelagodje in strah glavnega protagonista takoj začutimo. Pravi, da ni kriv, to nikogar ne briga, sedaj je zapornik. Prestrašen in sam je pahnjen v celico, porinjen za šivalni stroj, prepuščen samemu sebi. S kom naj se druži, kdo ga bo sprejel medse. Sam vendarle ne more biti, že v prvih dneh ostane brez obuval. Do njega pristopi korziški don, ki mu naroči umor sojetnika. Če nalogo zavrne, ta usoda čaka njega. Težo zapora, obupa, strahu in neizhodnosti gledalci začutimo z glavnim protagonistom. Z njim se podamo na pustolovščino, ki je ni para. Film na začetku sicer krene na pričakovano pot, zaporniške zdrahe, kjer vsaka tolpa išče svoj obstoj pod soncem. Tu prevladujeta dve tolpi, ki kujeta usodo vseh ujetnikov. Na eni strani so arabce, na drugi strani so korzičani. Zakaj bi se naslovni film razlikoval od drugih? Predvsem zaradi direktne, brezkompromisne naracije, ki podaja zgodbo takšno kot je, brez olepšav, brez kozmetičnih popravkov, brez odvečnega sala, ki vseprevečkrat že tako dobro nastavljeno fabulo zavije v konservativni klopčič že videnega. Tega tu ni, film krene na svojo, surovo pot, kdor ni zmožen sprejemanja tega ni povabljen.

Film predstavi dva izjemna lika, ki mi še sedaj, dan ali dva po ogledu ne gresta iz glave. Prvi je mladenič, ki pride v zapor kot nebogljena ovčka. Malik El Djebena je francoski arabec, ki pa nato zelo hitro dojame kako se stvarem na tem mestu streže. Potem, ko premaga prvo oviro, ga korziška klapa sprejme medse, spočetka ga imajo za deklico za vse, ki jim čisti, kuha, streže kavo, oni pa mu v zameno nudijo zaščito. A stvari se kmalu premešajo. To njegovo preobrazbo začutimo na podoben način, kot začutimo preobrazbo Michaela Corleoneja v prvem Botru. Stekleni pogled zapečati usodo mladeniča. Ko po spletu nadaljnih dogodkov postane učiteljev najboljši mož, se zanj začne novo obdobje.

Drugi lik, ki ostaja z mano je lik korziškega dona Cesarja. Cesar je človek, ki iz zaporne celice vodi zapor. Vse odločitve, ki se tičejo arestantov in njihovega vsakdana, se rojevajo v njegovi glavi. Cesar tolpo vodi tako kot jo mafijski boter mota, z družinsko predanostjo in srcem. Vseeno gre za grobega, neizprosnega človeka, ki vsako napako nasprotnika izkoristi v svojo korist. Je tih, ne govori veliko, deluje modro. Varčuje energijo za pomembnejše stvari. Njegova simbioza z Malikom se veča, eden drugemu zaupata, sta si v uteho. Pa bodi dovolj analiziranja likov, prav brzdati se moram, da ne izdam preveč.

Jasno je, da ima film izjemen scenarij. Res vsaka sekvenca je dobro spisana in nosi veliko teže. Atmosfera se skozi film ves čas gradi, dobro sovpada z vsakim gibom in skrbi, da je gledalec ves čas na trnih. Gledalec je skozi film v krču, nikoli ne ve kje in kdaj ga bo udarilo. To pri filmu močno cenim, saj tempo vseh 120 minut ne pade, še več, z vedno novimi situacijami od gledalca zahteva visoko zbranost in perfektno sledenje. Drugo pohvalo gre napisati režiji, ki je naravnost fenomenalna in mitska. Film je režiral Jacques Audiard in zaklel sem se, da njegovo filmografijo bolj podrobno pregledam. Nekaj sekvenc je odlično speljanih in jih velja nekajkrat pogledati. Seveda bi jih sedaj lahko tu veliko orisal in prikazal, a ne bom v želji, da ne uničim ogleda bralcem, ki se na to avanturo še niso podali. Na splošno je igralski ansambel delo opravil na visokem nivoju, no še posebej se je izkazal Niels Arestrup v vlogi dona Cesarja. To je bila izjemna vloga, polna nekih drobnih detajlov, ki se sestavijo v izjemno celoto. Prepričljivo, navdihujoče. Tudi Tahar Rahim v vlogi Malika štrli iz povprečja in prepriča. Kot me uči imdb je to zanj prva prava vloga in lahko se le priklonim in aplavdiram, kot rečeno, preobrazbo iz boječega fanta v krvoločnega lopova je vrhunsko opravil.

Un Prophete je film, kjer pravi filmofil dejansko pride na svoj račun. Kompleksna, večplastna zgodba, ki ne pusti oddiha, obrtniško perfektna režija razvaja pozornega gledalca, verodostojen prikaz zaporniške brezizhodnosti pa še dodatno začini mineštro in omogoči gledalcu dodatno vzklikanje ob zaključni špici. Kritiki in ostali pisuni, ki film prav tako kot jaz kujejo v zvezde, mu laskajo celo tako silovito, da ga označijo kar za francosko verzijo Botra. Tu se ne strinjam povsem, pa ne zato, da bi tovrstna omemba kakor koli oblatila Coppolovo legendo, ampak gre vendarle za žanrsko tako različna filma, da prave primerjave vseeno ni. S kom bi ga primerjal jaz je težko reči, dejstvo je, da marsikatere filme, tudi tiste najlegendarnejše, pusti krepko zadaj. Un Prophete je film z velikim f. Priporočam ga tako silovito in toplo kot ga najbolj lahko, menim, da ne bo razočaral nikogar.

Močno priporočam +

op. Ampak tujejezični oskar je šel v Argentino. Sedaj me pa res zanima kaj mi lahko pokaže zmagovalni film El secreto de sus ojos. Komaj čakam ta ogled!

  • Share/Bookmark


7 komentarjev ↓

#1   filmoljub dne 9.03.2010 07:00

Odlično, hvala za priporočilo. Takih se veselim in take z velikim veseljem pogledam.

#2   cosmopapi dne 9.03.2010 14:27

Sem se že spraševal pred pol letom – zakaj se vedno čaka na kvalitetno potrdilo akademije, šele potem sledi ogled? V tem filmu (in mnogih drugih podobnih) bi lahko užival že zdavnaj…

#3   filmoljub dne 9.03.2010 17:18

No, jaz ne čakam na potrdilo akademije, ampak na priporočilo nekoga, čigar okusu in presji filmov zaupam – in vidva oba sodita mednje. Ampak Papi, o tem filmu ti ni nisi pisal, se motm?

#4 paucstadt  paucstadt dne 9.03.2010 17:36

No, jst ne čakam potrdilo akademije, pogledam bolj ali manj vse kar mi pride pod roke in da me vsaj malo pritegne. Ali da me o tem prepriča kdo. Je pa res, da se mi je naslovni nekam skril, sem se nanj šele pred časom spomnil… Veš, veliko je filmov, kolikor mi čas dopušča jim sledim, a so primeri, ki se enostavno izmaknjejo mojemu radarju :)

#5   cosmopapi dne 9.03.2010 18:20

http://odvisni-od-neodvisnih-filmov.blogspot.com/2009/10/un-prophete.html

#6 w33d  w33d dne 9.03.2010 20:36

Sicer sem ga videl že okoli oktobra, a mi je še precej dobro ostal v spominu. Tisti najbolj markantni in najbolj “surovi” ter realistični prizori ter uvod so še vedno v mojem spominu in izdelek smatram kot odlično karakterno študijo, po kateri bi se lahko zgledovali tudi najboljši filmarji. Osebno noto režiserju sicer ni uspelo toliko zadovoljiti, saj sam nisem ravno ljubitelj skrajnega realizma (naturalizma), dočim me (ponavadi) toliko bolj prepričajo odbite, nevsakdanje pripovedi (à la Kaufman, Tarantino…).

#7   Insomniac dne 20.03.2010 23:00

Začetek dober, potem zvodeni. So mi nekateri drugi zaporniški filmi bolj ostali v lepšem spominu.

Komentiraj

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !