The Road (2009)

Everything depends on reaching the coast. I told you I would do whatever it takes.

Že večkrat sem dejal, da filmsko leto 2009 ni bilo tako slabo, kot mi želijo predstaviti nekateri. Nekaj filmov je bilo enostavno vrhunskih in brez kakršnega koli razmisleka bom med vrhunske postavil tudi naslovnega, ki ga vsaj takole na hitro beležim med top 5 izdelkov leta 2009. Naj povem, da sem takoj zastrigel z ušesi, ko sem prebral, da se snema nov film na podlagi McCarthyjeve novele, kako ne, ko pa je na podlagi njegove pisane besede nastal eden boljših filmov novega tisočletja, No country for old men. The Road nima tako izjemne fabule, morda nima tako iskrive naracije, a ima svoje vrline, katere upam, da bom v tem spisu lahko izpostavil tako kot jih vidim v svojih mislih.

The Road je velik film. V to se gledalec prepriča po prvih nekaj sekvencah. Svet je upostošen, kaj točno se je zgodilo ne izvemo nikoli. Spremljamo pot očeta in njegovega sina, ki strmita k preživetju in čimhitrejšem prihodu na cilj. Cilj je morska obala, kaj točno ju tam čaka prav tako ne izvemo. Brez imetja, brez hrane in ostalih življenjskih potrebščin se s težavo prebijata skozi vsakdan. Če ju ne muči lakota, ju lovijo cestne tolpe, ki po zakonu kaosa vladajo apokaliptični realnosti. Med očetovimi blodnjami, sanjami in drugimi mentalnimi preskoki nekako spoznavamo pričetek apokalipse, spoznamo ženo, ki se je ob popolnem obupu odpovedala sinu in možu, ter se odločila za prerani konec. Oče se ni želel predati, vseskozi je verjel, da kljub mračnemu pogledu skozi okno, kljub nezavidljivem položaju, ko umira celo plevel in ostala vegetacija, lahko pripelje sina v boljši svet in mu omogoči veselo odraščanje. Požrtvovalnost, pogum in ponos ju odpeljejo na epsko potovanje, kakršnega filmski svet že nekaj časa ne pomni.

Kar ob ogledu tega filma najprej skoči v oči, je izjemna fotografija. Lahko zatrdim, da tako verodostojnega postapokaliptičnega sveta že dolgo nisem videl in prav navdušen sem bil ob ugotovitvi, da ta morbidna in turobna kulisa ni plod specialnih efektov, ampak gre za pravo stanje. Za snemanje so uporabili zapuščene lokacije, previdno izbirali primerno vegetacijo in tako brez kakršnih koli posebnih dodelav priklicali vizuelno izjemen postapokaliptični svet. Aplavdiram vsem odgovornih, vsaj nekaj ustavljenih kadrov velja obesiti v spalnici nad blazino. Film je režiral John Hillcoat, ki se je dokazal pred leti z vizuelno prav tako hudičevo privlačnim The Proposition. Hillcoat je kamero dobro vihtel, nasplošno velja pohvaliti vse kadre, lepo je gradil atmosfero, tempiral čustva, bil pozoren na detajle. Veseli me, da je ob določenih momentih več skril kot pokazal in s tem še dodatno preizkušal gledalčevo domišljijo in pozornost. Ob tem naj omenim prizore v tisti zapuščeni hiši, kamor po naključju prideta oče in sin. Suspenz na visoki ravni, dobra fotografija, res močni trenutki. Ampak po drugi strani zna v ta žalostni svet katastrofe vnesti tudi nekaj sproščenosti, da ne rečem veselja. Scenarij je na vrhunski ravni, zdi se, kot da je vsaka minuta večkrat premišljena, vsaka stran ima veliko mesa, tam pa se pretaka filozofija, psihologija, tečaj preživetja in neizmeren optimizem.

Sam sem vajen na filmskem trakovju marsikaj požreti, lahko rečem, da sem vedno manj čustveno dovzeten za takšne in drugačne mahinacije. A ob  tem, ko oče skrbno varčuje dva naboja za vsak slučaj, me ima, da bi se zaprl v samotno sobo in bridko zajokal. Film se loti težkih vprašanj, večjih od življenja, bi bili pripravljeni ubiti sina? Bi lažje gledali, da ga kanibalistična tolpa poje pred vašimi očmi? Občutek sem imel, da se sin celotnega ozadja zgodbe o pištoli in dveh nabojev ni zavedal do te mere kot gledalci, v njem je še vedno bil srce otroka, otroka, ki kljub vsemu verjame v dobroto, v krasni svet, srce otroka, ki v šepajočem starcu vidi pomoči željnega popotnika in ne prikritega morilca kot to pesimistično sklepa oče. Scena z delitvijo kokakole je bila odlična, težka, družinska. Si predstavljate lakoto, zaradi katere bi človek umrl, nato pa nekje iz naftalina potegneš kokakolo? Naj povem tudi to, da mi je sam zaključek zelo všečen, tak kot mora biti. Brez odvečnih scen, brez odvečnega govorjenja.

Naslov The Road, torej cesta, pot, je pomenljiv, oče in sin sta ves čas na poti. Ves čas želita naprej, ne smeta počivati, saj bi postala lahek plen okoliških tolp in ostalih mimoidočih. Cesta, ki pelje k odrešitvi pa je dolga in težka.

“I will kill anyone who touches you. Because that’s my job.”

Vlogo očeta je vrhunsko odigral znani Viggo Mortensen, ki zadnja leta izbira modre in dobre vloge. Kdo se ga ne bi spominjal iz odlične Cronenbergove drame A History of violence, ali pa iz nekoliko novejšega Eastern Promises. Zato me res zanima zakaj omenjeni možak ni bil nominiran za glavno moško vlogo na prihajajočih oskarjih. Po mojem mnenju gre za hudičevo dobro vlogo, težko za interpretacijo, a Mortensen je lik skrbnega in nekoliko zblaznelega očeta zares dobro interpretiral. Moram pa izpostaviti še starešino Roberta Duvalla, ki v izjemno kratkem času pusti dober vtis.

Kot rečeno, The Road je dih jemajoč film, ki v gledalcu ostane še dolgo po ogledu. Ko gledam tak film, ki tako vrhunsko prikaže vso morbidnost in najverjetnejšo realnost postapokaliptičnega sveta, si ne morem kaj kot da se z ravnilom petkrat udarim po prstih in si zabičam, da bom v roke vzel tudi knjigo in to avanturo vnovič podoživel.

Močno priporočam

  • Share/Bookmark


19 komentarjev ↓

#1 IZTOK GARTNER  IZTOK GARTNER dne 25.02.2010 03:41

Šefe, beseda “novel” v slovenščini ne pomeni novele, ampak roman.

Drugače pa se strinjam z oceno in sem film pravkar tudi sam močno pohvalil.

#2   filmoljub dne 25.02.2010 07:23

Vidim, da nas The Road bolj ali manj vse navdušuje. Sicer nisem pristaš primerjav in izpeljav med knjigo in (po njej posnetim) filmom, v tem primeru pa bi res od srca priporočil tudi izjemen McCarthyjev roman, ki še bolj poudari tisto, kar je v filmu zgolj nakazano — avtorjev strah nad (lastnim) staranjem in propadom, zlasti pa nad propadanjem načel družbene morale in človečnosti ter srhljive degradacije civilizacijskega etičnega kodeksa, ki narekuje npr. pomoč šibkejšim in spoštovanje do starejših (grozljivo usodo starejše generacije je mojstrsko upodobil Robert Duvall). Ljudje smo v skrajni dekadenci postali kanibali, torej nizkotna bitja, ki žrejo samega sebe; kljub vsemu pa v očeh nekega dečka še tli upanje in vera v sočloveka. Res, izjemen film.

#3   cyco dne 25.02.2010 17:21

+12!

#4   Namestnik podšefa dne 25.02.2010 17:30

Spoštovani gospod direktor Iztok Gartner, “novel” je lahko novela kot tudi roman.

#5   t-h-o-r dne 25.02.2010 19:57

novella

short story

novel

#6 IZTOK GARTNER  IZTOK GARTNER dne 25.02.2010 20:53

Namestnik, film je posnet po romanu, ne po noveli, ki je v naši književnosti srednje dolga zgodbica, se pravi krajša od romana in daljša od črtice.

Prevod novel v novelo je tako napačen. Novella bi še šla, novel pa je vedno roman.

#7   filmoljub dne 26.02.2010 12:31

… je rekel dislektični »recenzist«, ki ne loči dramaturgije od dramatizacije. <3

#8 IZTOK GARTNER  IZTOK GARTNER dne 26.02.2010 15:47

…je rekel “poznavalec”, ki dialoge filma Butec in Butec primerja z brati Coen, Blood Sport pa ima za isti žanr kot Punčko za milijon dolarjev in Razjarjenega bika…

Sicer pa, morda nimam prav glede tega, da se je Pauc zmotil?

#9   International IQ Test dne 26.02.2010 15:58

Oh Iztok, kako si brihten! Vabim te na testiranje (link klik), vabljeni tudi tvoji prijatelji, da boš lahko primerjal rezultate!

#10   filmoljub dne 26.02.2010 16:10

ki dialoge filma Butec in Butec primerja z brati Coen, Blood Sport pa ima za isti žanr kot Punčko za milijon dolarjev in Razjarjenega bika
Vidim, da disleksija trmasto vztraja. Nove tablete nič ne pomagajo?

p.s. Pauc, sorry za off-topic.

#11 IZTOK GARTNER  IZTOK GARTNER dne 26.02.2010 18:08

Da se vrnem k filmu The Road, bolj kot razmišljam o njem, boljši mi je. Pa strinjam se s Paucem, da lansko leto sploh ni bilo tako slabo kot je kazalo.

Filmoljub, zate pa še enkrat ponavljam vprašanje, ki si ga kot kaže spregledal. Morda nimam prav glede tega, da se je Pauc zmotil v besedi novela? In seveda, kaj imajo s tem moje pisarije, ki si jih omenil, res nimam pojma. Očitno le zato, da iščeš špetir ali pa zato,ker si postal Paucev odvetnik. Prepričan sem namreč, da se ne bi nikoli oglasil na tak otročji način, če bi Pauca dobronamerno popravil nekdo drug.

#12   filmoljub dne 27.02.2010 08:34

“Spregledal”? Dragi “kolega”, ne trudi se s sarkazmom, ne gre ti preveč dobro od rok. Samo za to gre, da bi človek obupal že po polovici prvega stavka in se od obupa ustrelil, če bi se lotil podobnega pregledovanja in popravljanja kateregakoli tvojega zapisa, ki jim tako velikodušno rečeš “recenzije”. In ne mislim samo na pravopisne lapsuse, prej vse ostalo.

#13 paucstadt  paucstadt dne 27.02.2010 10:28

Ah dejta no… Priznam, da sem se nerodno izrazil, da bi pa zaradi tega vidva spet začela vojno :) , pa res ni treba.

#14   filmoljub dne 27.02.2010 11:18

^_^

#15 IZTOK GARTNER  IZTOK GARTNER dne 27.02.2010 14:40

Stari, jaz je nisem začel, le dobronamerno sem opozoril na napakico, to je vse. Kolega Filmoljub pa je pač izkoristil priložnost in pičil kot to vedno počne. Jaz budala pa sem zagrabil in ti zasmetil zapis.

Ma lahko zbrišeš komentarje, ni mi panike :)

Le novelo popravi v roman pa bo :)

#16   Bo dne 27.02.2010 22:12

Roman! Vidim, ne poznate ravno dobro Cankarja. :)

Mar ta film, The Road že obstaja v kakšni dobri verziji, kaj več kot screener?

#17   t-h-o-r dne 28.02.2010 17:18

ja

slaba kopija, ki jo imajo v koloseju :P

#18   Cheap Lion King Tickets dne 7.01.2011 12:09

I would like to thank you for the efforts you have made in writing this post……………..

#19   Hell (2011) — PaucStadt dne 21.05.2012 23:58

[...] me film tako ne more kaj pretirano navdušiti, nenazadnje je pred leti prišel izjemen The Road (2009), ki tu vsem podobnim derivatom postavlja težko dosegljivo normo. Ravno zato, ker tozadevno film ne [...]

Komentiraj

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !