Casablanca (1942)

V času, ko tempo življenja narekuje hiter prenos informacij, ko novi razvoji, novi izumi, nove tehnologije vsakodnevno premikajo meje, v času, ko Avatar podira takšne in drugačne rekorde in se je 3D tehnika že povsem uveljavila, je pravi balzam za dušo in telo, da lahko gledalec mirnega večera odpre steklenico rdečega, namesti radiator na primerno temperaturo, si primerno razmehča fotelj in v dvd predvajalnik vstavi klasiko, ki jo malokateri izdelek lahko preseže. Nekaj podobnega sem si oni dan privoščil sam. Klasika vseh klasik je seveda Casablanca, po mojem skromnem mnenju najboljši romantični film vseh časov, preprosto zgodba, ki je prerasla neke filmske okvirje in bo za vedno zapisana v zgodovini homo sapiensa. Casablanco sem poprej videl že dvakrat in lahko rečem, da sem ob vsakem ogledu bolj navdušen, ehm kako bi rekel, ob vsakem ogledu jo imam rajši, saj se vsakič znova opomnim in prepričam, da gre za redko delo, pri katerem lahko občutiš umetnost v najbolj prvinski podobi. To mi gre težko sedaj iz misli, ne vem točno kako bi ta občutja opisal, ampak pri Casablanci človek ugotovi, da včasih filmov niso snemali zgolj za denar, ampak tudi in predvsem za dušo. In to naredi Casablanca, očisti dušo, umiri tempo srca, izbriše zle podobe vsakdanjika in vsaj za tistih 100 minut gledalca popelje v lepši svet.

O sami vsebini tu ne bom pisal, kdor je ne pozna, naj se za hip sramuje in priseže, da bo ob prvi priložnosti popravil napako. Gre za trpko ljubezensko zgodbo, ki se mojstrsko otepa vseh klišejev in stereotipov, a tudi če ne, so stvari tako dobro nastavljene in speljane, da zaradi celotne podobe vse napake zbledijo.

Film prikaže dva arhetipska filmska junaka. Moškega, ki je junak, sarkastičen, ciničen, zabaven, nedosegljiv, izkušenj, prizadet, vajen vsega hudega. Žensko, nedolžno, svojeglavo, zaljubljeno, zvedavo, romantično. Oba druži nostalgija, vonj po Parizu. Kot si rečeta: “We’ll always have Paris. We didn’t have, we, we lost it until you came to Casablanca. We got it back last night.” Gre za bivša ljubimca, ki ju usoda združi v Casablanci, sredi vojne vihre. Gre za visoko mero strasti, ki jo akterja komajda skrivata, a jo vendarle morata, skupne poti zanju ni več. Oba igralca to strast, to nedosegljivo in nepotešeno ljubezen vrhunsko predstavita, vrhunsko prikažeta. Ljubezen žrtvujeta, pozabita na čustva, potlačita jih in kreneta naprej. Brez kakršnega koli dvoma lahko zapišem, da je to eden izmed boljših parov na platnu kar smo jih videli. Če kateri par vzbuja skomine, potem jih ta. Oba igralca sta odlično odigrala svoji vlogi, poistosvetila sta se in vsaj takole, na daleč, delujeta kot zaljubljen par. Humphrey Bogart in Ingrid Bergman sta tu odigrala življenjski vlogi po katerih se ju bomo vedno spominjali.

Bogart je svojo kariero gradil na karizmi, igral pa je tako gangsterje kot detektive. Vedno je bil odličen, a vedno enak. Svoj čas sem imel kar eno tako nedolžno obsesijo z omenjenim igralcem, tako da sem v sorazmerno hitrem času pogledal veliko število njegovih filmov. Velika večina mi je všeč, Bogarta v vsakem enačim z božanstvom, a kritično oko mi veleva, da njegov igralski nabor vendarle ni tako širok in bogat. A tu je drugačen, tu je Bogart prikazal svojo najboljšo podobo.

Za filmom stojijo sama znana imena. Poleg Bogarta in Bergmanove velja pred kamero poudariti še Paula Heinreida, Claudea Rainsa in druge. Film je režiral Michael Curtiz, ki ima dolgo in široko filmografijo, a priznati moram, da poleg Angels with dirty faces, moje oko drugega njegovega dela ni videlo. Film je dobro posnet, zgodba lepo teče, gledalec je vedno na tekočem in se ne izgublja. Par kadrov velja analizirati in večkrat pogledati, mene osebno tisti niz sekvenc s himnama vsakič gane do skrajnih meja. To je eden izmed najmočnejših delov filma, saj gledalca dvigne in ga, v skladu s francosko himno, napolni z adrenalinom. Tudi sam zaključek s tistim letalom in lažno prijavo ob koncu, močno pritisne na gledalca, zdi se mi odličen konec, pri katerem ne bi nič spreminjal. Vse je tako, da je prav. Ilsa odide, Rick ostane sam v Casablanci.

You know, Rick, I have many a friend in Casablanca, but somehow, just because you despise me, you are the only one I trust.

Film velja za pravo pop ikono, dialogi so postali del naše kulture, nekaj sekvenc velja za pravo zapuščino sedme umetnosti. Če svoj kritični ton nekoliko okrepim, potem se velja vprašati s čim je Casablanca pravzaprav tako prevzela slehernega gledalca. Odgovor na to vprašanje ni lahko najti, a dejstvo je, da je Casablanca všeč vsem, tudi tistim z železnim srcem. Gre za preprosto zgodbo, polno ljubezenske energije in strasti, ki pa mora biti pozabljena, v kolikor vpleteni ne želijo, da nacistični stroj ne triumfira v II.svetovni vojni. Zatorej naj ga ob koncu tega spisa še enkrat toplo priporočim, itivi ga ima le klik stran, poglejte ga, posrkajte ga in vsaj za hip krenite iz današnjih high-budget atrakcij v svet, kjer šteje le ljubezen in čast.

Močno priporočam +