Sin Nombre (2009)

Po dolgem času sem ponovno zavihal rokave in krenil iz mainstreama, ter se podal na nekoliko bolj skrite in manj izpostavljene tire. Pa ne mislite, da sem šel v popolno alternativo, ah kje, krenil sem le proti Srednji Ameriki in ujel odlično delo, ki sta ga sproducirala znana, in meni osebno precej ljuba, Gael Garcia Bernal in Diego Luna. Po ogledu se mi je v ustih in žrelu takoj nabrala odvečna slina, primerna za konkreten pljunek na hwoodsko produkcijo, saj sem spoznal, da celotni filmski Svet ta čas premore vsebinsko popolnejše filme, od katerih se mastno plačani hwoodski producenti lahko le ponižno učijo. In takole, za zabavo, se poigravam z vprašanjem kako je lahko naslovni film prezrt pri oskarjevih nominacijah, tako povprečno delo kot je Blind side pa dosega tako slavo? E, še en dodatni dokaz, da filme danes še vedno ocenjujejo zastareli dinozavri, ki ne vidijo izven meja in okvirjev domače cuker produkcije. Sram naj jih bo!

Kot že uvodne besede nakazujejo, je avtorju besedila naslovni film močno všeč. Brez dvoma bo uvrščen na top10 leta 2009, ako me kaj prav posebej ne vrže na hrbet ta čas, ga velja uvrstiti kar precej visoko. Zakaj, vas vidim vihati rame in kremžiti obraz. Film je odličen, pravo nasprotje ostale produkcije, saj prinaša visoko mero krutega realizma in brez strahu prikaže življenje takšno kot je. Brez olepšav, brez opravičevanj, brez zatiskanja oči.

Film nam na začetku govori dve zgodbi. Ena teče o najstnici Sayri, ki se po dolgem času sreča z očetom. Skupaj bosta zapustila staro življenje in se na strehi vlaka podala obljubljeni deželi naproti. Druga zgodba govori o ulični tolpi, v ospredje so postavljeni El Casper, najstnik mrkega pogleda in močnih čustev, mladi Smiley, ki želi na ulici postati nekdo, ter vodja s tatoviranim obrazom, ki mladeniča mentorsko vodi skozi proces asimilacije. Zgodbi se nato smelo prepleteta, tako da dobimo celoto, ki zlepa ne gre iz glave. Gre za potovanje, gre za iskanje samega sebe.

Sayra išče boljše razmere za normalno življenje, ve, da tu ne more normalno delovati, to okolje je pripravljena zapustiti na vsak način. Vedno me zapeče v desnem pljučnem krilu, ko mi slikosuki servirajo zgodbe ubežnikov, ki morajo poiskati kruh in mleko v drugi državi, tja pa odidejo praznih žepov. Oče ji že na začetku pojasni, da več kot polovica ubežnikov cilja ne bo videlo, da pa bo njima zagotovo uspelo. In potem se vlak odpelje, Sayra z družino na strehi lokomotive potrpežljivo čaka na čimmirnejšo pot in opreza za morebitnimi kontrolami. Protagonisti druge zgodbe pa ne bežijo od nastale situacije. Slabe razmere in kaos izkoristijo za svoj doprinos. Vladajo ulici in postavljajo pravila. Trupla so le kolateralna škoda, priboljšek za pse. Izgleda, kot da so uganili tržno nišo, ki jim prinaša zadovoljstvo. V nasprotju s Sayro protagonisti ne hrepenijo po boljšem življenju, ki ga prinaša Amerika, ampak so zadovoljni s tistim kar imajo tu, še več, tu so popolni vladarji.

Zgodbi se kot rečeno združita ob nepričakovani situaciji. Situaciji, ki surovo in kruto prikaže realnost ene in druge strani. Sayra, ki beži iz tega okolja, še vedno ne uspe uiti, vse to ji sledi, ulični barabini pa še naprej veljajo za vladarje, ne vladajo le ulicam, namreč tudi streham vlakov. Več ne želim izdajati, sem mnenja, da že najmanjše razkritje preveč uniči, zato bom z povzemom vsebine tu končal.

Film je režiral neznani Cary Fukunaga, to je njegov prvenec in le čestitamo mu lahko ob takem krstu. Mlad filmar, katerega ime si velja zapisati v beležnico in le čakati na nov produkt. Lahko rečem, da je režija prvovrstna, naracija odlična, kadri so lepo posneti, vse skupaj krasi odlična fotografija, ki pokaže bedo in lepoto obenem.

Karakterizacija likov je dobro spisana, vsi nosijo dovolj snovi za obdelavo, meni osebno je bil Casper precej všečen, saj se dokaže kot človek, mož, junak. Filmski arhetip dobrega, ki krene na svojo pot, ko ugotovi, da je to, kar je delal prej, krenilo čez rob. Mladi Smiley po drugi strani predstavlja tipičnega fanta, ki nima nikogar, ki nima mesta v družbi, zato se usmeri tja, kamor gre pač najlažje. In razvoj Smileya je srh vzbijajoč, namreč kam krene otrok, da zadovolji svoje starejše kolege.

Sin Nombre je vrhunski film, ki premore vse. Odlično, večplastno zgodbo, stik z realnostjo, pogum, brezkompromisnost in stil. Malo letošnjih filmov se lahko pohvali z vsem tem. Pohvaliti velja celoten igralski ansambel, predpostavljam, da gre za same naturščike. Zagotovo film vreden ogleda, ki ga lahko najtopleje priporočim vnaprej. Naj se ob izteku te recenzije še enkrat navežem na uvod in še enkrat pljunim, čez dinozavre, ki vodijo akademijo, ki podeluje oskarje. Da bi film ujel nominacijo v glavnih kategorijah res ni bilo pričakovati, kljub temu, da so kategorijo naj filma razdelili na 10 nominirancev. Ampak, da naslovni film ni ujel nominacije niti pri tujejezičnem filmu, me po eni strani navdušuje z optimizmom, po drugi strani pa mori, ker vem, da so spet spregledali in širšemu svetu skrili in zamolčali hudičevo dober film. No, jaz ga bom hvalil, močno.

Močno priporočam +

  • Share/Bookmark


4 komentarjev ↓

#1 IZTOK GARTNER  IZTOK GARTNER dne 11.02.2010 01:08

Vrhunski film, eden boljših LIFFea in leta 2009, pa veliko boljši od Preroka, ki so ga nominirali za oskarja na tega pa nesramno pozabili.

#2   Vivina dne 11.02.2010 09:42

Se precej strinjam z recenzijo. Po svoje sem presenecena, da so Sin Nombre tako pozabili pri nominacijah, Milk of sorrow oz. La teta asustada iz Peruja, ki me je pustila ravnodušno na Liffe-u pa je nominirana za tujejezicni film. Seveda je moje mnenje razlicno od strokovnjakov in morda ni merilo, ker nisem podkovana, kot sem ze omenila pa je Sin nombre res vreden ogleda.

#3   Robert L. Tuva dne 11.02.2010 20:36

Mene ni navdušil, ni prepričal, malo me je ganil, samo malo, zgodba je začetniška, po formuli in preračunljiva, usodna najstniška romanca, vnaprej sem si mislil, se bo tragično končala za fanta, predvsem pa lepotiči najbolj revni del sveta, nočem več takšnih filmov. Kot lani Milijonar. Ekploatacija. Po moje si ne zasluži velikih pohval, prav je, ga ne nagrajujejo. Kamera je lepa, v snemanje na vlaku šlo očitno veliko truda. Prophet je dosti bolj korajžen film, z dosti več gibalne količine, vidim, poskuša nekdo primerjati.

#4   filmoljub dne 14.02.2010 18:01

Škoda, da nima Gerardo Taracena večje vloge, v Apocalyptu mi je bil (razen Raoula Trujilla) nepopisen car. ;) Zaenkrat na hitro prevrtel in po diagonali pregledal blu-ray-rip, pogledam kmalu še natančneje in mogoče še sam poročam o svojem vtisu. Je pa res, da me od fantastičnega Božjega mesta dalje take zadeve ne impresionirajo tako zelo.

Komentiraj

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !