Jan 09

Morda bi me moralo sedaj pošteno zaskrbeti za svoj sloves, morda bi se moral vprašati, če sem oni dan sploh bil pri sebi, ko sem se ob dokaj pozni uri soočil z naslovnim filmom, a vseeno pri vsej svoji zavesti trdim, da me novi film Clinta Eastwooda Invictus pusti nekoliko hladnega oz. po ogledu ne začutim nikakršnega izbruha zadovoljstva, kaj šele orgazmičnega krika. No, da se razumemo, film nikakor ni slab, a ni odličen, in ravno odličnosti smo zadnja leta vajeni pri Eastwoodu. Sem morda imel previsoka pričakovanja? Povsem možno, a zakaj ne? Njegov zadnji proizvod Gran Torino mi je segel globoko v srce, morda ob prvem ogledu niti ne toliko, a ob drugem sem se veličine in sporočilnosti še kako zavedel. Gran Torino je, to trdim še danes, eden boljših filmov letine 08, po svoje kar metafilm, ne le zaradi zadnjega igralskega performansa neuničljivega kerlca, ampak ker več kot odlično zajame kar celotno filmografijo enega bolj popularnih igračev svojega časa. Eastwood je vse svoje vloge strnil, skrčil in jih za konec še zadnjič serviral. Gran Torino tako še naprej kujem v nebo, pa naj mi sedaj ugovarja kdor želi. Ko tole pišem pa se mi v glavi podi misel na vse filme, ki jih je veliki Eastwood režiral. Vsi imajo kar nekaj skupnih iztočnic, vsi imajo močne, zahtevne like in dobro dramaturško zasnovo. Zato ni presenetljivo, da je sedaj ob res samem zaključku veličastne kariere segel k eni večjih ikon našega časa in posnel film o Nelsonu Mandeli.

Mandela je, potem ko je bil izvoljen na prvih demokratičnih volitvah po padcu apartheida, želel združiti zaradi rasizma razdeljeno ljudstvo. Kako, ko pa je bilo jasno, da taka združitev po vseh teh letih ni možna. No, Mandela, modrec kot je bi, je združitev videl v športu, v ragbiju, če sem natančnejši. JAR je leta 95 gostil svetovno prvenstvo in kaj bi bil boljši balzam za dušo vseh prebivalcev te dežele kot ravno zmagoslavje v tem popularnem športu. Ampak od začetka ni šlo vse po načrtu, reprezentanca je bila slaba, ter temnopoltim prebivalcem države velik trn v peti, medtem ko je za belce od vsega začetka veljala za simbol. Zato se je združitev ljudstva preko izbranega športa zdela precej utopična ideja, tudi Mandelini sodelavci so se večkrat vprašali, če ne bi svoje pozornosti usmeril raje drugam.

No, sam nisem privrženec športnih filmov, zakaj ko pa so vsi tako hudičevo klišejski. In tudi ta se seveda tem klišejem ne zmore izmakniti. Pa ga ne morem sedaj kar takole na horuk razglasiti za športno dramo, a vseeno ima precej izpeljank, ki kažejo na to. In tu najdem tisto nezadovoljstvo, ta športni del me nikakor ne zadovolji. Res je, da fabula Invictusa temelji na resničnih dogodkih, res je, da je JAR leta 95 res postala svetovni prvak, prav, a ta športni del filma me res v nobenem delu ne prepriča. Mi je bil tako veliko bolj všeč del, kjer se je posebej poudarjalo življenje in delo velikega predsednika. Kar me je pritegnilo, je vez, ki se je stkala med Mandelo in kapetanom moštva Pienaarjem. Mandela ga pokliče po telefonu, kar tako, eno popoldne in ga povabi na kavo. Od tu naprej hodita po isti poti, hočem reči, eden drugemu bereta misli. Pienaar vodi in združuje svojo ekipo identično kot Mandela vodi in združuje svojo državo.

Film je seveda odlično posnet, kdo bi v Eastwooda sploh lahko podvomil. Najbolj všeč mi je takoj prva sekvenca, ko na eni strani belopolti igrajo ragbi, v takih modernih, zlikanih oblačilih, na drugi strani ceste pa temnopolti brcajo nogometno žogo, bolj razcapani kot ne. Mimo se ravno pripelje sprevod, ki iz zapora pelje Nelsona Mandelo. Ta sekvenca kar najbolje strne celoten film, kaj film, celotno zgodovinsko obdobje. Film se z rasizmom dobro bojuje, ne tako direktno, ampak bolj posredno, skoraj neopazno.

Mandelo zaigra Morgan Freeman, to ni presenečenje. Baje je celo sam Mandela nekoč dejal, da si želi, da ga v vsaj enem filmu zaigra prav Freeman. Njegov performans je brez napake, ujame vse, od govora, glasu, gest in mimike, tudi karizmatičen mi Freeman dovolj deluje, da stopi v čevlje takega človeka. Matt Damon mi morda ni bil toliko prepričljiv kot drugim, že tako imam sem in tja resne pomisleke o njegovem talentu, tu pa resnici na ljubo prav veliko manevrskega prostora nima, saj je njegov lik Pienaarja precej enoznačen oz. ozek. Bi pa izpostavil vse manj znane igralce, povečini Afričane, ki se odlično znajdejo v svojih vlogah in filmu dodajo kanček verodostojnosti. Režija je dobra, film je dobro posnet, lepo ga je gledati. Eastwood zna s kamero, zagotovo, ne smemo pa pozabiti na vnovično simbiozno s Tomom Sternom, s katerim že dolga leta sodelujeta in prinašata odlične rezultate.

Pa bodo bralci sedaj dejali, da ga takole kar hvalim, potem ko sem že v samem uvodu vse skupaj nekoliko pokritiziral. Da se izjasnim tudi sam pri sebi, film je dober, morda celo prav dober, a nikakor ni odličen. Eastwood je zadnja leta snemal boljše filme, ki so kot po tekočem traku v meni zbujali čustva sreče in veselja. Invictus me tako ne zadovolji do konca, a berem, da marsikoga vendarle prepriča kolikor se da. Prepričan sem, da bo šel v lov na kar nekaj nominacij pri prihajajočih oskarjih, morda celo režija in scenarij, skoraj prepričan pa sem, da bo nove nominacije deležen že nagrajeni Freeman. Prav, zaslužil bi si.

imdb

-Priporočam

  • Share/Bookmark
 

Komentiraj

Oglasna sporočila

Oglasna sporočila