Where the wild things are (2009)

Filmarja z imenom Spike Jonze ni potrebno na dolgo in široko predstavljati, omenim lahko le filma Being John Malkovich in Adaptation, po mojem mnenju dva vrhunska filma, ki slovita predvsem po izjemnem scenariju, pa bomo vsi vedeli koga imam v misilh. Škoda, da tak filmar nima širšega opusa, bolj kot s filmi je zaposlen s produkcijo video spotov in podobnih zafrkancij, a po drugi strani mu to redko udejstvovanje s filmi velja šteti v čast, namreč kadar se loti filma smo gledalci redno zadovoljeni. Podobni zadovoljitvi smo priča tudi ob ogledu naslovnega filma, ki je nastal po predlogi znane otroške uspešnice, ki jo je spisal Maurice Sendak.

Zgodba govori o Maxu, nekoliko preveč razigranem fantiču, ki nekega večera mater tako razjezi, da ga brez večerje pošlje v posteljo. Od tam pa razkurjeni Max odhlača proti domišljijskemu svetu, nekam v gozd, ki ga naseljujejo ogromne kosmate živali. Max postane njihov kralj, vodja, a kmalu ugotovi, da vsa zabava, vsa svoboda, ves svet, ki mu leži pred nogami vseeno ne zmorejo zapolniti vrzeli, ki jo čuti ob misli na dom in družino. Vrne se domov, kjer ga ob postelji čaka še vedno topla večerja.

Film osnovne fabule ne spreminja, a kolikor me spomin ne izda, je nekaj drobtinic vseeno spremenjenih oz. prikazanih drugače, filmsko če hočete. Kako ne, ko pa je prvotno knjižno delo stisnjeno na nekaj odstavkov, film pa vendarle traja uro in pol. Že sam uvod nam tako prikaže Maxa v precej divji luči, oblečen je v nek živalski kostum in prav pobalinsko lovi domačega ljubljenčka. Očitno je zdolgočasen, saj le nekaj trenutkov kasneje napove sneženo vojno sestrini družbi, ki jo iz zasede napade s sneženimi kepami. Družba iziv sprejme in se Maxu postavi po robu. Ob vsej radosti mu raztreščijo iglu, Max pa razočaran bridko zajoče, ko spozna, da se sestra ni postavila na njegovo stran in se je odpeljala brez slovesa. Maščevalsko ji napade sobo. No, kasneje, morda še istega večera, se spre z materjo, morda je ljubosumen na novega fanta, morda se čuti zapostavljnega. Kako ne, ko pa ga mati podobno ignorira kot sestra. Po prepiru steče iz hiše, pristane na čolnu, ki ga odpelje proti neznanemu otoku, na katerem pa živijo čudne, pravljične živali. Max se v novo druščino takoj vklopi, razglasi se za kralja in uživa vsak trenutek v družbi teh monstrumov.

Da se razumemo, čeprav je osnovno delo tipična otroška pravljica, je film vse prej kot to. Film se klišejem izmakne in nas kar sam od sebe posrka v ta čudežni, pravljični svet, kjer vladajo ogromne beštije. Tako se na tem otoku stkejo prave vezi prijateljstva, tekmovalnosti, zavisti, razočaranja in vseh ostalih konstant realnega, našega življenja. Max, potem ko je dodobra spoznal tovrstno življenje, kmalu začne hrepeneti po domu, spozna, da ta svet ni zanj, ni njegov in si želi vrnitve. Kot rečeno, čeprav gre za otroško delo, je veliko nastavkov s katerim se lahko identificira vsaka odrasla oseba. In pozor, identificiramo se lahko kot odrasli, še bolje pa je, če nas film potegne nazaj in spet skočimo v pižamo otroka, ki nekje skrito še biva v nas, a ga vedno manj spustimo na plano.

Sam koncept je dobro sestavljen, dramaturško je film lepo narjen in brez težav poteka od točke a do točke b. Filozofija in sporočilnost dosežeta svoj namen, je pa res, da se je ves čas potrebno zavedati, da smo sredi Maxove domišljije in tako tu ni prostora za nepomembna vprašanja, recimo zakaj beštije Maxa takoj ne pojejo, oz. zakaj res kar sledijo njegovi volji, ko pa je vendarle čisti prišlek in kot se kasneje izkaže, nikakršni kralj. Zakaj pravim filozofije? Bolj poglobljeni bodo v teh 90ih minutah zagotovo našli precej materiala za analizo, zakaj živali niso srečne? Odsev Maxovega počutja? Zakaj živali potrebujejo kralja, nekoga, da jih poveže? Bi Max v realnem življenju rad našel nekoga, ki mu pokaže kam in kako, pa ga prezaposleni sestra in mati nimata? Glede na to, da gre za Maxovo domišljijo, potem je do odraz njegovega stanja, mar ni res.

Happiness isn’t always the best way to be happy.

Kar mi je kmalu padlo v oči in tega nato nisem uspel čez cel film pozabiti, so žalostni pogledi teh monstrumov. Nihče nima veselega pogleda, morda za hip, a nato spet melanholija.

Will you keep out all the sadness?

Pa dobro, čeprav sem knjigo dokaj oboževal in me tudi film do neke mere kar prevzame, očara, si ne morem kaj, a moram priznati, da sem se sem in tja tudi dolgočasil. Morda je bila atmosfera vseeno preveč depresivna, melanholična in me nato tisti hip vse skupaj ni preveč pritegnilo. Ampak res le sem in tja, saj sem bil, ako že zdolgočasen zaradi vsebinske motnje, ves čas na trnih zaradi gledljive in okusne fotografije in kar lepo prevzet z vizualnim izgledom visokih kosmatincev. Fotografijo je potrebno pohvaliti tam v puščavi, tisto mi je res padlo v oko. Za vizualizacijo pa so ustvarjalci uporabili tako posebne efekte kot tudi dejanske puhaste lutke. Rezultat je osupljiv in skrajno simpatičen. Glasove so posodili zvezdniki prve lige, recimo James Gandolfini, Forrest Whitaker, Chris Cooper in drugi.

V filmu je moč zaznati neko magičnost, neko pravljičnost, ki danes izginja. Neko otroško naivnost, razigranost, otroško nedolžnost, ki jo tako prepogosto pozabimo in jo odrasli problemi tako surovo zatirajo. Film nas spet popelje v pravljični svet, bolj realen kot sicer, a vseeno je pravljičen. Zato ogled moram toplo priporočiti.

-Močno priporočam

ps: menim, da so se ustvarjalci izjemno približali podobam, ki jih je v originalni knjižici narisal avtor Sendak.

  • Share/Bookmark


1 komentar ↓

#1 w33d  w33d dne 5.01.2010 18:56

Tudi mene film ni pustil hladnega, čeprav sem bil na začetku malce skeptičen, saj sem se zavedal dejstva, da gre za priredbo otroške slikanice, ki je povrhu vsega še zelo kratka. Seveda je bila dilema zaman. Že takoj na začetku se je videlo, da je govora o precej širših stvareh, kot je pravljica. Lepo, da si izpostavil tudi filozofsko plat, saj sem se tudi jaz med in po filmu spraševal tovrstna vprašanja, kar je pravzaprav eden izmed največjih čarov te čudovite kreacije. Izpostavil bi še odlično glasbeno podlago, ki pa je žal bila pred kratkim diskvalificirana iz igre za oskarja, možnosti so sedaj ostale le še za izvirno pesem (All is love), ki je, prav tako kot podlaga, čudovita. Na moji inventuri leta, bo WTWTA gotovo našel svoje mesto.

Komentiraj

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !