PaucStadt

No takole, danes se mi je dobesedno prikazala devica Marija in mi z eno mirno gesto pomahala proti ekranu, ter pokroviteljsko pokimala, češ g. Paucstadt, pa si poglej tale film, če si upaš, poglej si ga in nato strni misli in spiši kaj pametnega. Pogledal sem jo, ravno prav zbegano in prestrašeno, namreč kolikokrat se zgodi, da ti taka sila oz. energija predlaga nekaj tako tuzemskega kot je filmsko delo, delo, ki ga že tako ali tako v višave kuje vsak pisun našega ceha, avtor tega besedila pa že nekaj dni neutrudno čaka na pravi trenutek in primerno atmosfero, da ta tako imenitno sprejeti film končno pogleda. In končno sem si ga, z visokimi pričakovanji in nizko mero tolerance. Brez vsakršnih zadržkov lahko sedaj vstanem iz tega stola in se ponosno priklonim, ter na glas zavpijem: “To je to!”

Film (500) Days of Summer je tako dober film, da bi ga morali videti vsi. Na prvi pogled še eden v neskončni vrsti klišejsko stereotipnih romantičnih komedij, a bolj ko se poglabljamo v samo fabulo, bolj ko nas meče po časovni premici glavnih dveh protagonistov, bolj se nas dotakne, bolj nam zleze pod kožo in vsako minuto bolj postaja del nas. Ne le da na hitro in z enim udarcem pokonča vse klišeje, še bolje, ustvari povsem samosvojo pot in tako ne morem zapisati, da gre za nadpovprečni žanrski izdelek, ampak ga lahko razglasim za prav eno tako svojevrstno razsvetljenje. Priznam, prvih 15, morda 20 minut me je vendarlo imelo, da bi pri sebi dejal, oh od kje tak pomp gledel filma, saj ne pokaže nič novega. A glej ga zlomka, kako hitro me lahko neka stvar preseneti in za 180 stopinj spremeni moje mnenje.

V filmu praktično nastopata dva lika, no so tudi drugi, a jih gledalec skorajda ne zazna. Zakaj bi jih, ko pa sta glavna lika tako svojevrstna, polna in široka. Spoznamo Toma, mladeniča, ki ni uspel dokončati arhitekture, sedaj pa si kruh služi s pisanjem voščilnih kartic. Spoznamo Summer, seksi damico, liberalnih načel, ki prisega na samsko življenje, trdi, da ne rabi moškega v življenju, saj bi jo ta le oviral. Tom se povsem po moško ogreje za njo, ona vihrava kot je lahko le dekle, to igro sprejme in zabave se začne. Med njima se prepleta čudna ljubezen, nekonvencialna, bolj se zdi, da gre za igro. Ampak te igre ne igrata oba po istih pravilih, Tom se povsem ogreje, medtem ko za Summer tega ne morem trditi, ona se vseeno bolj kot ne igra. Tako nekaj dni, potem poči in karavana gre dalje. Za Summer. Tom razhoda ne sprejme tako…

This is a story of boy meets girl. But you should know up front, this is not a love story.

Fabula je večdimenzionalna in ima kar nekaj konkretnih o ljubezni, usodi in naključjih. Tako konkretnih, da se tudi gledalec nekje na sredina sam pri sebi vpraša o pravem pomenu ljubezni. Namreč kaj točno je ljubezen? V kakšnem agregatnem stanju bi jo lahko ujel za kasnejšo analizo? Kot pravi Tom, ljubezen pride sama od sebe in ko pride jo prepoznaš. Prav, dekle se sicer ne strinja, a nato to tudi sama izkusi in kloni na podoben način.

Summer: You weren’t wrong, Tom. You were just wrong about me.

Ob takem filmu je težko izluščiti pozitivne lastnosti, ne zato, ker bi jih bilo premalo, ampak zato, ker ne vem točno kaj me je bolj navdušilo. Morda drugačna, sveža naracija, ki nas lepo vodi skozi film, ne glede na to, da kar veselo skačemo po časovni premici in bi bili brez opombe izgubljeni? Morda iskriv in plemenit scenarij, ki tako uspešno vijuga skozi ovire stereotipnosti? Morda igralski vložek glavnih dveh, torej Josepha Gordon Levitta in Zooey Deschanel, ki vsaj tako med prijatelji rečeno, pričarata letos najboljši on-screen par? Morda izjemna glasba, ki paše k filmu kot ementaler zraven vina? Ali pa je to res le gola sporočilnost, ki ponudi v razmislek zanimiva vprašanja o ljubezni? Vse našteto, bi dejal avtor besedila. Opozoril bi tudi na simpatičnost in hec posameznih kadrov in situacij, mene so pošteno nasmejale sekvence ob jutru po prvem seksu, zakaj ne, ko pa se moramo verjetno vsi strinjati, da smo se tudi mi takole počutili, no vsaj meni je tistega jutra vse plesalo naokoli… Tu paše prva časa vina, medtem ko ob konco zaradi grenkobe lahko spijemo tudi tretji ali četrti glaž.

Dodati želim še to, film je režiral Marc Webb, ki poprej ni naredil res ničesar omembe vrednega. Mar ni to še posebej lepo in kleno, da režiser s svojim prvim pravim projektom tako zadane žebelj na glavico. Naj ob tem še enkrat prehvalim Gordon Levitta, izjemnega glumača, ki še naprej brez zadržkov vozi po neodvisnih projektih. Spomnimo se samo filma Manic, The Lookout, Mysterious Skin in Brick.

Tako, če kaj lahko toplo priporočim, potem naslovni film priporočam kar najtopleje. Poglejte ga, sprejmite ga in izloščite sporočilnost. Bravo!

Močno priporočam +