The Bridge on the river Kwai (1957)

Potem, ko sem zadnji teden bolj ali manj brez kakršnih koli obveznosti bolščal v ekran in tako pregledal kar nekaj hwoodskih zabavnikov, sem ugotovil, da me dandanašnji filmski opus malodane telesno zlorabi, zaradi česar sem utrpel nemalo telesnih okvar, vsaj nekaj sem jih že uspešno premagal, za druge pa upam, da ne ostanejo z menoj predolgo. Pa ne bom sedaj na tem mestu izdajal kaj me je tako mučilo, povem lahko le, da za Transformerje še vedno nisem zbral dovolj sadomazohističnih nagnjenj, pa čeprav mi soblogerji tovrstno razsvetljenje kar priporočajo. klik, klik. Sem pa zato oni dan v veri ozdravitve odprl svoj almanah in notri poiskal za filmom, ki me lahko odpelje v čas, ko so snemali res kakovostne filme, verjel sem, da me le res kakšna dobra klasika lahko vsaj za silo pokrpa, da dokončno ne obupam nad celotno filmografijo in se v celoti posvetim zbiranju perja. Prvi naslov, ki mi je padel pred oči je bil Most na reki Kwai, zraven datum 3.4.2002 in pripis 5. Nisem se obotavljal, kliknil sem in že naslednji večer užival v čisti klasiki, ki ima vse tisto kar mora dober film imeti.

Naslovni film je bil že ob izidu spoznan za čisto klasiko, zmagoslavje na oskarjih tistega leta tako ni nobeno presenečenje. Most na reki Kwai je pobral kar 7 oskarjev, med drugim ga je za režijo, svojega prvega, dobil David Lean, za glavno vlogo je pripadel Alecu Guinnessu, nato za montažo, glasbo, prirejeni scenarij, ter seveda za najboljši film. To ni bilo vse, film je tudi na drugih tekmovanjih pobral cel kup nagrad, pa vseeno lahko zapišem, da le te ne prikažejo prave veličine filma.

Sama fabula je verjetno poznana vsem, vseeno naj si dovolim in jo skrajšam na nekaj stavkov. Torej, zgodba govori o ujetem bataljonu, ki v džungli s strani Japonske okupirane Burme, pomaga graditi most, ki bi povezal Bangkok, Tajska, in Rangoon, Burma. Medtem, ko polkovnik Nicholson gradnjo vzame resno in svoje vojake zmotivira do skrajnih meja, se v Veliki Britaniji komandosi pripravljajo, da bodo omenjeni most zminirali. Tako se prične boj s časom, namreč, bodo angleški komandosi dovolj hitri, da most poderejo še preden bi ta začel služiti namenu, na drugi strani pa imamo čudno motiviranega Nicholsona, ki se je projekta lotil bolj zagreto, kot če bi ga izvajal za lastno domovino in je pozoren na vsako spremembo, ki se utegne zgoditi v bližini mostu. A zgodba ni tako enoplastna kot jo morda utegne orisati tale moja pisarija, oh ne, film nosi precej materiala in je več kot dobrodošel za debate o vojnih tematikah. Namreč, film ves čas odpira vprašanja morale in časti, tiste prave časti, ki jo poznajo le vojaki in je nam, generacijam, ki smo se vojaščini tako bojazljivo izognili, povsem neznana; kot me uče starešine. Kar mu gre še posebej šteti v čast, je to, da so vprašanja morale in časti prikazana skozi tri zgodbe, skozi tri zorne kote in prav vsak ima drug vpogled na vse skupaj, prav vsakdo ima drugačne cilje v celotni zgodbi. Film spada v vojni žanr, a prave vojne niti ne bomo uzrli. Ne, je preveč sofisticiran in pameten, zato brezciljne eksplozije, ki so zgolj same sebi namen, ne prikazuje, temveč se bolj ukvarja z drugimi vojaškimi elementi, ki so za samo zgodbo precej bolj pomembne in imajo v končni podobi večjo težo. Zato so še toliko bolj pomembni prizori in prigode, ki se dogajajo med polkovnikom Nicholsonom in japonskim šefom Saitom, tam se iskri prava vojna, a zgolj v glavah obeh protagonistov, saj se trudita streti eden drugega, a zgolj z besedami in voljo. Da ni od muh, Nicholson pokaže na samem začetku, ko brez problema zdrži zapor v samici na žgočem soncu, a le tako se lahko znerviranemu Saitu postavi po robu in pokaže svojo veličino in moč, to japonskega vladarja precej zadane zato ujetniku pokaže drug obraz in drug pristop. Zanimive prigode se gode tudi vojaku Shearsu, ki uspe pobegniti iz zapora, nato pa mu domača vojska stopi na prste in ga praktično prisili, da se znova vrne v džunglo in uspešno izvede nalogo, ki mu je bila dana.

V filmu ne nastopa veliko likov, a dovolj, da je paleta njih polna in pestra, saj res za vsakega lahko zatrdim, da ima dobro spisane trenutke, vsak pa ima toliko na vesti, da smo priča prav zabavnemu dogajanju. Vseeno je bil največ moje pozornosti deležen polkovnik Nicholson, za katerega do konca nisem vedel kako bi ga umestil. Bi mu lahko brez sramu dejal izdajalec? Hm, s svojo tezo o dvigu samozavesti ujetnikov zaigra na pravo struno, a vseeno so njegova dejanja kanček preveč zagrizena.

Colonel Nicholson: One day the war will be over. And I hope that the people that use this bridge in years to come will remember how it was built and who built it. Not a gang of slaves, but soldiers, British soldiers, Clipton, even in captivity.

Kot že prej omenjeno je film režiral znani filmar David Lean, ki je med drugim posnel odličnega Lawrence of Arabia, čisti ep, ki s svojo veličino in prostranostjo še danes velja za eno večjih klasik. Če dodamo še romantično zgodbo 20. stoletja Doktor Živago, potem ugotovimo, da gre za filmarja, ki se na posel še kako dobro spozna, ravno dolgometražne klasike pa so njegova specialiteta. No, naj izpostavim še odlično fotografijo, ki spremlja tale film. Narava je lepo barvita in lepo pade v oko, režija je seveda na visoki ravni, ravno sedaj pa mi je v misli šinila misel, da je v filmu kar nekaj statistov, kar vsaj skozi moje oči filmu daje novo perspektivo, namreč prepričan sem, da je uspeh samega projekta precej težji, če je zraven toliko glav. Produkcija je bila za tisti čas verjetno na najvišji možni ravni, no ravno to pa spremlja vsa Leanova dela.

Most na reki Kwai bo verjetno kar za vedno zapisan med največjimi stvaritvami, ki so bila kadar koli narejena za filmsko trakovje. Kako tudi ne, ko pa gre za tako melagomanski projekt, vreden vsake naše minute, ki mu jo namenimo. Jasno, da ne smem mimo glasbe in znamenitega požvižgavanja iz začetka, le ta se vtisne v spomin in je tako kot celotna podoba shranjen na posebnem mestu. Film, ki bi ga bilo potrebno pogledati vsako leto.

itivi

Močno priporočam +

  • Share/Bookmark


1 komentar ↓

#1 IZTOK GARTNER  IZTOK GARTNER dne 11.10.2009 20:47

Moja ocena: http://iztokgartner.blog.siol.net/2009/08/01/kulti-in-klasike-the-bridge-on-the-river-kwai/

Komentiraj

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !