Ils (2006)

Da je zadnja leta evro horror močno prerasel ameriškega brata, čivkajo že ptički na vejah. Pa vseeno se sem in tja najde kdo, ki me pouči, da temu ni tako, namreč, da zadnja leta prav ameriški horror dobiva na teži in veljavnosti. Dobro, si rečem, sam na tem področju res nisem velik poznavalec, mi pa neki osnovni naslovi vseeno ne uidejo izpred oči, zato sem sogovornika povprašal s čim ga je ameriški horror v zadnjih letih tako navdušil, da mi tezo iz prvega stavka lahko zanika. No, sogovornika je do solza ganil Rob Zombie s predelavo Halloweena, pa serial Saw, Hostel in podobni ekscesi. Prav, mene razen prvega dela Žage nič drugega ni kaj posebej ganilo, zato me sogovornik s temi naslovi ni prepričal. Sva pa nato za hip obstala pri evro šokerjih, ki so v le zadnjih nekaj letih tako korenito pretresali evropske kino dvorane. Preden je petelin trikrat zapel, sva ugotovila, da je le po letu 2005 Evropa nanizala toliko kultnih stvaritev, da zgornja teza niti ni več stvar debate, ampak dejstvo, ki drži. Dolgo, oh res dolgo sva se zataknila pri naslovnem hitu, ki me je ob prvem ogledu tako stisnil, da moj živčni sistem verjetno še danes obnavlja poškodovane celice.

Ils je rezultat romunsko-francoske produkcije, kar že samo po sebi vzbuja velike apetite. Prve sekvence nazorno nakažejo tisto, kar nam nato nadaljevanje prinese v le še bolj dodelani in žanrsko obogateni obliki, kar vsaj po nekaterih merilih lahko razglasim za čisti cineastični uspeh in doživetje, ki zlepa ne gre iz glave. Če se vrnem k uvodni sekvenci, mama in hči se peljeta po temačni poti skozi gosti gozd, ko se jima pripeti najhujše kar se v tovrstnih zgodbah lahko pripeti, avtomobilska nesreča. Avto ne vžge, zato se mati odloči, da bo preverila kaj se dogaja pod pokrovom. Trenutek kasneje mati izgine, hčeri v avtu pa  ne ostane drugega kot klic na pomoč. E, že ta scena je prikazana tako vrhunsko, oh tako žanrsko izbrušeno, da dviga kocine. Nato skočimo k mlademu paru, ki se je za potrebe lastnega zadovoljstva preselil na oddih v veliko hišo, nekam na obrobje gozda. Sklepam, da istega gozda, kjer se je na pričetku zgodila avtomobilska nesreča. Najprej se igrata in razvajata, noč pa se spremeni v vse kaj drugega. Teror in groza, ki smo mu priča, sta posebena in drugačena kot smo to videli v nešteto filmih poprej. Tu se ustvarjalci tako prikupno igrajo z živci gledalcev, da je kar veselje, namreč slog in stil podajanja vsebine je verjetno eden izmed bolj strašljivih zadnjih nekaj let, veseli pa me, da groza ni tiste vrste, ko spake skačejo iz zasede in tako gledalcu dodatno stimulirajo srčno mišico, ampak gre za pritlehno grozo, ki se vseh 80 minut plazi po gledalčevih kosteh in jih ne stiska v smislu šoka, ampak bolj mrazi. Pravijo, da je nedefiniran strah vedno bolj strašljiv od definiranega, kar vsaj v mojem primeru drži. Zato me tale zadeva stisne še toliko bolj, namreč razen čudnih glasov, ki so vsakič bližje, ter prav nevrotično utripajočih svetilk, ki jih uporabljajo nepridipravi, ne vidimo ničesar drugega. Silhuete s kapucami se vidijo zgolj kot obris, kot senca v mesečini. Hitri rezi in spretna kamera, ki poustvarja doku stil, pa beg protagonistov prikažeta kot res še zadnji beg pred apokaliptičnim koncem, ee človeštva. Zadnji trenutki filma so posneti z enim prav posebnim sporočilom, ko glavna akterka že vidi luč iz tunela, jo pred katarzičnim odrešenjem pridrži kovinska ograja, njeno nazorno artikuliranje pa mimoidoči ne prepoznajo kot klica na pomoč. Je ta zadnji kader mišljen kot opomin naši družbi, naši egocentričnosti, kjer se za probleme sočloveka ne ganemo dovolj. Ali pa je podoba ujetega človeka v mračnem tunelu, na drugi strani pa barve kapitalizma, ki se za slehernika ne zmenijo, le jasen dokaz kam in kako pluje naša barka?

Zgodba je enostavna, liki imajo toliko širine kot scenografsko pohištvo. A to nas ne gane, saj v tistih 80ih minutah vseeno doživimo toliko veselja kot le malokje. Film je prijetna izkušnja in če kateri film lahko priporočim vsaki duši, je to zagotovo naslovni. Naj pridejo Oni.

Močno priporočam

  • Share/Bookmark


5 komentarjev ↓

#1   filmoljub dne 9.10.2009 14:19

Odlična recenzija s pomenljivo analizo globljih pomenov in prispodob – natanko tisto, kar tudi mene privlači pri tovrstnem žanru. Pa ne, da si se (zadnje čase) navdušil nad horrorjem? ;)

Sicer pa se seveda divje strinjam s tem, da je evropska filmografija tega žanra močno prehitela ameriško. Če sem še tak pristaš kultnih Raimijevih ekscesov, moram priznati, da ga satire kot Shaun of the Dead in groteske kot Dod Sno prehitevajo po celi črti; o franšizi Saw ne bi govoril, saj me ob tem hudo pritiska na veliko potrebo, dočim je Eli Roth (in njegova franšiza Hostel) tak patetičen wannabe kr-neki, da je joj. Pravzaprav še najmanj sramote Amerom dela prav Rom Zombie, pa tudi on nima za burek nasproti Špancem, Francozom in po novem celo Norvežanom. Ameriška kinematografija (pa ne samo horror) je v globoki krizi in vprašanje je, kdaj (in če) se bo iz nje izkopala. Debili tipa Michael Bay k temu gotovo ne bodo kaj prida pripomogli.

#2   bandit dne 9.10.2009 14:51

film je super

ameriški horror je tako ali tako neobstoječ, snemajo samo še remake

inside, martyrs, dead snow, ils, rec, el orfananto itd. itd. :)

#3 irena  irena dne 9.10.2009 20:19

jaz … pa nisem bila tako navdušena :oops: je pa res, da načeloma ne maram nelogične skupine psihotov, ki nima nobenega vzroka, povoda, cilja, nič.

#4 paucstadt  paucstadt dne 10.10.2009 19:58

@filmoljub: horror mi je vedno bolj všeč, bom šel v tem žanru še mal dlje. @bandit: Inside, wow, trailer zgleda precej spooky. @irena: ti si čudna, zakaj pa rabiš povod, cilj. Truplo je vedno enako hladno.

#5 irena  irena dne 11.10.2009 00:31

true, a vseeno. tovrstne grozljivke me nervirajo. :)

I liked Inside, though. Hudo klavstrofobično.

Komentiraj

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !