Inglourious Basterds (2009)

Vsake toliko časa pride film, ki je tako velik, tako močan, tako silovit, da si o njem pri vsej zdravi pameti ne upam nič zapisati, ker se enostavno ustrašim, da bi moje nebuloze to delo bolj kot ne izničile v očeh naključnih bralcev. Nazoren primer je bil donedavnega naj film novega tisočletja No Country for old men, ki sem ga moral videti dvakrat, da sem si končno drznil spisati besedo ali dve. Pa se mi še vedno zdi, da nisem uspel vsa občutja ustrezno prenesti na virtualni papir. No. Danes lahko brez posebnih zadržkov zatrdim, da se mi je včeraj v kinu dobesedno prikazala devica Marija, namreč končno sem videl nov projekt znanega cineasta Quentina Tarantina.

Lt. Aldo Raine: Each and every man under my command owes me one hundred Nazi scalps… and I want my scalps!

Njegov zadnji mega projekt nosi naslov Inglourious Basterds, ki se bohoti z dvema slovničnima napakama, zakaj ne vemo, tudi sam Tarantino pravi, da te trivialnosti ne bo nikoli izdal. Prav, še ena cvetka, ki tega režiserja dela posebnega. A pustimo te Tarantinove dovtipe in se osredotočimo na sam film. Takoj bom razkril vse karte in brez sramu, brez zadržkov in brez trohice dvoma zatrdil, da je naslovni film definitivno film leta, kaj leta, to je film desetletja in naj film novega tisočletja. Gre za neverjetno cineastično izkušnjo, ki ji ni para kolikor daleč sega moj spomin. O sami vsebini ne bom pisal, pravim, da je za kaj takega škoda izgubljati energijo, kajti to je film v katerem se prepleta toliko stvari, da bi za obnovo potreboval precej več kot sem trenutno pripravljen ponuditi. Groba fabula spominja na premnoge vojne filme, a kolikor me je v hlačah zatrjujem, da v tem kontekstu in na tak način osnovna ideja do sedaj na filmsko trakovje še ni bila prenešena.

Film se odpre z glasbo, ki se pokloni starim vesternom, to pa podkrepi še pripis “once upon a time in occupied France“… Film je razdeljen na pet poglavij in že prvo poglavje pusti pečat, ki ga moje sive celice utegnejo nositi naokoli še dolgo časa. Mirna, hladna igra živcev, ki jo tako viteško igrata detektiv Landa in kmet, je tako vrhunsko spisana in odigrana, da se ježi koža tudi na tistih mestih, kjer se poprej nikoli v življenju ni. Na eni strani neverjetno prebrisani nemški sokol, ki voha podgane na vsakem mestu, in na drugi strani požrtvovalni francoz, ki komaj še drži pipo v ustih. Kako mojstrsko se tu zgodba gradi, čuti se kako napetost raste, kako dramaturško se dotična prigoda razvija do samega vrhunca. No, ko se je ta uvod zaključil sem si takoj dejal, da film take kvalitete ne bo uspel nositi do konca. A sem se pošteno zmotil, film namreč iz minute v minuto raste, vsaka sekvenca je še bolj dodelana, dialogi so vedno bolj nabrušeni in dejansko gledalec ves čas na polno uživa.

Da se razumemo, ganila me je vsaka minuta, vsak stavek, vsak gib, ki sem ga zapazil. A scena v krčmi me je prevzela do konca in naprej. Trdim, da je to ena izmed bolje spisanih filmskih sekvec daleč naokoli, pa verjemite, da sem videl in si memoariziral precej tega. A ta scena nosi toliko materiala, toliko duše, toliko mesa, da si ne znam pojasniti kaj je pri snovanju te dotične scene Tarantino zlival po grlu. Kako tu napetost raste je težko doumeti. Kdo bo v tej igri prej klonil, nevrotik Stiglitz ali nakurjeni Nemec? Zakaj vohunka kar naprej zavlačuje in kliče vraga na obisk? Uf, katarza.

Tarantino je znan, da v vsako svoje delo umesti več žanrov skupaj, tako že za njegov prvenec ni bilo lahko reči, da gre za triler, kaj šele za Pulp fiction, da double billa Grindhouse niti ne omenjam. In če zna kdo mešati žanre tako suvereno, da pri tem nič ne trpi, je to prav Tarantino. Od sodobnega vesterna, pa od krutega trilerja večkrat prestopimo na mejo komedije in za te komične sekvence lahko spet zatrdim tako silovito kolikor me je v hlačah, da tudi tu Tarantino prekosi vse kolege. Dobro, da bo transformacija bebavih američanov v italijane prava zabava vemo takoj, a da bo ta zabava tako smelo zapakirana, si ne bi nikoli mislil.

Seveda glavno breme nosijo do potankosti dodelani in do zadnjega roba nabrušeni dialogi in monologi. Prav vsak lik, ki ima kaj za povedati, to stori v takem sijaju, na tak način, da se trese gora. Je bila kakšna beseda odveč? Seveda ne, tega pri Tarantinu preprosto ni. Zatorej se še enkrat vprašam kaj dogaja piscu tega scenarija, da uspe kaj takega spraviti na plano. Sami liki so seveda tako pestri kot slikarjeva delovna soba, vsak nosi svoj odtenek, ki pa prav neverjetno sovpada v samo rdečo nit filma. Likov je veliko, a za prav nobenega ne bi mogel trditi, da je odveč. Vsi so ustrezno umeščeni, še več, prav vsi gradijo situacije in jih dodatno začinijo. Igralski kader razen hwoodskih imen ni znan. Brad Pitt je glumač, ki ga je pri belem dnevu potrebno iskati z lučjo, le pravo vlogo mu je treba nameniti. To pa je vloga rahlo zbleznelih divjakov in ne romantičnega šarmerja, kot je bilo nazadnje videti v Benjaminu Buttonu. A tudi njegova metamorfoza v stereotipnega južnaka ni uspela zasenčiti zapuščine Cristopha Waltza. Waltz, ki je odigral lik Hansa Lande je svoje delo opravil tako vrhunsko, tako sijajno, tako zlovešče navihano, da si človek niti misliti ne more. Vsak njegov prizor je umetniško delo in res se vprašam, če je oskar za stransko vlogo že oddan. Bo akademija upala? Pri meni ni dvoma, Waltz me je navdušil do skrajnosti, dajte mu štrudelj za nagrado. Omeniti velja tudi slinastega Goebbelsa, ki ga prav tako sijajno odigra Sylvester Groth, pa tudi sam firer je odlično odigran, telesna mimika je povsem na mestu, tudi ročna gestikulacija je povsem na mestu. Seveda ne morem mimo epizodne vloge Mikea Myersa, pa BJ Novaka, Diane Kruger, Melanie Laurent, Daniela Bruhla in drugih.

Naj se ob koncu tega prostega spisa dotaknem še same režije. Tarantino je vizionar, človek s tako pronicljivim umom, da je to nekaj neverjetnega. Režija v dotičnem filmu je na visoki, najvišji ravni, z dotičnimi prijemi pa celotni podobi dodaja čar. V oko mi je padel kader, ko mlada uporniška lastnica kina krene v čudoviti obleki ven iz sobe, kamera pa se elegantno postavi navpično in ji nekaj metrov tako sledi. Pomenljivo in okusno. Še bolj pomenljiv je prizor ob velikem požigu, ko se obraz te iste francozinje tako elegantno in strašljivo obenem bohoti na gostem dimu. Veliko dobrega prinese tudi izjemen občutek za montažo, rezi pri Tarantinu so vedno poglavje zase.

Ah. Veliko je spisanega o tem kaj točno je želel Tarantino povedati. Kje je iskal motive in na kakšen način je obračunal s tretjim rajhom. Nekateri vidijo pro-židovske usmeritve, spet drugi vidijo pro-nacistične. A kot pravi Tarantino sam, to je le film o vojni, seveda skozi njegove oči.

Torej, da povzamem. Inglourious Basterds je film leta 09 in je film, ki mu v tem tisočletju zaenkrat ni para. Mojstrovina, ki jo bo težko preseči.

Močno priporočam ++

  • Share/Bookmark


12 komentarjev ↓

#1   Iztok dne 5.09.2009 09:42

Sam sicer ne zahajam prav pogosto v kino. Pa vendar sem šel tole zadevo gledat. Fenomenalno! Me ima, da bi šel še enkrat – za kar bi pred časom dejal, da je traparija prve vrste. Režija in posnetki so izredni, igra prav tako (res navdušil me je Landa), skratka super. Če bi že kdo zahteval, da povem minuse, potem bi omenil, da me moti, da se zadeva ne ujema z resničnim zgodovinskim ozadjem. Torej bi jaz namesto Hitlerja v zrak vrgel kakšnega generala. Ampak ok, ima svoj razlog. Mogoče je nasilja kar precej (načeloma sem proti nasilju), vendar – vojna je kruta zadeva in dogajalo se je marsikaj precej hujšega. In to – žal – vsak dan.

#2   Mojca dne 5.09.2009 09:58

Zelo dober film..sicer so nazorno prikazani kakšni kruti krvavi prizori. Vreden ogleda :)

#3   Matjaž dne 5.09.2009 10:08

Bolje niti sam ne bi mogel povedati … Praktično z vsem se 100 % strinjam … Film je briljanten, čisti užitek.

#4   b dne 5.09.2009 10:18

inglorious bastards je bil en star film…zato je spremenil crke…

#5 Pris  Pris dne 5.09.2009 10:31

Odličen film, ki me po skoraj enemu mesecu od ogleda še vedno drži v primežu. Tudi jaz bi si ga v kinu z veseljem pogledal še enkrat, ob priliki pa zagotovo pade tudi nakup DVDja. :)

Mojstrsko!

#6 Jan G.  Jan G. dne 5.09.2009 11:02

Se moram na vsak način strinjati. Izjemen film v vseh pogledih.

#7 nimiy  nimiy dne 5.09.2009 11:20

tarantinova največja odlika je hkrati njegova največja slabost – ko gledaš njegove filme nikoli ne pozabiš na to, da gledaš film.

#8 IZTOK GARTNER  IZTOK GARTNER dne 16.09.2009 20:56

Hm, mojstrovina vseh mojstrovin si ne bi smela privoščiti tako bedne igre Brada Pitta.

#9 paucstadt  paucstadt dne 16.09.2009 22:54

@iztok: ne bom drezal, lahko še enkrat poudarim, da je to ena izmed boljših pittovih vlog ever. pa če je tebi všeč ali ne.

#10 IZTOK GARTNER  IZTOK GARTNER dne 16.09.2009 23:16

Madona, so okusi različni. No ja, prav je tako :)

#11   Insomniac dne 21.09.2009 00:33

No ja. Med gledanjem sem neznansko užival, po filmu pa iz dvorane odšel dokaj prazen. Kar se mi pogosto zgodi pri Tarantinu. Enostavno nekaj (pa ne vem točno kaj) manjka. Edino reservoir dogs (delno tudi Jackie Brown) lahko izpostavim kot izjemo.

#12   Top `09 dne 14.03.2010 23:38

[...] INGLORIOUS BASTERDS [...]

Komentiraj

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !