Ladri di biciclette (1948)

O italijanskem neo-realizmu ne vem veliko, sem pa nekega dne v rokah držal eno prav zanimivo knjigo, bolje rečeno knjižico, ki je na par desetih straneh nosila vse kar velja vedeti o tej filmski struji. Italijanski neo-realizem naj bi se začel takoj po koncu vojne in trajal tja do sredine 50ih let, knjige in zgodovinski fakti učijo, da je prav to filmsko udejstvovanje imelo velik vpliv na kasnejši novi francoski val, ta pa je nato prebudil ameriške filmarje in tako dobimo novi hollywood, ki je zacvetel v 70ih. Glavni vir neo-realizma so prigode revnejšega sloja, ki po koncu velike vojne životari v revščini in brezdelju. Pomembnejši in vsem znani avtorji tistega časa so bili: Vitorio de Sica, Roberto Rossellini, Federico Fellini, Luchino Visconti in drugi. Obdobja ne gre prepoznati zgolj po letnici nastanka, prepoznamo ga lahko po scenografiji, velika večina je bila posnetih v naravnem okolju, izven velikih studiev; po uporabi neprofesionalnih igralcec, ponavadi so pravi igralci nastopili v res najbolj pomembnih vlogah, ostale so bile prepuščene ljudem z ulice; po uporabi pogovornega dialoga; ter varčevanju z umetno lučjo, preveč očitnimi rezi in drugimi režijskimi prijemi, ki bi filmu vzeli kar se da realno podobo. Izmed filmov je morda najbolj znani predstavnik prav Ladri di Biciclette, ki ga je posnel znameniti Vitorio de Sica, možak z dolgo in uspešno kariero, zagotovo velja pogledati njegovo odo starcu Umberto D., svetovno slavo pa je požel s filmom La Ciociara, kjer je blestela prelestna Sophia Loren, ki je tisto leto pobrala tudi oskarja. Morda o njem drugič, sedaj je čas, da besedo ali dve namenim filmu Tatovi koles.

Film govori zgodbo o brezposelnem očetu, ki končno dobi službo. Delo je dobro plačano, edini pogoj je ta, da mora imeti kandidat lastno kolo. Protagonist, Antonio Ricci, novemu delodajalcu zagotovi, da ima kolo in da lahko računa nanj. Antonio težko zbere za kruh, kolo predstavlja pravi luksuz. No, z ženo uporabita še zadnje prihranke in kupita kolo, s keterim bo Antonio služil tako potreben denar. Šok, že prvi dan mu kolo ukradejo. Antoniu se življenje v trenutku podere kot hišica iz kart, to kolo mora dobiti nazaj.

Oče in sin tako tavata po mestu in na vsakem kotičku iščeta ukradeno kolo, ko se zazdi, da sta kolesu blizu, se takoj izkaže, da je njuno iskanje v slepi ulici. Tu se film lomi in dobiva na veljavi. Gledalec iz minute v minuto spoznava grenkobo skrhanega očeta, kateremu se zdi, da je ponovno razočaral družino, še posebej mladega sina. Sin medtem na situacijo gleda čisto drugače, seveda se zaveda teže trenutne zagate, a v veselje mu je druženje po mestu z očetom. Večplastna zgodba gledalca očara in navdahne, nekaj sekvenc pa naravnost orosi oko in sproži mukotrpno bolečino, tu spet nedolžno veselje, tam spet grenkobo in žalost. Recimo prizor v gostilni, ko oče in sin tako veselo in ponosno naročita mocarelo, fantič se  počuti kot v sedmih nebesih, nato se kamera obrne proti mizi, kjer sedi očitno premožnejša družina, ki ima na mizi še kaj drugega od mocarele in kosa kruha. Ali pa prizor iz cerkve, kjer oče bedi nad moškim, ki bi lahko vedel kje je ukradeno kolo. Ta sekvenca zaradi situacijske komičnosti privabi nasmeh na obraz, a že trenutek kasneje te po glavi udari razlog zaradi česar je Ricci sploh tam. Usoda se z glavnim protagonistom grdo poigra, zadnji kadri so naravnost boleči in efektivni, sprožijo pa kup vprašanj in zagat. In kakšno razočaranje in bolečino je moč zaznati v očetovih očeh, ko spozna, da je pustil sina na cedilu.

Grobo bi lahko povzel, da gre za zgodbo o očetu, ki išče in potrebuje službo in je pripravljen za njo narediti vse. Da, lahko bi film povzel tako. A s tem bi mu naredil veliko krivico, kajti film nosi toliko materiala, toliko odsevov realnosti, toliko večplastnosti, toliko referenc družbenega stanja, da je to težko prenesti na papir z zgolj nekaj stavki. In po vsem tem času se zdi, da je osnovna sporočilnost filma v tem obdobju spet še kako aktualna.

Za italijanski neo-realizem je značilna tudi dodelana karakterizacija likov, naj spomnim le na starca v de Sicovi mojstrovini Umberto D., tudi tu so liki večplastni in ob kompleksni zgodbi predstavljajo najmočnejšo sestavino filma. Oče je glava družine, svojim najbližjim želi le dobro in to je pripravljen doseči tudi s skrajnimi silami, mati je prava gospodinja, vedno optimistična in dobrega srca, medtem ko ima mladi fant misli drugje, a se situacije in stiske še kako dobro zaveda.

Kar nekaj kadrov in sekvenc je premišljeno posnetih in nastavljenih, tako, da mora gledalec ves čas trepetati in slediti. Recimo, ta dogodek mi je še posebej všeč in ga imam ves čas v mislih, tam ko gre Riccijeva žena k vedeževalki. Dolgo je ni nazaj, Antonio ves neučakan čaka spodaj in drži novo kolo. Ne zdrži več, mora pogledati kje se je zadržala žena, kolo pusti pred hišo in dečku z ulice naroči naj popazi nanj. Antonio gre iskat ženo in ker priblžno vemo o čem bo v filmu tekla beseda, smo vsi nestrpni, češ, glej ga kako neumno bo izgubil kolo. No, pa temu ni tako.

Film bi mirno lahko proglasili za umetniško delo, kako lepo so kadri posneti, v veselje jih je gledati in ob tem občudovati izjemno fotografijo, ki lepo zajame mestne ulice. Režiser se je smelo poigral s sencami, skrbel za detajle in tako ustvaril delo najvišje kakovosti, ki zadovolji še tako zahtevnega gledalca.

Mirne duše lahko zapišem, da je film Tatovi koles eden izmed najboljših filmov kar sem jih videl. Zadovolji me na vseh ravneh, zgodba je tako močna, da skeli, izgled filma prava umetnost. Ga je za tako oceno potrebno videti dvakrat? Morda, moram reči, da me v prvo zgodba ni tako prepričala, ni tako prodrla vame. V drugo je bilo drugače, na razne situacije sem gledal drugače, na očetova dejanja sem gledal skozi drugo prizmo in sedaj ugotavljam, da me tako verjetno ni zaznamoval še noben film poprej. Mojstrovina.

itivi

*itivi ima dvd, kar še posebej priporočam. Prav, zelo lepo, sedaj pa upajmo na ostale predstavnike tega obdobja.

Močno priporočam +

  • Share/Bookmark


0 komentarjev ↓

Trenutno ni komentarjev...Dodajte komentar..

Komentiraj

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !