In the Loop (2009)

Politična satira je od nekdaj hvaležen material za filmsko trakovje. Spomnimo se le znamenite in nikoli presežene Kubrickove satire o norosti hladne vojne. Dr. Strangelove verjetno res nikoli ne bo presežen, a vsake toliko časa se najde primerek, ki ima toliko kvalitete, da ga lahko v istem sklopu vsaj omenimo. Leta 97 je brbončice sladkal Levinsonov Wag the dog, ki ima nekaj prečudovitih enovrstičnic, a tudi toliko mesa, da gledalcu ne pusti niti kančka dvoma in ga vsaj malo družbeno pretrese. No, če politični satiri dodamo še pronicljiv angleški humor, je zabava in veselje zagotovljeno. In the loop je prav tak film. Izjemno spisana satira, začinjena z angleškim humorjem in ameriško zagrenjenostjo, ki pričara občutke, ki jim sam že dolgo nisem bil priča. Lahko zapišem, da vsaj približno tako dobrega filma letos še nisem videl.

Chad: You’re like the woman from The Omen. You’ve given birth to a demon, and now it’s gonna kill you. Liza Weld: You probably identify with the kid from The Omen, right? Chad: Ooh! Liza Weld: See, you’re an only child, aren’t you? Chad: I gotta say, I don’t understand how my parents’ limited reproductive ability reflects badly on me. I’m the sperm that made it!

In the Loop se zdi kot sodobna zmes Mametovega scenarija in Altmanove režije, za njim pa stoji meni poprej popolnoma neznani Armando Iannucci, scenarij sta podpisala Jesse Armstrong in Simon Blackwell. Trojec, ki je prej že skupaj sodeloval pri seriji The Thick of it, za katero me medmrežje opozarja, da je nujna ogleda.

O sami vsebini tokrat nalašč ne bom spisal niti besede, saj bi nepravilna raba le te že lahko odkrila veliko draž filma. Lahko zapišem le to, da je fabula mojstrsko nastavljena, še lepše izpeljana do zadnjega kadra, kjer gledalec, če je poprej lahko sledil vsem dogodivščinam, obstoji tako prevzet, da lahko le globoko zajame zrak in nato spontano aplavdira do konca odjavne špice.

Malo je filmov, kjer bi kar celotni igralski ansambel pustil tako pozitivne rezultate. In tu gre spet iskati podobnosti z Altmanom, zakaj tudi njegovi filmi so premogli širok in pester nabor igralcev, kjer je prav vsak dobil svojih pet minut, za katere se je zdelo, da so spisane le zaradi dotičnega igralca. Igralska imena naslovnega filma so, razen Gandolfinija seveda, meni povsem neznana, rezultat pa prav presenetljivo osvežilen. Recimo, da odrezavega jezika Capaldija še dolgo ne bom pozabil. Igralski ansambel je tako videti neverjetno uigran, saj si liki ves čas skačejo v besedo, govorijo eden čez drugega, to vse pa je izpeljano na zares visokem nivoju, ki celotni situaciji daje občutek avtentičnosti. Zanimivo mi je bilo opazovati obrazne mimike igralcev s katerimi povejo tisoč besed. Ko se Malcom (Capaldi) nezadržano razhudi nad podrejenimi in jim v obraz vrže tako sočne kletvice, da bi ob njih zardeval tudi kakšen klinc iz geta, pove obrazna mimika poslušalcev več kot bi katerikoli pisec uspel prenesti v besedo. Vsi liki so mi izjemno zanimivi in polni neke energije, pa naj gre za samozavestne suroveže ali pa za mirne ptičke, ki mencajo ob vsaki priliki.

Malcolm Tucker: You concentrate on nothing! You stay detached, or else that’s what I’ll do to your retinas. Simon Foster: Can I go to bed now, please? Malcolm Tucker: Oh no. We’re gonna stay here, and you are gonna rehearse saying nothing. Simon Foster: …Am I being tortured?

Ostalih aspektov tu niti ne gre odkrivati. Še enkrat naj spišem hvalo izjemno lucidnemu in do skrajnosti sočnemu scenariju, snamem klobuk vrhunsko nabrušenim dialogom, ki so prava poživitev, v mislih pa si že osvežujem najbolj humorne vložke, ki mi tudi sedaj, več kot 100 ur po ogledu, še vedno prikličejo neustavljiv krohot. Zaenkrat film leta 09. Bis!

Močno priporočam

  • Share/Bookmark


2 komentarjev ↓

#1   cosmopapi dne 23.07.2009 17:01

Res zelo dobra satira. Tudi meni eden izmed naj tega filma.

#2   Robert L. Tuva dne 26.07.2009 13:59

In the words of Nat King-fucking-Cole…unforeseeable, that’s what you are. :D

Scenaristično, mislim dialogoško film naredi močan vtis, nisem pričakoval, besede obračajo kot malokdo. Celo Tarantino se lahko po mojem zgledujejo po tem filmu glede ustvarjalnega psovanja. Pretiravam?

Na koncu mi je bil všeč prizor, kako se je važen minister rešil manj pomembnega, s tistim zidom in spletnim člankom. Ampak prej je šel k njemu in mu povedal, veš, saj ti ni treba odstopiti. Drug pa nekako, ja, sem razmišljal … hehe, samo da bi se še toliko slabše počutil.

Komentiraj

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !