PaucStadt

Skočimo za 25 let nazaj in se spomnimo Terminatorja, kultne sci-fi legende, ki je prerasla v pravo pop ikono in postala referenca vsem kasnejšim sci-fi projektom. Za leto 84 je bil Terminator popoln šok, nekaj novega, nekaj nepričakovanega. Tako surov, tako hladen, tako mačističen, idealen teren za takratnega super junaka Arnolda Schwarzeneggerja, ki je v filmu komajda spregovoril, a vedno povedal tisto kar je bilo na mestu. Če je rekel, da se bo vrnil, se je vrnil le še bolj oborožen. Poslan je bil z le eno nalogo, pokončati mati Johna Connorja, velikega vodjo prihodnosti, ki edini še lahko kljubuje prevladi strojev. Precej preprosta iztočnica, ki pa je zaradi lucidnega in strokovnega Jamesa Camerona postala simbol 80ih. Uspeh je bilo potrebno nadgraditi in Cameron je vedel, da je v teh osmih letih tehnika precej napredovala, zato se je na nadaljevanje še posebej pripravil. Dobili smo, vsaj po mojem skromnem mnenju, najboljši akcijski ringelšpil 90ih, ki še danes izgleda noro dobro. Sodni dan je napolnil blagajne in postal še večji hit od prvega, zagotovo eno redkih nadaljevanj, ki je prekosilo izvirnik tudi v sami vsebini. Nato se je Cameron odmaknil, T3 se je dolgo napovedoval, scenariji so se pisali in brisali, leta 2003 dobimo Vstajo strojev. In privrženci serije razočarano odmehnemo z ugotovitijo, da je uspelo hwoodskim producentom izcuzati še eno ikono naših dni. A danes ugotavljam, da tretji del dna vendarle ni dosegel. Je pa čisto dno dosegel novi del franšize, ki je podnaslovljen Salvation, torej Odrešitev, kar je zanimivo, saj je to prva misel, ki skoči na plano v trenutku, ko se začne predvajati odjavna špica.

Četrti Terminator se začne v letu 2003, v zaporniški celici, kjer na videz bolna ženska pristopi k zaporniku z željo, da ji po usmrtitvi zaupa telo za raziskave. Skočimo v leto 2018, kjer neutrudni John Connor bije bitko z stroji. Prihodnost je taka kakršno smo videli že v prejšnjih T filmih, ljudi je za ščepec, bitko vse bolj dobivajo mašine. Po nekaj eksplozijah ugotovimo, da je zapornik iz začetka sedaj v letu 2018, kjer naleti na mladega, a za preživetje dovolj naučenega Reese-a. Torej tistega Resse-a, ki ga v prvem delu pošljejo v preteklost, kjer nato zaplodi Johna. Nekaj časa tako tečeta pararelni zgodbi, prva grobo, res grobo orisuje Connorja, druga pa zapornika, katerega ime in namen ostaja neznan.

O vsebini prav veliko ne morem napisati, ker prave vsebine ni. Je pa veliko eksplozij, veliko streljanja, veliko šova, a vse za prazen nič. Od upora, ki ga prejšnji filmi tako notorično omenjajo, nam film ne pove nič oprejemljivega. In ko se ob koncu Connor poda v osje gnezdo, na sam sedež Skyneta, se gledalec za trenutek zbudi iz skorajšnjega spanca, v dobri veri, da bo vendarle videl nekaj mesa, a se najprej nasmehne smešnemu in povsem banalno nastavljenemu twistu, nato pa v razočaranju ugotovi, da se tudi sam zaključek iz tokratne banalnosti ne uspe dvigniti. Že prej je popotniški zapornik vnesel preveč patetike in jokavosti, ob koncu pa se ta nivo le še dvigne. In tako obstanem pred zaslonom, ne vedoč čemu sem bil sploh priča, ta film zagotovo ne more biti 4. del te kultne franšize, saj razen imena Connor, Reesse in rdečih očes v jeklenem skeletu, nič ne spominja na T filme.

Ne, niti akcijskih vložkov ne bom pohvalil, zakaj nič takega ne prikažejo. Vidi se, da McG ni neko relevantno ime v svetu filma, zato ni film niti s tehničnega vidika noben presežek. Ne zadovolji ne fotografija, ne scenografija, štab Skyneta me povsem razočara, režija nima ničesar kar bi veljalo omeniti in vse skupaj se kar lepo sklada s banalnostjo scenarija. Mi je pa v uho lepo sedel hit skupine G`n R You Could be Mine, ki je tako kultno odzvanjal v Judgment day. Vsaj tu jim gre šteti majhen plusek. No, me je pa od nostalgije, pri srečanju odraslega Connorja in cyborga v podobi Schwarzeneggerja kar malo zapeklo. Takrat so mi v glavi šibale misli, je to on, ni to on, oh, znameniti themesong, solza sreče, a sedaj ugotovim, da je bil obraz velikega Arnolda in edinega pravega Terminatorja, le digitalno prirejen. Vseeno še en majhen plusek h končni podobi, kar pa vseeno prejšnjih minusov ne zmore spreobrniti.

Še beseda o Cristianu Bale-u. Bale je dolgo veljal, pa saj še sedaj, za naslednjo generacijo hwoodskih igralcev, ki bi lahko prinesli nekaj novega temu umirajočemu dinozavru. Pa je v zadnjih letih pristal v dveh franšizah, kjer njegova igralska kvaliteta ne uspe priti do izraza. Če je v Batmanu še nekako nad vodo, pa je z vlogo Connorja povsem zgrešil tako projekt kot tudi samo magičnost in vizijo lika, ki ima v ameriški in svetovni javnosti veliko čast.

McG ima že napovedan peti del serije, baje je Bale zraven. Kaj bo nastalo si niti ne upam pomisliti, a verjetno slabše od Odrešitve vendarle ne more biti. Odrešitev pa mirno lahko roma na smetišče zgodovine, tja kjer ima Schumacher svoja Batmana in Bay celotni opus.

Ne priporočam