Angels and Demons (2009)

Dan Brown je pred leti z Da Vinčijevo šifro dodobra premešal bralne navade slovencev in tudi širše. Takrat se je o knjigi veliko govorilo, na veliko so jo brali, tudi tisti so klonili, ki ne prej, ne kasneje v roke niso vzeli nobene knjige več. Tisto poletje sem pod Brownom klonil tudi sam in na dušek prebral tako Šifro, kot tudi Angele in demone. Knjigi sta bili idealni za poletno čtivo, hitro berljivi, dokaj zanimivi, mene pa je prepričala predvsem skrivnost, ki sta jo zgodbi nosili. Rad imam take misteriozne trilerje, tako na filmskem trakovju kot tudi na listih papirja.

Hollywood ni dolgo čakal in v maniri dobrega gospodarja takoj začel kovati železo, ki je bilo vroče. Da Vinčijeva šifra je hitro prišla na filmska platna, za projektom so stala sama velika imena, tako pred kot tudi za kamero. Režije se je lotil Ron Howard, glavne vloge so bile razdeljene Tomu Hanksu, Audrey Tautou, Ianu McKellenu, Jeanu Renu in drugim. Tresla se je gora, rodila se je miš. Film je bil bolj kot ne grenko razočaranje. Letos so filmsko uprizoritev dočakali še Angeli in Demoni. Zopet se je tresla gora, kaj pa se je rodilo?

Za začetek lahko rečem, da so Angeli in Demoni boljši od Da Vinčijeve šifre. Spomnimo se, Šifra je imela nekaj tako hudih banalnosti, da je še najbolj neuke gledalce zapeklo v prsih. Režija je bila amaterska, kadri so bili ponekje povsem pod nivojem, veliko se je govorilo, a premalo povedalo, statično, leseno, celo prispevek igralskega ansambla razočara na celi črti in ni čudno, da se je več ljudi ukvarjalo s pričesko Toma Hanksa kot z njegovim igralskim prispevkom. Naslovni film teh ran nima, režija je precej boljša, ljudje ne govorijo v prazno, se kar precej dogaja, a vseeno ima končna podoba nekaj črnih pik.

Zgodba se prične v Švici, v Cernu, kjer so s pospeševanjem delcev uspeli ustvariti anti-materijo, snov, ki ponazarja celo veliki pok. Snov je izjemno eksplozivna in bi bila izvrstno orožje za teroristične skupine, ki želijo tako mimogrede iz zemlje izbrisati mesto ali dva. Ha! Le nekaj minut zatem, ko se anti-materija ustvari, jo nepridiprav že odnese iz laboratorijev. Skok v Vatikan, po smrti papeža se ukvarjajo z izbiranjem novega. Štirje kardinali so ugrabljeni, neznanec pa grozi, da bo ob določeni uri raztrelil Vatikan in tako udaril krščansko vero tam, kjer najbolj boli. Jasno je, da lahko pomaga le Robert Langdon, profesor, ki leta preučuje kršansko vero in ve o njej več, kot vsi ugrabljeni kardinali skupaj. Ugotovijo, da Vatikan napadajo znameniti Iluminati, začne se lov in boj do zadnjih sekund.

Med pletnicami zgodba steče in je zanimiva, v filmu pač ne. Zgodba se zdi banalna, privlečena za lase, brez pravega repa in glave. Če ne bi poznal vsebine od prej, bi kar težko sledil, namreč občutek imam, kot da film nima začetka. Takoj, ko potegnejo Langdona iz harvardskega bazena, je že v Rimu, takoj na ulicah, takoj v akciji. Smešen pa je predvsem njegov instinkt. V knjigi so uganke težje rešljive, v filmu pa s odgovori sledijo hitreje kot jih je Hanks zmožen izgovoriti. Malo karikature: “Kip kaže na levo, aha, tam je cerkev sv. Patrika, aha tam je bil leta X pokopan X, ki je bi znan po x, zaradi tega v kleti te cerkvi leži x, na steni je x, ki s prstom kaže na x. In tam je resnica!” Na tak način se raziskujejo umori. Nejasnosti in luknje tako v filmu še bolj pridejo do izraza.

Vseeno lahko rečem, da ima film par fantastičnih scen, ki so plod režije, specialnih efektov ali pa vendarle dobro spisanega scenarija. Režija mi je všeč pri tistih uličnih pregonih, ki so povsem na nivoju. Zadnji veliki pok nad trgom sv. Petra se mi zdi precej všečen in zanimivo prikazan. Scenarij pa mi je všečen predvsem tam, kjer glavno breme nosi Armin Mueller Stahl. No, grobo rečeno, povsod kjer ni v bližini Langdona. Langdon je spet zelo leseno spisan, trudi se biti neka zmes Indiane Jonesa in Jamesa Bonda, a glede prvega mu manjka bič, glede drugega pa občutek za žensko dušo, saj svojo pomočnico v filmu komajda pogleda.

O igralskih presežkih ne morem govoriti, saj razen prej omenjenega Mueller Stahla, nihče ne izstopa. Hanks je kanček prepričljivejši kot v Šifri, a vseeno povsem neizrazit, Zurerjeva v vlogi znanstvenice Vetre ne pove nič, je pa res, da je njen lik prav grdo pomanjkljivo spisan.

Če je knjiga konflikt med vero in znanostjo še dobro predstavila, pa v filmu tega ni. Langdon nekajkrat že omeni, da ni veren človek in da se zanaša le na um, a vseeno ni čutiti tiste razlike, tistega nasprotja. Kar pa je spet izgubljena priložnost. Tudi končni preobrat, plottwist, je praktično brez učinka, pa niti ne morem reči zakaj. Spet se zgodi vse prehitro, na prvo žogo, kot da bi bil film posnet le za tiste, ki so prej prebrali knjigo.

*film sem prej hotel predstaviti v kategoriji dvojček meseca, skupaj z Da Vinčijevo šifro, a sem po premisleku spoznal, da slednje še nekaj časa ne morem gledati. Okus po pokvarjenem je še vedno premočan.

- Priporočam

  • Share/Bookmark


4 komentarjev ↓

#1   t-h-o-r dne 29.06.2009 07:29

film je preveč površen, enako kot je bila šifra

dogajanju v cernu je bilo v knjigi posvečeno precej časa, v filmu pa niti 5 minut (this is just one thing)

#2   Nataša dne 29.06.2009 07:48

V bistvu je tvoja ocena povsem zgrešena. Jaz namreč knjige nisem prebrala, pa sem zgodbi uspešno sledila ko konca in tudi s preobratom na koncu sem bila zadovoljna. Glede na to, da je bilo treba celotno zgodbo spraviti v normalne časovne okvirje, ki so obvezni del vsakega filma, je film narejen odlično predvsem za tiste, ki knjige nismo brali. Dve uri in pol sta mi minili kot bi bilo 15 minut. Meni to povsem zadostuje.

#3   filmoljub dne 1.07.2009 07:11

Moram reči, da me knjiga Da Vincijeva Šifra ni prav huronsko navdušila, dasiravno je napisana tako vizualno in po kadrih, da si si že vnaprej predstavljal tudi film. Ki ga sicer nisem gledal, a sem od ljubiteljev knjige slišal, da ni ravno hud presežek. Potem pa so taisti povedali, da je drugi del filmske franšize že boljši.

Prvi del knjige mi z razvodenelim in alegoričnim koncem ni najbolj sedel, veliko je nedorečenega in nejasnega. Seveda Dan Brown naredi kompilacijo vseh vatikanskih teorij zarote in nekakšno poljudno-dokumentaristično mešanico zelo zanimive (čeprav docela fiktivne) Svete krvi in svetega grala, vplete zanimive like in postavi zgodbo na prepričljive aktualne temelje. Po drugi strani pa mi Hanks v tej vlogi spet ne sede najbolj, ampak hvala bogu vsaj ni Harrison Ford ali bognedaj Nicolas Cage. ;)

Sicer pa dobra in izčrpna recenzija. B)

#4   Bo dne 3.07.2009 12:01

Meni ni bil všeč, predvidljiv, dolgočasen, nobene kemije med Langdonom in fizičarko, lokacije slabo izkoriščene/poustvarjene, nisem navdušen za obisk Rima, knjiga je po moje boljša, kar film ne postavlja ravno visoko, in nadležna, zelo nadležna, okoli oseb vrteča se kamera, potem sem bil ves živčen.

Komentiraj

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !