PaucStadt

O Clintu Eastwoodu sem pred kratkim pisal tule, zato bom hvaljenje njegove energije in kreposti tu spustil. Vseeno lahko zapišem, da sem po ogledu njegove zadnjega filma še bolj fasciniran nad delavnostjo tega možaka, saj je v enem letu pripravil dva odlična filma, podobno kot leta 2006, ko je predstavil Zastave naših očetov in Pisma iz Iwo Jime.

“The boy they brought back is not my son.”

Changeling je težka drama ob kateri se v gledalcu prelivajo razna čustva, na koncu pa obstane z grenkim priokusom in veliko negotovostjo, ko s strmenjem v odjavno špico nemo ugiba, če je gospa Collins vendarle našla svojega sina. Zgodba govori bridko življenje Cristine Collins, ki nekega dne izgubi sina. Potem, ko se vrne iz službe, najde prazno stanovanje, sina pa nikjer. Preveri pri sosedi, nato pregleda celotno sosesko, a sina ne najde. Obvesti policijo, ki po 24 urnem roku začne iskalno akcijo. Sina ne najdejo. Mine kar nekaj časa, ko končno pripeljejo fantiča. A pripeljejo napačnega. Mama Collins to seveda takoj ugotovi, a ji ga nekako vseeno porinejo v naročje. Doma se v zmoto policije še bolj prepriča, novi fantič je kar nekaj centimetrov manjši od pravega sina. Policiji javi napako, a oni trdijo, da je sin pravi. Torej, čutite ta šok? Mama naj ne bi spoznala svojega sina, medtem, ko cel kup tujcev z gotovostjo trdi, da je ta otrok pravi. Šokanten je prizor, ko izvedenec pride na obisk h Collinsovi in s simpatično, a bizarno opazko ugotovi, da ima sinko nos in oči po materi, manjko v višini pa pojasni, da je šel otrok skozi težko obdobje, ki lahko stisne diske v hrbtenici, kar posledično ukrade nekaj centimetrov. Uh! A Cristine se ne da, pomoč ji ponudi tudi vodja lokalne cerkve, ki leta kritizira policijo. Odpre ji nekaj oči in pojasni, kako stvari potekajo v tem mestu. Vseeno Collinsova vrta naprej, toliko časa, dokler je ne strpajo v psihiatrično bolnišnico na zdravljenje. Uh!

Težko je verjeti, da je zgodba resnična, kajti tako nedopustnega dela policije si človek ne more predstavljati. V želji, da svoje že dovolj umazano ime ne umažejo še bolj, so pripravljeni lagati celemu svetu, da so materi vrnili pravega sina, v to laž pa brez zadržkov speljejo tudi ubogega fantiča, ki so ga verjetno pobrali v najbljižji sirotišnici. Na pozive za vnovično iskanje se ne odzivajo, kajto po njihovem mnenju so otroka že našli. Na drugem koncu, nekje na odročni kmetiji, pa vztrajni detektiv naleti na šokantno najdbo. V zemlji najde zakopanih 20 otroških trupel, kar na zaslišanju potrdi tudi mladenič, katerega ujamejo na tej kmetiji. Naokoli je ves ta čas, ko je policija nastavljala lažne otroke in ženske, ki so bile dovolj pogumne, da dvignejo glas, zapirala v umobolnice, hodil stvor, ki je ugrabljal otroke in se nad njimi nato izživljal.

Zgodba je na začetku precej silovita in gledalca močno pritegne. Je pa nadaljevanje bolj medlo, sploh sojenje me ni pritegnilo in tisti trenutek sem se zalotil kako zamišljeno zrem skozi okno. Pa vem, da se je na tistem sojenju veliko pomembnega godilo. Je pa dodaten naboj celotna zgodba dobila spet ob koncu, ko se vrne ena izgubljena duša, pove svojo zgodbo pobega, gledalec pa s stisnjenimi pestmi čaka na malega Collinsa, da potrka na vhodna vrata.

Cristine Collins je bila ženska pred časom. Trn v peti celotni policiji, ki je zmogla toliko poguma, da je šla do konca in policiji prizadejala konkreten udarec. Borila se je za svoje borice in njen boj je kmalu postal boj vseh žensk, ki se jim v tridesetih v šovinistični družbi ni godilo dobro. Tako Cristine ne vidimo le kot mame samohranilke, ki se bori za svojega sina, ampak jo vidimo kot preroka ženske populacije. Vseeno svojega ne doseže, saj nikoli ne izve, kaj se je zares zgodilo z njenim sinom.

Christine Collins: Three boys tried to escape that night, and if one boy got away then maybe one or both of the other two escaped too. Maybe he’s out there somewhere, afraid to tell the truth, afraid of what will happen to him or to me. But one thing I know is that boy gave me something I didn’t have before. Detective Lester Ybarra: What’s that? Christine Collins: Hope.

Glasbo za film je v celoti spisal Clint Eastwood, kar je le še dodaten dokaz za kakšnega ustvarjalca gre. Ne vem, mislim, da filmski svet ni videl veliko režiserjev, ki bi za film tudi sami pridelali glasbo. Scenarij je napisal J. M. straczynski, sicer bolj znan kot avtor Babylon 5 franšize, prav tako pa je sodeloval pri The Twilight Zone. Filmu gre v čast šteti izjemno scenografijo, LA v 30ih je narejen kompletno s specialnimi efekti, prepričljiva je režija, prepičljivi so kostumi, kinemafografija in tako naprej… V vlogi Cristine Collins je blestela Angelina Jolie, ki je odigrala eno izmed vidnejših vlog svoje kariere, zagotovo. Prepričljiva je bila v vseh situacijah, vseeno pa se mi zdi, da na oskarjih kakšnih velikih možnosti ob Kate Winslet in Maryl Streep seveda nima. Dobro delo opravijo tudi drugi, mi je pa žal, da John Malkovich nima večje vloge.

Eastwood je v enem letu naredil dva precej kritično obarvana filma, ki se s problematiko družbe neposredno soočata. Pri Gran Torinu sem napisal, da je dober, a ga v prvo ligo Eastwoodovih del ne morem šteti. Nekaj podobnega moram reči tudi za Changeling. Film je seveda dober in ima precej opornih točk, ki mu dvigajo končno (o)ceno, a tako visoko kot so najboljša dela Clinta Eastwooda tudi Changeling ne zmore.

imdb

Priporočam +