Vertigo (1958)

Vertigo je eden izmed najbolj prepoznavnih Hitchcockovih filmov, nekateri pa ga uvrščajo v sam vrh, torej za najboljši film, ki je prišel izpod rok tega velikega režiserja. Tudi sam ga vedno uvrčam visoko, na svoji trivialni top50 lestvici pa ga štejem za tretji najboljši Hitchcockov film. Ameriški filmski inštitut ga je pred časom uvrstil na prvo mesto v žanru “mystery”, na 18. med trilerji in na 61. v skupni kategoriji. Ne preveč verodostojna imdb lestvica pa ga uvršča na 42. mesto. Torej visoko cenjen film, ki je v svetu filma pustil močan pečat.

John Scottie Ferguson je upokojeni detektiv, ki trpi za hudo obliko akrofobije. To je spoznal šele pred kratkim, ko je v primeru izgubil partnerja. Strah pred višino je tako močan, da se človek ne more povzpeti niti na metrski stol. Upokojitvi ne more ubežati. Sedaj, ko ima Scottie precej prostega časa, ga za uslugo prosi stari znanec. Scottie se ponovno prelevi v detektiva, tokrat zasleduje Madeleine, mično dekle, ki pa je kot kaže obsedena z več kot sto let mrtvo žensko. A bolj ko Scottie zasleduje Madeleine, bolj on postaja obseden z njo. Suspenz raste, twist ustvari nov twist, gledalci pa veselo vzklikamo. A vsebina bolj na grobo, pa čeprav vsi vemo, da se Hitchcockovih zgodb ne da grobo predstavljati.

Hitchcock ima vedno zanimiv odnos do ženskih likov. Večkrat se jim ne godi dobro. Hiter prelet deklet, ki jih je novačil v svojih filmih, pokaže, da je njegova izbira pogosto enaka. Blond, elegantna in poželjiva mora biti. Taka je Kim Novak v Vertigu, taka je Joan Fontaine v Rebecci, Ingrid Bergman v Notorious in pa seveda Grace Kelly v Rear Window. Vsaka je po svoje žrtev, če ne partnerja, pa sistema. Judy Barton je še prav posebej zanimiv lik, ki ga veliki režiser tako spretno zavozlja v zgodbo. Potem, ko mora odigrati ženo nekoga drugega in hliniti lastno smrt, se mora odreči tudi vsem čustvom, ki povsem ne zavedno zrastejo v njej, potem ko se predolgo zadrži v družbi detektiva. Prizor, kjer pred ogledalom na list papirja izpisuje veliko skrivnost je tako precej pomenljiv; in tudi končni rezultat. Avtor ne pusti, da Scottieju izda skrivnost, pa čeprav je s tem dejanjem gledalcu že poznan celotni misterij filma. Lik Madeleine gledalca še ne gane toliko, vemo, da je obsedena z pokojno lepotico San Francisca, vemo, da ima samomorilska nagnjenja. Bolj nas gane Judy, ki mora v zadnji tretjini filma skozi kar nekaj težkih faz. Scottie v njej išče Madeleine, na vsak način si želi spet videti prvo obsesijo. Scottie Judy spreminja v Madeleine, a prava resnica mu je skrita pred očmi. Joj, trpimo tudi gledalci. Naj spomnim na sceno v hotelski sobi, ko Jody pride k Scottieju. Vsa bleščeča in zaljubljena, on pa še kar išče Madeleine v njej. Kaj ji preostane? Še enkrat mora zaigrati Madeleine. Uf, prej za hladnokrvni umor, drugič za ljubezen.

Judy: Couldn’t you like me, just me the way I am? When we first started out, it was so good; w-we had fun. And… and then you started in on the clothes. Well, I’ll wear the darn clothes if you want me to, if, if you’ll just, just like me. Scottie: The color of your hair… Judy: Oh, no! Scottie: Judy, please, it can’t matter to you.

Suspenz se v Hitchcockovih filmih vedno gradi od prvega pa vse do zadnjega kadra. Mar nimajo že prvi kadri, ko Scottie priznava svojo težavo in razmišlja kako naprej, določen suspenz, za katerega vemo, da se bo tekom filma le še povečeval? Pa potem celotno zasledovanje Scottiea, kjer Madeleine sledi na vsakem koraku. Tudi do groba pokojne gospe, s katero je Madeleine očitno obsedena. Zanimivi in nepozabni pa so prizori v galeriji, kjer Madeleine dlje časa nepremično strmi v sliko na steni, Scottie pa od zadaj spoznava podobnosti med ženskama pred seboj… Film je poln takih, večnih prizorov, zato ni čudno, da je bilo tisto lovljenje po stopnicah cerkvenega zvonika, pred kratkim izbrano za enega izmed najbolj prepoznavnih prizorov filmske zgodovine. Glasba je tu še posebej pomembna, je pa tudi precej suverena. Hočem reči, gledalec jo težko izbije iz glave, mar ne? In kako se direktno navezuje na glavno idejo filma, torej na obsesijo…

Scottie: Anyone could become obsessed with the past with a background like that!

James Stewart je velika muza Alfreda Hitchcocka. Skupaj sta kar redno sodelovala, prav Vertigo pa je njun zadnji skupni projekt. Upam si trditi, da je prav tu Stewart pokazal največ, praktično ga vidimo v vsakem kadru, njegov lik pa hodi po težkih poteh. Velikokrat režiser kader fokusira naravnost v obraz igralca, tako počaka nekaj sekund, igralec pa le z mimiko pokaže in razkrije misli. Brez besed, pa tako močan vtis pusti. Kim Novak je sploh izstisnila ogromno iz sebe, odigrati dve vlogi v tako silovitem filmu seveda ni mačji kašelj, zato gredo njej še posebne pohvale.

Seveda je Vertigo izjemen film, ki z leti le še pridobiva. To je film za na vsako polico, vreden večkratnega ogleda, saj prav vsakič znova kakšno podrobnost vidimo tako, kot jo poprej nismo. Ne morem drugače, kot, da film močno priporočim.

Klik: http://www.itivi.si/films/detail/28429/

  • Share/Bookmark


1 komentar ↓

#1   filmoljub dne 5.02.2009 07:21

Res je, Hitchcock je znal mojstrsko prikazati družbeni komentar, zavit v groteskno in često simbolično podobo. Med njegovimi blondinkami ne gre pozabiti še simpatične Tippi Hedren, ki je resda igrala le v dveh, a zato toliko bolj markantnih njegovih (zaporednih) filmih, namreč The Birds (1963) in Marnie (1964). Menda ji je debeluhar tudi zasebno težil in se slinil okrog nje, a neuspešno.

Komentiraj

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !