The Wrestler (2008)

The Wrestler je bil eden težje pričakovanih filmov lanskega leta. Prvič zaradi že kultnega režiserja, drugič zaradi vrnitve Mickeya Rourkea in tretjič zaradi zanimive zgodbe, ki se je nakazovala v kratkih opisih vsebine. Vsi so v en glas ponavljali, da je Rourke odigral tako silovito in življenjsko, da mu bodo nagrade padale v roke kar same od sebe, to pa naj bi ga ponovno vrnilo med prvokategornike. Vsi so v en glas ponavljali, da bo Darren Aronofsky s tem filmom požel ogromno hvale in slave, ter pokazal, da Rekvijem za sanje ni bil slučaj. Kaj reči potem, ko sem omenjeni film z velikimi pričakovanji videl tudi sam? Imeli so prav, film je odličen.

Že najavna špica obljublja odličen film, ko se pred očmi odvija kratka zgodovina The Rama, bojevitega nastopača v ameriškem wrestlingu. V osemdesetih je bil zvezda, prvo ime, človek, ki je množice spravljal v delirij. Nato se najavna špica zaključi in zaslišimo hripav kašelj in žalostno osebo, ki sedi v kotu in zmajuje z glavo. Napis nas obvesti, da smo skočili za dvajset let naprej, The Ram pa še vedno denar služi z wrestlingom. U, žalostno, mar ne? Že naslednji prizori nas še bolj razžalostijo, ko ugotovimo, da je Randy Robinson odslužena legenda brez denarja, brez urejenega življenja, ki nima zagotovljene niti strehe nad glavo. Bolj zgodba teče, bolj ugotavljamo kakšno življenje živi The Ram. Nekdaj junak velikih hal in dvoran sedaj nastopa v lokalni garaži, pretepa pa se z neznanimi obrazi, ki v Randyju še vedno vidijo legendo izpred 20 let. Denarja ji, kaj šele potešitve kakšnih ambicij in želja. Ampak kaj Randyju sploh preostane? Odgovor na to vprašanje pride samo od sebe, ko ga udari srčni infarkt zaradi katerega mora prenehati z wrestlingom. Bum! Najmočnejši udarec v njegovi karieri! Njegova športna pot je zaključena. Uteho najde v mični striptizeti, ta pa mu svetuje, da je sedaj pravi čas, da na novo zveže stike z odtujeno hčerko.

Skoraj dokumentarna režija filmu daje drugačno perspektivo, ki gledalca bolj pritegne. Veliko je prizorov, ko gledalec The Ramu sledi s pogledom v hrbet. Tako ne vemo točno kam nas bo pot pripeljala, kar zagotovo vzbuje večjo stopnjo zanimanja in radovednosti, lahko pa rečemo, da na tak način režiser še dodatno poveča nedostopnost in zaprtost lika. Randy na začetku čustva pridno skriva, zaznamo lahko le bolečino, ki jo nosi v sebi. Bolj se film odvija, bolj spoznavamo Randyja. Čustva začne kazati tudi on, iz njega začne vreti ljubezen in želja po pripadnosti.

I’m an old broken down piece of meat and I deserve to be all alone, I just don’t want you to hate me.

Randy je profesionalec, totalen car svojega posla. Ljudje ga še vedno prepoznajo na cesti, še vedno mu aplavdirajo v čast. A po infarktu mora začeti novo življenje, ki mu ga delno omogoča delo v špeceriji na oddelku mesa. Randy tudi tam prikaže vso svojo profesionalnost in občutek dela z ljudmi. Brez problema naveže stike z vsakim kupcem, le kako, da je v vseh teh letih tako zanemaril hčer, ki ga sedaj niti videti ne more? Reševanje odnosa do svoje hčere morda ni najmočnejši element filma, saj zadeve hitro preskočijo med klišeje, a vseeno je čustveni zlom glavnega protagonista zelo pomemben in daje filmu dodaten sijaj. Ko že mislimo, da je Randy ujel ritem vsakdanjega življenja, pa ga divja noč v lokalu spet oddalji od tega. Tokrat mu prizadeta hči ne pogleda skozi prste in Randy je spet tam kjer je bil na začetku. Tokrat še bolj prizadet, še bolj poražen. Gre nazaj v ring, tam kjer se najbolje počuti. Tu je doma.

Scenarij morda res ni najmočnejša točka filma. Čeprav je osrednji lik dobro zajet, pa je premalo pisunskega navdiha padlo na stranske like, predvsem striptizeta Cassidy bi imela lahko večjo težo v samem filmu, saj je edina, ki Randyja vsaj malo pozna. Rekel bi, da je režija zelo dobra, film pa dodatno ostri super glasba. Seveda v tak film ne paše nič drugega kot rock glasba, svoje je dodal Bruce Springsteen, v ušesih pa bo v najbolj pomenljivem delu filma še kako odmevala Sweet child o`mine skupine Guns n Roses. No, sedaj pa še k hvaljenju glavnega igralca. Mickey Rourke je za vlogo Randyja že dobil zlati globus in nagrado na beneškem festivalu, povsem pričakovano lahko upa, da bo čez dober mesec uspel odnesti tudi oskarja. Njegova igra je fenomenalna in zagotovo ena izmed najbolj markantnih v letu 08. Že prej se je o njem govorilo veliko, pričakovanja so bila visoka in prav vsa je opravičil. Gre za notorično upodobitev filmskega lika in skoraj se zdi, da je bil lik spisan na podlagi Rourke-ove karizme in pojave. Ta vloga je ob Ledgerjevi upodobitvi Jokerja zagotovo najboljša kreacija igralskega ceha leta 2008. Marisa Tomei ne pusti tako globokega vtisa, vseeno je njeno skoraj razgaljeno telo vredno omembe, je pa prijetna osvežitev Evan Rachel Wood.

The Wrestler je dober film, mestoma odličen. Mestoma zaide tudi v bolj povprečne vode, a ga takrat rešuje odlična igra Rourkea. Film gledalcu prepusti veliko materiala, ki ga premleva tudi ob koncu filma, prav konec, tista zamrznitev The Rama v borbi, pa še dodatno spodbudi naša razmišljanja. Je na koncu vendarle strto srce opešalo?

Imdb

Močno priporočam

  • Share/Bookmark


19 komentarjev ↓

#1 irena  irena dne 18.01.2009 18:46

me looooooved it.

#2 Stric Bedanc  Stric Bedanc dne 18.01.2009 19:14

Se podpišem pod tvoj zapis. Meni najljubši citat: V osemdesetih smo ga znali žurati, pol pa uleti neki Kurt Cobain in totalno zamori vso sceno.

#3   Mr_Vega dne 19.01.2009 21:42

lepo napisano, odličen film, ki bi si zaslužil marsikaj več kot “le” opevanje Rourkea v glavni vlogi (ne da ga podcenjujem, ravno nasprotno)

#4   cyco dne 20.01.2009 12:24

Dobra ocena. Sicer je (meni osebno) Marisa svoj karakter odigrala perfektno in jo zlahka postavim ob bok Mickeyu. Fantastična je tudi kamera. Definitivno ni Aronofskyjev najboljši film, ima pa briljantne segmente!

#5   t-h-o-r dne 21.01.2009 11:01

pa kje si to gledal :(

#6   Robert L. Tuva dne 21.01.2009 17:29

Zanimiv, razburljiv film, sprašujem se, če bo dobil še kakega oskarja poleg glavne vloge (morda). A Sandi, praviš na koncu: zamrznjen konec, “zamrznitev Rama v boju” …

Razmišljal sem o koncu, kjer bi se slika res ustavila z Ramom v zraku. Drugačno doživetje, pomen malo drugačen, kaj praviš. Konec z izpraznjenim kotom ringa pa je že skoraj tak, kot da bi film pokazal Rama, kako umre, samo da je bolj izviren, simbolen. A Ram je šel, ni ga več v tistem svetu wrestlinga.

Želel bi si še, da bi bila zgodba s hčerko bolj okrepljena in ne tako postranska. Morda bi bilo bolje brez nje.

#7 paucstadt  paucstadt dne 21.01.2009 18:02

@robert: zgodba s hčerko je zmotila tudi mene, že cassidy se mi ni zdela dovolj izkoriščena, hčerka je bila pa čisto mašilo. Ampak ok, ob njej se je Randy prvič čustveno zlomil.

@thor: v trstu.

#8   t-h-o-r dne 22.01.2009 18:42

kaj kdo ve, kdaj pride v SLO, ker na kolosejevi strani imajo napovedi do marca, pa ni napisan :(

#9   Mr_Vega dne 22.01.2009 19:08

Vprašanje je, če bo sploh predvajan v SLO, ker gre za nizkoproračunski film. Če pa ne moreš čakati, film pride na Hrvaško 19. februarja.

#10   Robert L. Tuva dne 22.01.2009 19:12

Če se prav spomnim, ni bil do zdaj še noben film Aronofskega predvajan pri nas v kinu. Pri tem zna biti drugače zaradi nagrad ..

#11   Domen dne 24.01.2009 11:51

Tuva – Rekviem za sanje, 2002, Kolosej Ljubljana ;)

#12   t-h-o-r dne 26.01.2009 13:21

se pravi samo 2 leti potem, ko je bila svetovna premiera :D

#13   Robert L. Tuva dne 26.01.2009 16:06

Tega nisem vedel, (res) leto in pol dolg zamik je pa zelo hecen. Čeprav, @t-h-o-r, poglej tole; Češka, čisto spodaj …

Torej mi še ni treba sprostiti pesti, da bi nekoč videl The Fountain na velikem platnu. ;)

#14   t-h-o-r dne 26.01.2009 19:34

ojej, 2009

:D

#15   t-h-o-r dne 26.01.2009 19:34

aja, upam da ne bo the fountain v kolseju potemtakem 2015 :O

#16   Anubis dne 26.01.2009 19:36

Eden najboljših filmov prejšnjega leta!

#17   filmoljub dne 2.03.2009 07:16

Odličen zapis, skromno dodajam še svoj piskrc in ugotavljam, da sta najini mnenji kar precej skladni.

#18   filmoljub dne 6.03.2009 14:12

p.s. Marisa je čudovita igralka in strašno luštna punca, ima pa smolo, da se je kronično držijo underact filmi, kjer ne more pokazati vsega, kar zna. Svoj čas v Wresterju je izkoristila do potankosti.

Prizor, ko zaječi kitara v Sweet Child o’Mine, je devastating dober, prav tako tudi njegov “old broken down piece of meat” govor. Razen sentimentalnega Šefovega komada pa bi mogoče v kakšen lahkotnejši prizor uvrstili neizprosno udrihavščino Ram It Down legendarnih “bogov metala”. Že zaradi naslova. ;)

#19   Top `08 — PaucStadt dne 13.04.2009 13:09

[...] 2. The Wrestler (2008) – Zgodba The Rama, nekdanjega wrestlerja, zdaj je le še senca sebe, je tragična. A bolj ko gledalec spoznava glavni lik, bolj ga razume in sprejema njegovo usodo. Markanten Mickey Rourke, še posebej antologijski pa je zaključek ob kitarskem rifu Slasha. http://paucstadt.blog.siol.net/2009/01/18/the-wrestler-2008/ [...]

Komentiraj

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !