Revolutionary Road (2008)

April Wheeler: So now I’m crazy because I don’t love you, right? Is that the point? Frank Wheeler: No! Wrong! You’re not crazy, and you do love me. That’s the point, April. April Wheeler: But I don’t. I hate you. You were just some boy who made me laugh at a party once, and now I loathe the sight of you. In fact, if you come any closer, if you touch me or anything, I think I’ll scream.

Težke besede, izrečene z besom, jezo in razočaranjem. Takih dialogov, morda še težjih, je pri Wheelerjevih vedno več. Na izven idealen par, oba mlada, on ima super službo v mestu, ona je srečna gospodinja, urejena hiša, zdravi otroci in kar je najpomembneje, zdi se, da ljubezen pri njima kar cveti. A resnica je drugje. Za štirimi stenami sta zakonca Wheeler drugačna. Razočarana nad življenjem in kar je ostalo od njega, naveličana eden drugega. Nihče ni posegel po ambicijah, ki jih je gojil. On ni zadovoljen v službi, saj je pristal tam kjer je bil njegov oče. Ona nesrečna doma, kjer se počuti povsem odveč. Pa jima v glavo stopi ideja, da pustita vse in se preselita v Pariz. Tam je lepo, pravi Frank, tam se da res živeti. April je pobudnica te selitve in ima vse izračunano. Ona bo delala v nekih mednarodnih pisarnah, pravi, da dobro plačajo. On bo ždel doma in dokončno izživel življenje umetnika, kar je njegova skrita želja. Pariz izgleda idealen kraj za vnovične iskre, ki jih potrebuje ta skrhana vez. Prijateljem že skoraj stisneta roko, ko Frank dobi nespodobno povabilo. V službi se mu obeta napredovanje, višja plača. To pa ni več hec, že res da bi bil Frank še vedno nesrečen in turoben v službi, a vsaj denar bi bil pravi. In take zadeve ponavadi vedno zatrejo še tako žive in svobodne ideje.

Sam Mendes ameriški družbi ponovno nastavlja ogledala. Ameriško predmestje je seciral že v Lepoti po ameriško, ko je prikazal življenje tako kot je, brez olepšav. Tudi tokrat ni daleč, saj ponovno povrta po “perfektnih” družinah ameriškega predmestja, kjer zakonca Wheeler vsem sosedom zbujata skomine z njuno srečo. Dva soseda se sploh zdita obsedena z Wheelerjevimi. Plastično prijazna gospa Helen se večkrat povabi k njima na klepet, včasih s seboj pripelje še moža in sina, ki je psihično bolan. Sekvenca, ko vsi skupaj sedijo za mizo in eden drugemu lažejo v oči, bolani sin pa z ekscesi vzbuja pozornost, je eden izmed boljših trenutkov filma.

Film po 10ih letih ponovno pred kamerami združi Kate Winslet in Leonarda Di Capria, ki sta, to ne gre pozabiti, v Titaniku solzila marsikatero oko. Tu prostora za romantiko ni in kdor bo film gledal zaradi tega razloga, bo šokiran. Tu je romantika skrita oz. zakrita za življenjskimi težavami, ki jih naplavi enolično zakonsko življenje. Zato ne čudi, da prav oba skrivata afere, Frank jo je imel s tajnico, April je svojo potešitev našla pri skupnem prijatelju. Oba iščeta načine, kako bi zbežala eden od drugega, a nekaj ju vseeno vleče in drži skupaj. Pa to ni tretji otrok, ki ga par pričakuje. Nobeden si ga prav posebej ne želi in Frank znori, ko vidi, da je April želela splaviti.

Da, tudi take teme se dotika zgodba. Abortus, varanje, nesreča, laganje, psihično nasilje in še kaj. Gledalec se kmalu začne spraševati, kje so otroci, v celotnem filmu jim namenijo le nekaj sekund. A otroci tu nimajo pomena. So povsem nepomembni, tako v zgodbi, kot verjetno v življenju obeh protagonistov. Nihče se ne ukvarja z njihovimi čustvi, pa sem prepričan, da otroci čutijo nejevoljo v družini.

Seveda gre iskati nekaj vzporednih tem med filmom Revolutionary Road in American Beauty. Slednji je vseeno prikazan s kančkom humorja, sarkazma in cinizma. Liki so nekoliko mehkejši, hecni po svoje. Tudi situacije so bolj filmske. Revolutionary road pa je brezkompromisen, surov, trd in tragičen. Gre za najbolj efektiven vpogled v škripajoči zakon, kar se jih spominjam zadnjih nekaj let.

Film krasi fenomenalna igra glavnih igralcev. Kate Winslet počasi, a vztrajno, postaja legitimna naslednjica Maryl Streep, saj je boljša iz vloge v vlogo. Do konca prepričljiva, dovolj čustvena, dovolj ženstvena, a tudi ostra in surova, če je potrebno. Čudno bi bilo, da bi zraven nje postavili neizkušenega ali neprepričljivega igralca. A le kdo se lahko kosa z njo pred kamero, le kdo bi lahko blestel v taki meri, da mu Winsletova ne bi ukradla celotnega šova? Morda se kdo ne bo strinjal, a edina kompatibilna oseba je Leonardo DiCaprio. Trenutno eden bolj prepričljivih igralcev v hwoodu, pa mi naj crkne miš, če ni tako. Perfekten je in prav v radost mi je gledati njune skupne nastope pred kamero. Tudi stranski liki so odlično zapolnjeni, Kathy Bates nikoli ne razočara, zelo dobro in markantno vlogo pa je odigral tudi Michael Shannon.

Film zna biti nominiran za najboljši film leta, po mojem bi si to nominacijo zaslužil. Film veliko pove, gledalcu prepusti veliko tem v razmislek, dialogi so strupeni in prepričljivi, scenarij je na mestu. Vsekakor pa je potrebno reči, da se bomo film še dolgo spominjali zaradi odličnih igralskih kreacij, ki ju je ustvaril dvojec DiCaprio-Winslet.

imdb

Močno priporočam

*Winsletova je že pobrala zlati globus, mislim, da je tudi v boju za oskarje pri glavnih favoritih. Kaj pa DiCaprio? Konkurenca bo huda, tu je še Sean Penn, pa Mickey Rourke, saj veste, hwood ljubi povratnike. Ampak, DiCapria ne bodo mogli vedno spregledati…

  • Share/Bookmark


6 komentarjev ↓

#1 IZTOK GARTNER  IZTOK GARTNER dne 13.01.2009 00:22

Dober film. Me pa zanima, zakaj samo jaz čakam s temi recenzijami, saj imam v glavi, da morajo določeni filmi najprej priti v kina in da ni fer, da ji že ocenimo pred tem. Ostali se na to požvižgate. Morda pa sem samo jaz po nepotrebnem obremenjen s tem.

#2   silvestre dne 13.01.2009 01:46

Red dober film; eden izmed boljših prejšnjega leta. Kakor si rekel: Kate in Michael sta super odigrala in sploh ne bi bil presenečen, če bi oba (vsaj Kate) zadela terno pri oskarjih..

#3   Vanja dne 13.01.2009 08:08

Meni pa Leonardo sploh ni bil prepričljiv. Pravzaprav mi je bil moteč faktor skozi cel film, ker mu niti za trenutek nisem verjela.

#4 cyco  cyco dne 13.01.2009 13:38

Odličen presek čezlužniške suburbije, intenziteta energije med protagonistoma (ki smo jo nazadnje lahko videli v vroči mački), tragičnost tlačenja hrepenenja v podzavest, banalnost malega življenja in prikrito maščevanje ega, naredijo film enega boljših letos in enega boljših filmov, ki se ukvarjajo s tematiko partnerske bipolarnosti, nasploh. Če je Kate zrela za oskarja? Že nekaj časa. Leonardo? Mogoče. Žal pa sumim, da bo Leova zgodba spominjala na kultnega režiserja, ki si je Leonarda vzel za muzo.

#5   t-h-o-r dne 13.01.2009 20:31

gartner ma kar prav – dont spoil our fun :P

#6   t-h-o-r dne 10.05.2009 17:44

končno gledal (heh) in je res super

zanimiv pa so bili moji starši, ki so videli April kot glavno krivko za težave, ker je živela preveč v “sanjah”

Komentiraj

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !