Milk (2008)

Čas oskarjev je tu, na naša vrata počasi že trkajo filmi, ki bodo v bitki za zlate kipce med najresnejšimi kandidati za zmage. Že sedaj lahko potrdim, da bo v boj z velikimi pričakovanji krenil tudi najnovejši izdelek lucidnega Gusa van Santa, ki na filmsko platno prinaša zgodbo Harveya Milka, prvega uradnega gay politika.

Zgodba se začne v temačni sobi, verjetno sredi noči, ko Harvey Milk na diktafon snema svoj govor. Nekakšno sporočilo v slovo, kajti zaveda se, da je s svojim delom, gibanjem, postal mnogim trn v peti. Mnogi niso sprejeli njegovega poguma, energije in vrednot, ki jih je tako zagreto širil naprej in družbi odpiral tisto, kar so mnogi leta tlačili in skrivali pod preprogo. Svoje spolne usmerjenosti ni nikoli skrival, v San Franciscu, kamor se preseli s svojim partnerjem in nato tam odpre priročno trgovino, dokončno izstopi iz sence in postane prvi zagovornik gay družbe. Bori se za enake pravice in možnosti, s svojim načinom in odkritosrčnostjo pa očara in prepriča tudi hetero usmerjene, ki ga začno podpirati v vse večjem številu. Zanimiva je ena izmed prvih misli, ki jih v filmu izreče Milk. Potem, ko je ura ravnokar odbila njegovih 40 let si nekoliko zamišljeno reče, da ni v življenju naredil še ničesar na kar bi bil lahko ponosen. Nad to ugotovitev se čez nekaj let lahko le nasmehne, kajti v pičlih osmih letih je postal simbol nekega gibanja.

Milk v politiko ni vstopil, politika ga je posrkala sama od sebe. Videl je kaj se dogaja, videl je kakšna krivica se godi istospolno usmerjenim, to pa je želel spremeniti. Ni se mogel sprijazniti s družbo in njenim zahrbtnim dejanjem, ki se v filmu identificira z gospo Bryant, hudo nasprotnico gay gibanjem. Na volitvah za mestnega svetnika (ang. city supervisor; morda mestni svetnik ni najboljši prevod?) mu prvič ni šlo, tudi drugič ne, v tretje pa je prepričal zadostno število volivcev. Postal je tipičen primer povezovalnega politika, ki se je boril za vse tipe človeških pravic.

Gus van Sant je dober režiser, ki se lahko pohvali z nekaj težkimi uspešnicami, saj je med drugim režiral nagrajeni Good Will Hunting, pa kultni My Own Private Idaho in tudi meni zelo ljubega Elephanta, kjer Ameriki prav tako prikaže nekaj, kar se leta trudijo zakopati pod preprogo. Dobro, vmes se je zmotil s slabim Psihom, tudi Last Days, kjer vse diši po Curtu Cobainu, nekako ni dosegel potenciala. Film Milk je morda njegov največji projekt do sedaj, saj nosi veliko zgodovinsko zgodbo, ki jo je predstavil, vsaj tako berem razne komentarje, zelo verodostojno. Režija je povsem na nivoju, z nekaj dodatki in sladili pa van Sant pokaže, da gre za lucidnega filmarja, ki svojega najboljšega dela še vedno ni posnel. Duh časa je odlično zajet, gledalec 70a živi skupaj z liki v filmu. Film sestavljajo tako solze kot smeh, politika in njena moč, srčnost, sex in želja po spremembah. Van Sant, ki je tokrat spet sodeloval z odličnim Harrisom Savidesom, da filmu pravi pečat s tem, ko pusti ljudi na iste ulice, kjer je pred tem že korakal sam Milk. Arhivski posnetki pa še dodatno povečajo verodostojnost in potencial samega izdelka. Vmes pa slišimo tudi take misli: “Without hope, life’s not worth living.” Ali pa: “All men are created equal. No matter how hard you try, you can never erase those words.”

Da je ameriška družba ena izmed bolj zadrtih in neliberalnih, smo vedeli že prej. Tudi danes ostajajo taki. Film se odlično poda današnjim časom, kjer je Amerika ravno prišla iz Busheve temačnosti na bolj svetla polja, kjer bo politično seno žel Barack Obama, ki ga, če gledamo dovolj pozorno, lahko vidimo tudi v očeh Harveya Milka. Amerika je izvolila prvega temnopoltega predsednika, vprašanje se postavlja samo od sebe, kdaj bo Amerika izvolila prvega istospolno usmerjenega predsednika? Ha! Harvey Milk je politično zmago drago plačal. A strel je pričakoval že prej. Večkrat so mu grozili, v srce bode tisti trenutek v filmu, ko je Milk stopil na govorniški oder, čeprav je le minuto poprej v roke dobil papir, kjer mu grozijo s smrtjo. Konec je grenak, a obenem prinese enega izmed lepših trenutkov filma. Nepregledna množica ljudi, ki se s prižgano svečo še zadnjič prikloni velikemu človeku je odraz prave vloge Harveya Milka.

Prav je, da na koncu kakšno pohvalo spišem tudi igralskemu naboru. Vsaka vloga je premišljeno dodeljena in dobrinese pomemben delež k sami podobi filma. Emile Hirsch, James Franco in Josh Brolin so odlični, predvsem za prvega lahko rečem, da bo v prihodnosti zagotovo eden bolj markantnih igralcev. Z glavno vlogo v filmu Into the Wild se mi je vtisnil v spomin in nanj bom v bodoče zagotovo še zelo pozoren. Josh Brolin je bil lani zelo vroč, tudi letos pa se lahko pohvali s kar nekaj zanimivimi vlogami, sploh W. zna biti nadvse zanimiv. Glavno breme nosi seveda Sean Penn. Briljanten igralec, ki se do sedaj lahko pohvali z zlatim kipcem za glavno vlogo v filmu Mystic River. Če na hitro pobrskam po njegovi karieri, bi težko našel film, kjer Penn ni odličen, da odličen je tudi v neuspešni predelavi All the King`s Men izpred dveh let. Za vlogo Harveya Milka utegne biti ponovno nominiran, nič pa ne bi bilo narobe, če nagrado tudi osvoji.

Če potegnem črto, bi lahko rekel, da je Milk verjetno najboljši film z letnico 08 kar sem jih videl do sedaj. Zagotovo bo visoko na top 08 lestivci tudi potem, ko pogledam večino omembe vrednih filmov letošnje letine.

Imdb

Močno priporočam +

  • Share/Bookmark


2 komentarjev ↓

#1   filmoljub dne 27.12.2008 13:51

Zelo dober zapis. Tudi z moje strani izjemno pričakovan film, zlasti zaradi resnično vedno odličnega Penna, enega mojih najbolj priljubljenih igralcev. Intrigira pa me tudi režija van Santa, za katerega ne bi mogel reči, da me je kot režiser posebej pritegnil, zlasti z nekaterimi – čisto iskreno povedano – skrajno dolgočasnimi in čisto preveč intelektualističnimi art umotvori ter mestoma ne preveč posrečenim castingom. Tokrat mu je pak, kot kaže, več kot uspelo.

#2   Top `08 — PaucStadt dne 13.04.2009 13:09

[...] 1. Milk (2008) – verjetno ena izmed najboljših biografij zadnjih 20 let. Precej me je pritegnil že sam scenarij, ki se mi je zdel zelo dobro spisan. Boj ene osebe proti celotnemu sistemu, njegov pogum, optimizem in želja po spremembi, pa je tisto, kar se mi bo še dolgo podilo v mislih. Če dodam še spretno režijo in vrhunsko igro nastopajočih, dobim film, ki je vreden prvega mesta na tej lestvici. http://paucstadt.blog.siol.net/2008/12/26/milk-2008/ [...]

Komentiraj

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !