Stalag 17 (1953)

“I don’t know about you, but it always makes me sore when I see those war pictures… all about flying leathernecks and submarine patrols and frogmen and guerillas in the Philippines. What gets me is that there never w-was a movie about POWs – about prisoners of war. Now, my name is Clarence Harvey Cook: they call me Cookie. I was shot down over Magdeborg, Germany, back in ‘43; that’s why I stammer a little once in a while, ’specially when I get excited. I spent two and a half years in Stalag 17. “Stalag” is the German word for prison camp, and number 17 was somewhere on the Danube. There were about 40,000 POWs there, if you bothered to count the Russians, and the Poles, and the Czechs. In our compound there were about 630 of us, all American airmen: radio operators, gunners, and engineers. All sergeants. Now you put 630 sergeants together and, oh mother, you’ve got yourself a situation. There was more fireworks shooting off around that joint… take for instance the story about the spy we had in our barracks…”

S temi stavki se začne naslovni film, pod katerega se je podpisal Billy Wilder, eden bolj znanih filmskih delavcev iz sredine prejšnjega stoletja.

Stalag 17 nekateri štejejo med prva dela, ki so na 2. svet. vojno gledali v nekoliko bolj šaljivem, sproščenem slogu. Pa vseeno ne gre za komedijo, čeprav naokoli kroži kar nekaj informacij, da gre za tipično Wilderjevo komedijo. No, nekaj elementov je zagotovo komičnih, a celoto v ta žanr ne gre prištevati. Zgodba govori o ameriških zapornikih, ki so ujeti v nemških vojaških zaporih. Osredotočimo se na kočo, kjer nekaj dni pred božičem načrtujejo pobeg dveh arestantov. Rov je pripravljen, zrak je čist, zato se zapornika podata na pot, ki skoraj diši po svobodi. Ne prispeta daleč, ko ju iz zasede prestrelijo nacistični naboji. Kako so nemci to izvohali? Tekom mesecev, polkovnik Schulz izvoha vsako stvar, ki se dogaja v baraki. Izve za radio, dobi zaupne podatke o ujetem pilotu… Člani barake se vse bolj nagibajo k temu, da imajo v svoji skupini vohljača, ki izdaja njihove skrivnosti za svoj dobrobit. Prvi in edini na listi obtoženih je podjetni Sefton, ki na veliko trguje tako z njimi kot tudi z Nemci. Glede na njegov pohlep in materialen pogled na svet, je skoraj sigurno on tisti, ki za dobre usluge nemcem nosi novice. Zaporniki vzamejo zadevo v svoje roke in Seftona barbarsko pretepejo. Odločen je, da dobi pravega špiclja.

Zaporniški filmi so ponavadi vsi polni podobnih intrig, ki film zapletajo. Gledalec seveda takoj ugane, da osumljenec ni kriv, pritegne ga iskanje prave osebe. Kriv je lahko vsakdo, mene je najbolj pritegnil nekoliko retardirani Joey, ki vseskozi nemo opazuje in občasno pihne v svoje glasbilo. No, on je vseeno zgolj retardiranec. Morda zgodba pravega vohljača prekmalu razkrije in tako gledalca oropa zanimivega iskanja, kar bi povečalo spremljanje filma bolj detaljno. Nato film izgubi na izvirnosti, saj je takoj jasno, da bo pravega vohuna razkril prav prej pretepeni zapornik. A na koncu zapiha svež veter, ki zgodbo smelo zaključi in doda nekaj romantičnosti končnemu rezultatu.

Nekaj momentov v filmu naredi poseben vtis. Liki so vsi po svoje posebni in zabavni, še posebej pa dvojec Shapiro – Kasava, ki močno zabava. Dovolj odpiljena sta, da se gledalcu vtisneta v spomin, recimo takrat, ko s čopičem vlečeta belo linijo po tleh do ženskega dela zapora, kjer pa ju nato zmoti oficir. Ali pa pri plesnem vložku, ko pošteno načeti Kasava svojega kamerada zamenja za znano filmsko divo. Pa še je teh simpatičnih trenutkov. Sefton je bolj kompleksen lik, ki večkrat pojasni, da je zapor prostor, kjer mora vsak zase skrbeti za svojo rit, nato pa sam nastopi kot heroj. Vseeno za slovo reče:“If I ever run into any of you bums on a street corner, just let’s pretend we’ve never met before.” Prigode, ki si sledijo vsaj deloma spominjajo na M.A.S.H., ki ga je Altman posnel skoraj 20 let kasneje.

Igralska zasedba mi je všeč, a lahko rečem, da me William Holden v vlogi Seftona spet ne navduši tako zelo kot ostala kritiška peresa. Je pa prav, da opozorim, da kratke minute pred kamero doletijo tudi Otta Preminger-a, bolj znanega režiserja noir sladkorčkov.

Dober film pri katerem bi težko našel slabe lastnosti.

Ocena: 4,5/5

  • Share/Bookmark


0 komentarjev ↓

Trenutno ni komentarjev...Dodajte komentar..

Komentiraj

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !