PaucStadt

Življenska zgodba glasbenikov je vedno dobrodošla tema za filmski trak. Kar nekaj muzičarjev je videlo svojo življenjsko zgodbo prenešeno na velika platna, nekaterim pa to ni uspelo, saj so prej zapustili naš preljubi svet. Le kaj bi dejal Jim Morrison, ko bi videl Vala Kilmerja v svojih škornjih. Ha. Ray Charles je premiero za las zgrešil, ampak bodimo potolaženi, Ray bi svojo dramo pač le slišal. Lani je celotni kritiški del zaploskal filmu Control, ki govori zgodbo Iana Curtisa, legendarnega frontmana punk-rock skupine Joy Division. O filmu čez nekaj dni.

Ta spis je namenjen drugi punk-rock legendi, ki je pred več kot 30 leti trgal na britanskem otoku. Sid Vicious, kultni in ekscentrični basist punk fenomena Sex Pistols, je vse življenje živel kot v filmu. Bil je kralj, ki je prerasel bas kitaro in postal legenda in mit, simbol novega vala angleške mladine, ki je s Sex Pistolsi žugala kraljici. Kljub temu, da je imela skupina morda še bolj odpiljenega pevca, pa Sid vseeno velja za prvi simbol skupine. Podobno kot je bil prvi simbol skupine The Beatles John Lennon. Pa še ena podobnost je med njima, oba sta imela žensko, ki jima je mešala glavo in ju oddaljevala od kolegov v skupini.

To kar je bila Yoko Ono Johnu Lennonu, je bila Nancy Spungen Sidu. Ko sta se srečala, eden bolj zadet in zbegan kot drugi, je bila takoj ljubezen na prvi pogled. Neločljiva privlačnost in zavedanje, da sta od tistega trenutka naprej kot eden. Delovala sta kot eno. Žal ju ni družila le ljubezen. Ah kje, ljubezen še najmanj. Družil in držal ju je heroin, ki sta ga uživala s tako vnemo in veseljem, da bi še liki iz Rekvijema za sanje zgolj skomigali z rameni. Heroin jima je odpiral vrata v raj in zapiral vrata realnosti. Podiranje in samouničevanje svojih duš nista zaznala. Sid, ki je bil vlečni konj anarhije, je anarhijo živel z heroinom v krvi. To je seveda trgalo Sex Pistolse, ki niso bili sposobni več nastopanja, saj je bil lider v drugem svetu. Ni preostalo drugega, kot, da se Sida dokončno znebijo.

Dobro, zgodba morda ni najbolj sveža, filmov o zadrogirancih je bilo že kar nekaj. A vseeno je treba dodati, da gre za vpogled v življenje enega večjih punk legend in že zaradi tega je film več kot vreden naše pozornosti. Realizem, ki ga je zajel Alex Cox, pa je v nekaterih delih prav grozljiv. Morbidna, klavstrofobična drama o idolu množic, ki pade pod težo heroina, je vse prej kot le biografija. Je biografija obdobja, revolucije, mišljenja. Treba je reči, da film več kot uspešno zajame čas in čustva obdobja, sem in tja se zdi, da gre za uradni dokumentarec o Sidu. In še preden dokončno odpoje del pesmi My Way, pademo notri in dihamo s filmom. Morda je za to kriv odlični Garry Odlman, za katerega je to eden prvih filmov. S frizuro, deškim obrazom in kretnjami, še kako spominja na kontroverznega basista. No, kar je mene precej zmotilo, je izbira igralca, ki je uteleščil Johnnyja Rottna. Tudi Charlotte Webb, ki se je zadevala kot Nancy, je bila precej pod nivojem Oldmana in to nasprotje nekako ni šlo skupaj. Hočem reči, Oldman je z igro in karizmo preveč iztopal.

Sam bi raje videl, da bi o Sidu naredili film, ki kaže njegova zlata glasbena leta in bi bila obsesija z heroinom sekundarnega pomena. Tu je obratno in zatorej zgodba mene toliko ni pretegnila, če pa že, pa me je motil lik Nancy. Zato naj še enkrat dvignem prst za atmosfero in Odlmana, ter razočarano sputim za ostale dejavnike.

Ocena: 3/5