Unforgiven (1992)

Clint Eastwood je veliko ime filmske zgodovine. Seveda je postal najbolj znan predvsem zaradi odličnih Leonejevih vesternov, kjer je igral redkobesedneže, katerim se je klanjal ves divji zahod. Vesterni so ga dvignili, ga spremenili v legendo. V 70ih je Eastwood postal umazani Harry. Detektiv, ki poišče pravico z dolgim strelnim orožjem. Sergio Leone in Don Siegel sta bila režiserja, ki sta mu dala največ. Prvi je preminil leta 89, drugi le dve leti kasneje. Zato ne preseneča, da se je Eastwood obema priklonil s filmom Unforgiven, ki je zasluženo pobral oskarja za najboljši film, režijo in stansko moško vlogo.

Unforgiven, veličasten vestern, ki je po dolgem času spet oživil že skoraj mrtvi žanr, se prične v slogu. Že začetni kader nam vlije veselja. Sončni zahod, hiša, drevo in moški, ne vemo točno kaj dela. Začetek delno prikaže kaj bomo videli, no morda pa le oznani napol mrtvi žanr, ki na vsake toliko časa uspe iz filmskih ustvarjalcev iztisniti še kakšno dobroto. William Manny je ostareli lovec na glave, ki zadnja leta živi mirno življenje. Utrujen od življenja na periferiji goji prasce in skrbi za otroka. Obišče ga mladenič, ki ga želi za partnerja pri lovu na zlobneža, ki je mestni prodajalki ljubezni razrezal obraz. Nagrada je bogata, a dobimo občutek, da se Manny naloge ne loti zgolj zaradi denarja. Izkušeni veteran se nobene podobne naloge ne loti brez dolgoletnega prijatelja Neda, s katerim sta dala v življenju že veliko skozi.

“Did Pa used to kill folks?”, vpraša mala deklica. Njen ata je res pobijal ljudi. Na veliko. Bil je najboljši v svojem poslu. Kot priznava, za tem je bil alkohol, ki je zdravil bolečino in lajšal razočaranje. Manny se je umiril šele v zakonu.

Manny, Ned in Schofield Kid, ki komaj kaj vidi, zato ni primeren za strelne naloge, odjezdijo proti cilju, kjer bodo sodili neposlušnemu mladeniču in pobrali zajeten kup cekinov.  Tega početja pa ne bo odobraval šerif Little Bill Daggett, ki mesto vodi z železno roko.

Film krene po poteh najboljših klasičnih vesternov.  Skorumpirani šerif in moralno prenovljeni negativec, ki se srečata na nasprotnih straneh, bi se komu zdela močno klišejska prigoda. A v vesternu ni prostora za klišeje in stereotipe. Zgodba krene drugo pot, saj bistvo ne tiči več v treh lovcih na glave, ki želijo nagrado, ampak v personi, ki po dolgih letih najde samega sebe. Tistega, katerega je skrival deset let. Ta preobrat glavnega lika je tisto kar daje filmu draž. Kar daje filmu veličino in moč. Pred tem je šlo Mannyju za rutinsko delo. Ob tragični novici, da je prijatelj Ned ob zloveščem bičanju umrl pod terorjem lokalnega šerifa, se Mannyju zameglijo oči. Spremeni se. Spet postane stari morilec.

Little Bill Daggett: You’d be William Munny out of Missouri. Killer of women and children. Will Munny: That’s right. I’ve killed women and children. I’ve killed just about everything that walks or crawled at one time or another. And I’m here to kill you, Little Bill, for what you did to Ned.

Zadnjih deset, petnajst minut je veličastnih. Ko starec obračuna s celotno zasedbo gredo kocine pokonci, že zaradi samega finala, ki ga film napoveduje dolgo časa, kot tudi zaradi vizualnosti. Odlična svetloba, ki razkrije tisto kar je treba in zakrije tisto kar bi si želeli videti. Suspenz, da bi ga rezal. Veličina zadnjega dejanja je zagotovo tako mogočna tudi zaradi močnega dialoga in odličnih igralskih uprizoritev. Gene Hackman in Clint Eastwood sta za taki vlogi pač idealna.

Nekateri so Eastwoodu očitali, da film prepočasi teče. Nekateri so, med njimi tudi gospod Ebert, dejali, da filmu manjka življenja. No, očitke lahko brez težav zavrnem. Film s tako vsebino pač hitreje ne more teči. To ni mtvjevski film za hitro pozabo, ki si ga ogledaš s kupom kokic in kokakolo v naročju. Je film, kjer morajo možgani delati, premlevati, vsrkavati. Študiozen film, kjer je glavni lik zelo težko dešifrirati in ga dokončno doumeti. Ima nekaj odličnih iztočnic o morali in etiki, prav Little Bill pa ob zadnjem stavku, ko pravi, da si take smrti ni zaslužil, še dodatno prilije petroleja na ogenj.

Eden boljših filmov 90ih, eden boljših vesternov in eden bolj globokih filmov kar jih utegnemo videti. Zagotovo najboljši film Clinta Eastwooda, ki je tako pokazal, da zna tudi več kot odlično režirati. To pa je potrdil pred leti z režijo filma Million dollar baby, ki vsaj nekajkrat spomni na naslovni film.

*itivi ga seveda ima. In to posebno dvojno izdajo!

Ocena: 5/5

  • Share/Bookmark


3 komentarjev ↓

#1   filmoljub dne 9.07.2008 11:45

Uf. Ne bi se mogel bolj strinjati. Pa ne le zato, ker je tudi meni Eastwood daleč najboljši režiser med nekdanjimi igralci, temveč ker je preprosto odličen režiser in ima enkraten občutek za filmografijo. Unforgiven je film, ki je brutalno povozil vse cineastične klišeje in enodimenzionalne šablone o pogumnih kavbojih, strelskih obračunih in predvsem hinavski morali kurčeve ameriške družbeno-politične korektnosti. Ne gre prezreti še tega, da Eastwood pravzaprav razgalja, parafrazira in predimenzionira samega sebe oz. svoje like iz Leonejevih filmov. In s tem se celotnemu obdobju kinematografije divjega zahoda (nemara nehote) pokloni veliko bolj kot marsikdo drug, ki ga je zgolj posnemal.

#2   Robert L. Tuva dne 9.07.2008 12:42

Za šerifa ne bi rekel, da je skorumpiran. Res ni povsem pravičen, vlada bolj po svoje in z železno roko, ampak takrat se je zakon tudi še formiral.

Meni ena boljših stvari v zadnjem obračunu je Munnyjevo korakanje prek salona in — čin, čin, čin ostrog ob tla.

Mega film, poleg kratkovidnega poba (nekaj šal) spomnim še na Richarda Harrisa, bolj epizodni lik, ki pa filmu doda več duhovitosti.

#3   mrXfilm » Gran Torino dne 22.08.2009 19:55

[...] špagetov, ki ga je Eastwood retuširal pred slabima dvema dekadama v naturalističnem vesternu Neoproščeno, je parafraza brezkompromisnega inšpektorja Callahana umeščena v znatno ožji in v cineastičnem [...]

Komentiraj

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !