PaucStadt

Martin McDonagh je zagotovo manj znano filmsko ime, ki pa kot kaže z velikimi koraki vstopa med prvoligaše. Leta 06 je za kratki film Six Shooter prejel oskarja, letos pa z naslovnim več kot opozoril nase.

Ray: I’m not being funny. We can’t stay here.
Ken: We have to stay here until he rings.
Ray: Well what if he doesn’t ring for two weeks?
Ken: Then we stay here for two weeks.
Ray: For two weeks? In fucking Bruges? In a room like this? With you? No way. 

In Bruges morda deluje kot mali film, a se mu ne vidi. Gre za dodelan žanrski miks, ki vsebuje solze in tudi smeh. Na trenutke črna komedija, ki se že v naslednjem hipu lahko obrne v tragično dramo. Spoznamo dva poklicna morilca. Ken (Brendan Gleeson) je nekoliko starejši, pravi lisjak svojega ceha, drugi je Ray (Colin Farrell), mlajši, morda zato tudi bolj nervozen, nestanoviten, zdolgočasen. Šef ju je namestil v Bruggeu, lepem belgijskem mestu, kjer čakata na naslednjo misijo. Do izvedbe naloge imata 14 dni, kar se zdi idealen čas za bližnje spoznavanje velemesta. Kenu je to v veselje, kupi vodiča in uživa. Ray je drugačen, zaprisežen Irec, ki prisega le na domača mesta. Brugge sovraži in komaj čaka, da bo naloge konec. V dobro voljo ga delno spravi mlada belgijka, s katero se zaplete v čudno romanco. Ko Ken izve za nalogo se nad Bruggem začno zbirati črni oblaki.

Film vsebuje kar nekaj likov, ki so zanimivi in vredni pozornejšega spremljanja. Glavna, Ken in Ray, sta si navzven zelo različna. Že njun odnos do Bruggea kot turistične destinacije, marsikaj razkrije. A družijo ju tudi podobnosti. Obdva imata na vesti že kar nekaj nečednosti, Ken je v dolgoletni karieri verjetno pospravil  že lep zalogaj trupel, Ray pa je pred kratkim doživel hudo tragedijo, ko je ob streljanju na župnika nesrečno umoril tudi mladega dečka. To ga spremlja, to ga uničuje. Ray deluje nestabilno, nesigurno, kar zagotovo ni dobro za njegov tip poklica. Ken navzven deluje mirno, sprijaznen je s službo. Zanimiv stranski lik sta tudi Rayeva prijateljica Cloe in pa pritlikavi igralec, ki se bolj kot z igro ukvarja z mamili. Prav pritlikavi prijatelj se na začetku zdi, da je zraven zgolj zaradi nekaj vicev, ki jih na njegov račun sproža Ray. No, njegova prisotnost dobi pomen v izdihljajih filma. Ne bom rekel, da gre za twist, a eno tako kruto poigravanje usode pa vseeno zaznam. Harry, njun šef, ki v Brugge pride osebno rešiti nekaj zadev, pa za našpičenega morilca premore presenetljivo moralno držo.

Kar gre najbolj izpostaviti, so dialogi. McDonagh jih izpili do konca, sem in tja morda še bolje kot Tarantino. Dialogi tečejo in nosijo vodo, so dovolj ostri in prodorni. Igralca jih več kot zadovoljivo interpretirata. Prijetna je tudi fotografija, ki Brugge prikaže pravljično. Tako v dnevni svetlobi, kot v nočnih barvah se v mesto lahko zaljubimo. Spoznavamo ga skupaj s protagonistoma in, kot Ken, uživamo. Nasilja je kar nekaj, a režiser ga uspe zapakirati v politično korekten paket, kar mu gre šteti v minus. Igralski kader zadovolji. Brendan Gleeson je vedno odličen v svoji vlogi, sploh pa mu pašejo vloge, kjer igra prijaznega negativca. Ralph Fiennes ima malo manevrskega prostora, a dovolj, da film dvigne, pohvaliti pa gre Farrella. Po mojem mnenju je to njegova najboljša vloga po mnogih letih. Dober je tako v humornih momentih kot tudi tam, kjer gre bolj zares.

Z vidika črne komedije je to ena boljših stvaritev zadnjega leta. Kot triler se tako dobro ne obnese, kar pa verjetno nihče od ustvarjalcev niti ni želel. Že to, da ga imajo mnogi za evropski Šund, pa je poklon vreden pozornosti. No, Šund ravno ni, je pa morda eden boljših  substitutov.

Ocena:4/5