The Exorcist (1973)

Jun 24

The Exorcist (1973)

Vemo, da so bila 70a najbolj pomembna leta v filmski zgodovini. Že hiter pogled na zapuščino nam pove, da so se v tistih nekaj letih delali zares vrhunski filmi, ki so premikali meje in narekovali trend za vsa prihodnja leta. Tisti čas so svet osvojili bradati mladeniči, ki so film ljubili, to energijo pa so nato uspešno prenesli na filmsko trakovje. Začela se je nova doba.

Eden najbolj železnih predstavnikov tistih let je zagotovo film Izganjalec hudiča, ki ga je leta 1973 posnel znani William Friedkin. Friedkin je dve leti poprej zablestel s super akcionerjem The French Connection, kjer smo videli naravnost perfektne avtomobilske pregone po mestnih ulicah. Gre za tipičen primer akcije, ki spominja na stara leta, režiser pa smelo vlije dinamičnost in elemente novega vala. Film je pobral kar nekaj oskarjev, tudi za najboljši film in režijo kar le kaže, da gre za zares pravo stvar. A kljub temu, da je Friedkin s prvim pravim filmom pobral kup nagrad, se vodilni studia niso takoj odločili za njegove usluge pri projektu The Exorcist. Najprej so režijo ponudili Arthurju Pennu, ki pa je bil zaseden. Nato so poskusili pri Petru Bogdanovichu, Miku Nicholsu in Johnu Boormanu. Vsi so sodelovanje zavrnili zaradi vsebine, češ, da je prekrut oz. ponazarja nasilje nad otrokom. Friedkin je ponudbo sprejel in mislim, da odgovornim pri studiu ni bilo nikoli žal.

Boter je leto poprej dodobra pretresel trg, ko je pridno polnil prav vsako dvorano, kjer so ga vrteli. Vse rekorde pa je le nekaj mesecev kasneje podrl The Exorcist, ki je pridelal okoli 80 milijonov dolarjev in uvedel nov način distribucije, kar pa je Spielberg z Žrelom dokončno izpilil.

Pazuzu: What an excellent day for an exorcism.
Father Damien Karras: You would like that?
Pazuzu: Intensely.
Father Damien Karras: But wouldn’t that drive you out of Regan?
Pazuzu: It would bring us together.
Father Damien Karras: You and Regan?
Pazuzu: You and us.

Vsebina filma je znana, večino izda že naslov. Začetek nas popelje nekam v Irak, kjer izkopljejo stvar, ki bi lahko oznanjala prihod antikrista. Glava čudne kreature, ki spominja na zmaja, morda psa ali leva. Oče Merrin je nato pripeljan na mesto, kjer stoji ogromen kip, ki je precej podoben izkopani umetnini. To naj bi bil Pazuzu.

Daleč stran, v Georgetownu, mlada mama pri 12 letni hčerki spoznava spremembe v obnašanju. Mlada Regan se čudno obnaša, postaja nasilna, zadirčna, okrepi se ji tudi fizična moč. Seveda vsi spremembe najprej pripisujejo odraščanju, morda pa jo muči travma zaradi ločitve staršev. Izboljšanja ni, mama pa zavrača psihoterapevtsko pomoč. Pojavi so vse hujši, mama kmalu spozna, da je na delu nekaj nadnaravnega. Vrag je odnesel šalo. Dobesedno. Zdravniki priporočajo izganjalca hudiča, ki naj bi deklico odrešil muk. Mama na pomoč pokliče očeta Karrasa, ki kmalu spozna hudiča, ki živi v dekličinem telescu. Razplet filma je seveda jasen, izvedba pa izjemno zanimiva.

Pazuzu: Keep away. The sow is mine.

Film ima veliko religioznih elementov, kar moti. Po tistem mučnem izganjanju zlega duha, me je skoraj prijelo, da vsaj malo stiskam pesti za hudiča osebno. Spopad med krščanskima predstavnikoma in hudičem je odlično posnet, povprečno odigran, atmosfera pa je fenomenalna. Srh vzbujajoča. Deklica Regan izgleda zares strašljivo, obrat glave za 360 stopinj pa zasluženo spada med najbolj znane filmske spomine. Prav transformacija mladega dekliča je odlična. Bruhanje, pljuvanje, kričanje in enovrstičnice, ki jih Pazuzu nakloni ljudem okoli, so zasluženo postali mejniki žanra. Film brez kančka sramu lahko proglasim za čisto klasiko. To je film, ki bo vedno vreden ogleda. Nekaj podobnega kot Rosemary`s baby. Zato ni čudno, da še danes, po več kot tridesetih letih, še ni bilo posnetega horror filma, ki bi postal tako mogočen kot prav naslovni. Kar se tiče mene, je Izganjalec hudiča najboljši horror daleč naokoli.

Igralski kader, predvsem moški del, deluje okorno. Ellen Burstyn je vlogo mame dobro odigrala, no vse čestitke pa tedaj mladi Lindi Blair, ki je zelo suvereno odigrala transformacijo iz nežnega dekliča v podivjanega zlega duha. Režiji, montaži, fotografiji gre pripisati zgolj hvalo, poudarek pa velja nameniti glasbi.

Originalna verzija je bila ob prihodu dvdja dodelana. Režiser je nekoliko izbrusil glas, dodal pa še za trinajst minut nikoli videnega materiala, ki pa bistveno na zgodbo ne vpliva. Film je seveda požel kup neodobravanja, predvsem del, kjer mladenka v krvi masturbira s križem. Veliko krika so zagnali Britanci, ki so šele leta 2001 film zavrteli v rednem tv programu.

Jasno, film je dobil kar nekaj nadaljevanj, ki pa niso niti približno na takem nivoju kot prvotni.