PaucStadt

Pred dnevi je za težko boleznijo umrl Sydney Pollack. Režiser velikega kova, ki je skozi kariero spretno vijugal med zahtevami studiev, neodvisnostjo in blockbusterji. Pridelal je kar nekaj filmov, ki so postali večni in obvezno čtivo za vsakega filmoljuba. Spomnim se njegovega prvega filma, ki sem ga videl po tem, ko sem že nekoliko bolj pozorno listal po filmskih naslovih. Bil je Tootsie, legendarna komedija, kjer Hoffman igra žensko za boljši živež. Všeč mi je bil. Nato sem skoraj verjetno posegel po političnem trilerju Three Days of the Condor, ki me je prepričal in očaral, Pollacka pa sem po tem filmu vedno našel med mojimi ljubšimi režiserji. Še vedno sem prepričan, da je to njegov najbolj popoln film, zaznamek 70ih in velika reč med politično obarvanimi filmi. Pozabiti seveda ne smem na They shoot horses, don`t they, ta film je videlo premalo ljudi, prav tako ne smem pozabiti na film Out of Africa, ki mu je prinesel edinega oskarja, pa na film Jeremiah Johnson, še posebno pa ne smem pozabiti na film The Yakuza, kjer že nekoliko osiveli in ostareli Robert Mitchum trga japonske kolege. The Firm je njegov zadnji film, ki me je povsem zadovoljil, zato se je spodobilo, da sem si ga v dneh po njegovi smrti še enkrat ogledal. (Pollackova filmografija na itiviju)

Zdi se mi, da so tam ob koncu 80ih, začetku 90ih na veliko snemali filme, kjer imajo glavno besedo odvetniki, advokati in ostala visoko plačana sodrga. Podobnih filmov je kar mrgolelo. John Grisham, znan pisec tovrstnih romanov, je bil velikokrat prenesen na filmsko trakovje. Morda je prav Pollack to najbolje izvedel.

Mitch McDeere (Tom Cruise) je nadpovprečno ambiciozen mladenič, odlikovan študent, ki mu službe ponujajo kot zrele breskve. Ima visoko ceno. Sanjsko službo mu ponudi Oliver Lambert (Hal Holbrook), eden od velikih glav pomembne odvetniške firme. Vse izgleda kot v pravljici. Odlična plača, hiša, avto, status, moč in tako naprej. Pod okrilje ga vzame Avery Tolar (Gene Hackman), šarmanten moški srednjih let, alfa samec med odvetniki. Pred njim pokleknejo vsi, stranke in ženske. Mitch izziv sprejme in kaže, da mu bo kos. Firmo prizadene nov umor članov. Mitchu kmalu postane jasno, da v firmi nekaj smrdi, njegove domene pa mu potrdi tudi FBI, ki že dolgo časa preži nad podjetjem, a nikoli jim ni zares uspelo priti do dna. V Mitchu FBI vidi nekoga, ki bi lahko pomagal. Vohuna od znotraj, ki bi pripravil prave informacije. Svojo igro pa igrajo tudi glave firme, ki imajo za Mitchove dvome pripravljen protiudar. Mitch je razpet na več koncev. Služba, žena in brat, ki čepi v zaporu, le sodelovanje s FBI-jem pa ga lahko reši rešetk. Trga ga, grize ga. Razpet je. Zdi se, da ni izhoda. In zabava se začne. Sledi vijuganje sem in tja, lovljenje, izsiljevanje in igra mačke z mišjo, pri čemer nikoli ne vemo kdo je maček in kdo miš. Pollacku gre z moje strani posthumna čestitka. Pri nekaterih kadrih sem bil precej zadovoljen. Tam, ko pusti kamero teči in da igralcem možnost, da se izživijo, da pokažejo kar imajo za pokazati. Tam je ta film veselje gledati. To zna vedno izkoristiti Gene Hackman in sekvenca kjer skoraj izlije srce je močna.

Gledalcu je verjetno težko biti zbran vseh 150minut. Bolj se bližamo koncu, bolj je potrebno slediti neusmiljenemu tempu. Zgodba se prepleta, napleta in bore malo razpleta. Mitch počasi prihaja v vodstvo, a končni triumf se še vedno zdi nemogoč cilj. Kako rešiti sebe, družino, se ne zameriti mafijskim strankam, ter dokončno zlomiti firmo? Triler v pravem pomenu besede.

Wayne Tarrance: How about you get down on your knees and kiss my ass for not indicting you as a co-conspirator right now, you chickenshit little Harvard cocksucker?
Mitch McDeere: I haven’t done anything, and you know it!
Wayne Tarrance: Who gives a fuck? I’m a federal agent! You know what that means, you lowlife motherfucker? It means you’ve got no rights, your life is mine! I could kick your teeth down your throat and yank ‘em out your asshole, and I’m not even violating your civil rights!

Film je iz tehničnega vidika dobro videti. Pollack je zagotovo dobro vihtel kamero, montaža je vrhunska, pohvaliti pa velja nekaj scen preganjanja po mestu. Spomni na dobre akcijske filme tam iz 70ih. Tudi suspenza filmu ne manjka, tam pri tistih Mitchovih kapljah ga je sploh dovolj. Glasba je zanimiva in nekoliko nepričakovana za tak film. Mirna, a zlobna, morda posmehljiva. Gledalec jo sliši in začuti, kar je najpomembneje. Igralski kader je potrebno le pohvaliti. Imena, ki ga sestavljajo so vrhunska. Stranske vloge so podeljene pametno in prav vsaka pusti vtis. Recimo Gene Hackman, ki je vedno odličen, pa Hal Halbrook, David Strathairn in pa Ed Harris. Prav Ed Harris je tisti, ki gre globoko v spomin. Zame eden boljših igralcev tam čez lužo, a vedno boljši v stranskih vlogah kot v glavnih. Tu je kot detektiv FBI-ja neprecenljiv. Bom pa pohvalil tudi Toma Cruisa. Načeloma ga ne maram, a prihajam do ugotovitve, da je tam ob koncu 80ih, začetku 90ih snemal dobre filme, oz. znal je liku vdihniti nekaj samosvojega. Je to vzela Misija Nemogoče? Morda, kajti po tem izletu je Cruise zame le banana.

 The Firm ima nekaj delov, ki jih ne gre pozabiti. Celota je nadpovprečna, nedvomno, nekateri deli celote pa so prava umetnost. Redka umetnost. Očitam mu lahko le nekoliko preveliko minutažo, naporno podajanje zgodbe in scenarij, ki kakšno stvar nezavedno skrije pred izčrpanih gledalcem.

Ocena: 4/5