Oldboy (2003)

Režija: Chan-wook Park

Igrajo: Min Sik Choi, Ji-tae Yu, Hye-jeong Kang, Dae Han Ji…

Pred dnevi sem na mail dobil eno prijetno sporočilce, ki me vljudno napeljuje, da naj v svojih recenzijah obdelam tudi južnokorejsko kultno bombo Oldboy. Film sem videl že pred časom in ker se dobrih filmov ne gre braniti, mi je bilo v veselje, da si ga ogledam še enkrat.

Dae-su Oh je v priporu zaradi razgrajanja pod vplivom alkohola. Po streznitvi ga pride iskati prijatelj, ki nato na ulici na hitro opravi telefonski pogovor v govorilnici. Ko se obrne Daesu-ja ni več. Išče ga, a ga ne najde… Daesu je ugrabljen in kar 15 let čaka na svojo izpustitev. 15 let se v njem nabira želja po maščevanju, ki se ga posluži takoj, ko zadiha sveži zrak… Več vsebine ne bom izdal, kajti gre za film pri katerem je najbolje, da se gledalec čimbolj preda samemu poteku, da se čimbolj intenzivno preda zgodbi.

Da Južna Koreja dela izjemne filme, je znano. Pred dnevi sem pisal o perfektnem vojnem hitu Brata v vojni, ki sem ga proglasil za enega najboljših vojnih filmov vseh časov, film Oldboy pa bi mirno lahko proglasil za enega izmed najboljših trilerjev daleč naokoli.

“Laugh and the world laughs with you. Weep and you weep alone.”

Oldboy se začne intenzivno in vseh 120 minut tempo ne pade niti malo. Težko bi ga primerjal z kakšnim filmom, težko bi mu našel par recimo v hwoodu, dejstvo je, da je režiser Chan-wook Park naredil film, ki ne slovi le po svoji specifičnosti, ampak po svojem nazornem nasilju, kruti usodi posameznikov, mojstrski scenografiji, fotografiji, režiji, igri in končnemu razkritju, ki gledalcu seže globoko v dušo in srce. A naj grem po vrsti. Da je film poseben ugotovimo že takoj, v prvih kadrih. Prikaz osebe, ki je 15 let pod ključem, edina vez z realnim življenjem pa je televizija, je odlično izvedeno. Sovraštvo in stopnjo maščevalnosti, ki jo globoko v sebi nosi glavni protagonist, gledalec zazna, še več, gledalca prevzame in kar srce se nam trga ob dejstvu kako nemočen je ujetnik. Na svobodi ni nič drugače, ugrabitelj mu še vedno diha za ovratnik, pa čeprav se zdi, da Daesu vodi igro. Prikazi nasilja, pretepaški vložki, oh ali pa puljenje zob s kladivom, spominjajo na najboljše filme, marsikje pa vse skupaj izpade še boljše. V precej nasilni in sem in tja tudi odurni film se prijetno prepleta ljubezenska zgodba, ki je drugačna, mlado dekle se namreč dokaj naivno in na hitro zaljubi v starejšega blazneža, kateremu je 15 letna odsotnost iz družbe že močno načela pamet in duha. A najboljše je privarčevano za konec, bolj se zgodba odvija, bolj je jasno, da Daesu ni tako nedolžen kot se zdi. Bolj ko se film bliža koncu, zgodba bolj silovito razkriva svoje skrite skrivnosti. Zadnjih 30 minut je tako močnih, tako napetih, tako razburljivih, da, še enkrat poudarim, filmu ne najdem podobnega. Gledalec ne ve, ali bi ob tragičnosti glavnega junaka jokal ali pa le nemo bolščal v ekran. Je pa jasno nekaj, film te gane in prebudi občutke za katere komaj veš, da jih premoreš. Pozabite na Šesti čut, twist je tule še enkrat hujši.

Nekaj kadrov bi človek kar gledal in gledal. Če rečem, da je pretepaški vložek, tisti, kjer Daesun s kladivom in pestmi onemogoči cel kup nasprotnikov, odličen, kako naj potem opišem kadre oz. zaporedje njih v tistih zadnjih 20ih minutah. Glavni igralec tam razkrije ves svoj igralski repertoar in ni hudič, da se nam tiste scene ne vtisnejo v spomin za vse čase. Drznost in pogum korejskih filmov me od nekdaj navdušuje, tu pa gre vse še dlje. Nekajkrat dlje.

Drži, film Oldboy brez vprašanja spada med najboljših 5 filmov novega tisočletja, bolj pogumni pa bi ga šteli tudi med najboljše filme vseh časov. Zakaj ne? Filmu ne gre očitati niti ene malenkosti, niti ene pomankljivosti, vse kar je storjeno, pa je storjeno v presežkih. Ko sem ga videl drugič, me je zadelo še bolj in vsako uro, ki pride si želim, da ga čimprej vidim še enkrat.

“Your gravest mistake wasn’t failing to find the answer. You can’t find the right answer if you ask the wrong questions.”

Ocena: 5/5

  • Share/Bookmark


8 komentarjev ↓

#1 Insomniac  Insomniac dne 13.01.2008 21:01

Zame eden izmed najboljših filmov! Že nekaj časa me doma čaka, da ga ponovno pogledam.

#2 trip  trip dne 13.01.2008 21:50

Film mi je bil kar dober, bom rekel. Ne vem, v bistvu mi je bilo vse kul, nora zgodba, fajn odigrano, dobri posnetki, finiš res hud, ampak vseeno mu ne bi pripisal nekega ultrakultnega statusa. Pač, ne bi ga tlačil v tisti najožji krog. Seveda se tu moj okus očitno križa z vsesplošnim mnenjem, ker še najbrž nisem videl slabe ocene zanj!

#3   Iztok Gartner dne 14.01.2008 05:48

Se strinjam s Tripom. Vse štima, toda končni vtis ni tako hudo dober kot so rekli vsi.

Pa naj dodam še oceno, ki sem jo spisal leta 2004, ko je film prišel v naša kina.

Takole je šla:

Adrenalinska, klavstrofobična, tarantinovska, zapletena, zahtevna, arogantna, zvita, perverzna, divja, krvava, brezkompromisna, cinična, eksplicitna in direktna reciklaža Trumanovega šova, Igre, Manchurijskega kandidata, Punisherja in Mementa, ki hoče daleč. Vse tja do roba. Do vstopa med kultne klasike. Do glavne nagrade žirije na festivalu v Cannesu. Do obračanja želodca, do puljenja zdravih zob, do ultimativnega maščevalnega pohoda in do žive hobotnice, ki jo glavni junak Dae Suj (Min Sik Choi), poje v živo. Brez posebnih efektov in računalniške animacije. Nič čudnega, glede na to, da je bil 15 let iz neznanih razlogov zaprt v neki sobi, da so ga pumpali s plinom in hipnozo in da so mu naprtili umor žene ter hčerke. Tipu se rola. 24 ur na dan. Tudi ponoči. Tudi med seksom. Tudi med zverinskim pobijanjem nasprotnikov. Vse dokler ne zašteka finte. Grozljivega preobrata, ki ga vrže na kolena. Ki ga strezni. Ki mu skuri tudi srce. Pač film, ki nam hoče reči, da je za pravo ljubezen potrebna kri in da se da čustva servirati tudi brez besed.

#4 Stric Bedanc  Stric Bedanc dne 16.01.2008 08:11

Pauc: ti delaš čisto predolge stavke :mrgreen: Kaj imaš to neka podredja druge stopnje, to se človek izgubi v njih. Saj ne pišeš recenzij Dostojevskega, Cankarja ali Joyca (no, pri njem bi lahko izpuščal ločila :mrgreen: )

Sicer pa hvala, ker si me spomnil na tale biser. Bi se ga res spodobilo ponovno ogledati, ker so podrobnosti že izpuhtele iz betice.

#5   GregorC dne 16.01.2008 16:11

@Pauc: Oldboy je tudi pri meni na prvem mestu. Po tem branju sem se odločil, da ga moram tudi sam videti še enkrat. Zdaj sem si nabavil igračo, ipod toucha, ki odlično predvaja filme, da si ga ogledam še na najmanjšem zaslonu.

#6 paucstadt  paucstadt dne 16.01.2008 18:32

@ bedanc: :)

@gregorC: eh, na majhnem zaslonu učinek ne bo pravi, jaz bi v ta namen raje kupil 120 inčno plazmo :)

#7   Dead Man`s Shoes (2004) dne 14.12.2010 00:38

[...] Filmi o maščevanju imajo dolgo brado, seveda pa se moramo vsi najprej spomniti na odličnega Oldboya (2003) in pa seveda Tarantinov double-pack Kill Bill. Maščevanje gledalec razume, ga odobrava, ga po eni [...]

#8   Akmareul boatda (2010) dne 14.04.2011 00:40

[...] boatda (2010) je film, ki sem ga čakal že zelo dolgo. Recimo, da vse od strupenega Oldboya (2003), ki mi je morda kot prvi odprl okno v svet azijskih super filmov. In podobno kot Oldboy tedaj, me [...]

Komentiraj

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !