Kako sem po filmu Jaws za vedno postal zaznamovan…

V vseh svojih 23ih letih, kolikor sem jih zaenkrat preživel na tem prečudovitem planetu, sem bil deležen že kar nekaj hudih, travmatičnih občutij. Vojna za Slovenijo je že en tak boleč spomin. Takrat šele 7 letni poba, tik pred začetkom osnovne šole nisem imel pojma kaj se dogaja, vedel sem le, da nas sovrag hoče zatreti. Doma sem dokaj blizu brniškega letališča in tam se je tisti čas kar dogajalo. Strah ostaja še danes.

Bilo je še kar nekaj meni motečih doživetij, nekatera so celo preveč bizarna za objavo, na druga pa takole z neke varne oddaljenosti gledam s smehom in odkimavanjem…

Ampak največjo travmo, največji strah, največjo nelagodnost pa je v meni pustil Steven Spielberg in njegov film Jaws, po naše Žrelo.

Ko sem prvič videl film, sem moral biti precej mlad. Morda mi je bilo 5 let, mogoče celo manj. Ok, morda celo več. Ogledal sem si ga v družbi… hm, v bistvu niti ne vem čigave družbe sem bil deležen. Film me je preveč prevzel. Ampak pozor, ni me prevzel zaradi sijajne režije, ali pa morda zaradi sijajnega scenarija. Ali zaradi zabavnih, pisanih dialogov. Prevzel me je zaradi strahu, zaradi tistega spielbergovskega vrinjenega strahu, ki se kopiči skozi celoten film, ki se nabira in nabira do zadnjega. Morski pes, ta lačni sovrag, ki je žrelo odpiral v zalivu Kalifornije (?) me je tako prevzel, da je to po malem neverjetno. Skozi film ga skoraj ne vidimo. Sem in tja priplava, pokaže plavut, to pa je tudi vse. Do pravega razkritja pride šele na koncu, ampak jaz sem bi posran že veliko prej. Tista glasba, perspektiva kamere iz vode, ki je nekako napovedovala, da je ljudožerec blizu, tisto me je prestrašilo do konca. Spielbergu je res uspelo ustvariti večni kult, simbol strahu.

Jaws je prvi film, ki je uspel v blagajne prenesti preko 100 milijonov dolarjev prometa. Gledalci so drli v kina, film pa je bil prvi pravi blockbuster. Ja, saj je bil že prej rekorden Boter, pa Izganjalec hudiča in še kaj, ampak Jaws je uspel tehtnico nagniti na drugo stran in to je bila uvertura za Star Wars in Lucas - Spielberg naveze, ki je nato z nekaj filmi pridelala bogatsvo.

Bojda, tako berem, so ljudje ob ogledu filma Jaws masovno bežali iz dvorane. Strah je bil prevelik. Jih razumem. Jaws deluje zelo realno, poleg tega pa pričara tako atmosfero, da imaš občutek, da je morski vrag res blizu, blizu tebe in da bo zdaj, zdaj zagrabil za nogo. Kar na suhem.

Trailer:

V najavih filma je pisalo: “See it, before you go swimming.”

Tako prijetna iztočnica, mar ne. Dejstvo je, da film deluje tako. Po ogledu ima zagotovo vsak travme, ko se prvič spet poda v morje in odplava nekaj metrov naprej, tja, kjer je voda že primerno globoka… Jaz vem, da sem jih imel. Kar nekaj časa. A to opravičujem s tem, da sem bil takrat res zelo mlad in z veliko domišljije.

Film Jaws je kmalu postal serija. Posneli so še 3 dodatne dele, vsak je bil slabši od predhodnika. Zadnji, četrti del, je že tako obupno slab, da postaja že smešen. Je tako bizarno slab, da strah že izginja. Če bi si pogledal vse 4 zaporedoma, sem prepričan, da ne bi imel take fobije. Berem, da je napovedan tudi peti, končno sklepni del. Upam, da to tega ne pride…

Zanimivo kako lahko nekateri filmi v človeku pustijo posledice, dejansko film lahko človeka zaznamuje. Jasno, otroka še veliko bolj. In Spielberg je kar mojster kar se tega tiče. Zaradi njegovih del sem dolgo čakal, da tudi k meni na obisk pride kakšen izgubljenec iz drugega planeta, zaradi njega sem v domači televiziji iskal duhove. Filma Poltergeist se verjetno spominjamo vsi. Ta film me je stresel še bolj, a sem bil potolažen, ko sem ugotovil, da pa naša hiša ni postavljena na starem indijanskem pokopališču…