“An offer you can´t refuse”

Prazna pokrajina, zdi se opustošena, brez življenja. Le valovi se zdijo živi, pa še ti delujejo povsem nebogljeno, kot da so vdani v usodo. Na pesku leži možak, videti je utrujen. V daljavi vidi črno silhueto, ki se vedno bolj približuje. Silhueta se razkrije. Je Smrt in prišla je po njegovo dušo. Ta se ne da tako hitro in jo povabi na partijo šaha, kjer bo igra odločala o življenju in smrti.

Det sjunde inseglet oz. v našem prevodu Sedmi pečat, je morda najbolj znano in čislano delo švedskega režiserja Ingmarja Bergmana. Gre za visoko umetnino, ki jo ob prvem ogledu nikakor ne gre razumeti, v drugo morda bolj, vseeno sem jo sam moral videti trikrat, da sem vendarle občutil in dojel tisto kar je Bergman želel sporočiti in pokazati. Film ima premnogo filozofskih tem, filozofskih vprašanj, ki se vsakodnevno pretakajo v malih sivih celicah vseh nas. Vitez želi izvedeti odgovore na vsa vprašanja, ki si jih je zastavljal tekom let. O obstoju, smislu, bogu, veri. Smrt se zdi prava oseba za tovrstne debate. Medtem, ko onadva igrata šah, mi spoznavamo skupino zabavljačev, ki živijo svoja življenja, polna takšnih ali drugačnih življenjskih zank. Polni so dvomov, strahu, pa tudi veselja, optimizma in sreče. Ugotovimo, da prav vsak lik nosi del nas, kar je lahko precej zoprno, saj nam film po principu ogledala, marsikaj vrže v obraz.

In se sprašujem, kako bi bilo, če bi vsak izmed nas pred odhodom tja v oni svet, imel možnost reči besedo ali dve s Smrtjo. Morda je sam ne bi povabil na partijo šaha, tu verjetno ne bi imel veliko časa za pogovor, bi jo pa povabil na kavo recimo. Pa da mi razkrije karte. No, film je preresen, da bi en pisun nadaljeval take bedarije. Morda me, pa to zgolj zaradi dejstva, da sem naslovni film videl dva večera zaporedoma, taka čudna vprašanja nato še malo bolj matrajo in ne pustijo spati. Ampak o njih sedaj res ne bi, vseeno pa lahko zapišem, da bi Smrti za začetek predlagal drug izgled, saj je tisti grozovit črni plašč res preveč stereotipen.

Zato naj se raje posvetim kameri in kadrom, ki sem jih ob drugem ogledu občudoval s prav posebnim zanimanjem. Bergman je uspel v vsak kader, vsako sekvenco vnesti neko magijo, neko moč, ki gledalca zasvoji. Težko bi našel primer, kjer sem ob vsakem kadru tako pozorno opazoval detajle, fotografijo in sence. Morda le pri Kurosawi in Kubricku. Gre za čisto poezijo, ki je dandanašnji svet ne zmore več pričarati, a bolj kruto je to, da današnji svet tovrstne režije ne ceni več. Vseč so mi dolgi, neprekinjeni kadri, ki morda na prvi pogled res ne pokažejo ničesar omembe vrednega, a ko se bolj osredotočiš, bolj napneš možgane, spoznaš, da vse stoji na svojem mestu in je vse samemu sebi namen. Še sedaj se mi v glavi vrti tisti kader, ko Jof v daljavi vidi viteza in ostale, ki jih vleče na onostranstvo. Uh, kako močno. Še sedaj v glavi vrtim prizore Mie, pokorne ženice, ki jo tako bleščeče utelesi Bibi Andersson, Bergmanova muza, ki kasneje zaigra v še eni mojstrovini, Persona. Še sedaj si v glavi vrtim prizor, ko Smrt prvič razkrije identiteto in kako zvito odreagira na povabilo za igro. Smrti ne moreš premagati, niti ogoljufati je ne moreš, kar vitez poskusi povsem po naklučju.

Dogajanje je postavljeno v sredni vek, ravno v čas hude kuge in križarskih pohodov, torej v najbolj temačne dni evropske zgodovine. Nič čudnega, da Smrt preži za vsakim vogalom. Ko vitez reče: “I want God to stretch out His hand, uncover His face and speak to me.” gledalca spreleti srh in nato še večji srh, saj kot kladivo udari spoznanje, da v tistem svetu tam ni ne boga, ne hudiča, ampak le smrt, Smrt. E, in prav to je tisto, kar doleti vsakega, ubogega viteza, ki je na križarskih vojnah spoznal krutost sveta, ubogo čarovnico, ki zgori na grmadi, ubogo Mio, ki življenja ne uživa z veliko žlico. Spet se v glavi zavrti tisti uvodni kader, puščobna narava in črna silhueta, ki se približuje. Po koga tokrat?

Bergman se je s podobnimi vprašanji redno rad poigraval, nam jih serviral v skoraj vseh filmih. A verjetno nas taka in drugačna razmišljanja najbolj zadanejo prav ob ogledu Sedmega pečata. Kako naj ocenim ta film? Dejstvo je, da ne najdem besed, s katerimi bi lahko vsa občutja zlil na papir, kar sem mi že dolgo ni zgodilo. Je to dober znak, gre to šteti filmu v čast? Morda, a po drugi strani, potemtakem film pusti veliko odprtega, veliko nedorečenega, kar pa spet ni ravno odlika, mar ne? Pa vseeno, film sem videl trikrat v enem tednu, ne vem kdaj mi je nazadnje uspelo kaj takega, kdaj me je nazadnje nek film tako pritegnil. Torej? A, če za trenutek zanemarim vsebino in njeno breme in pomislim na tehnično plat filma, potem lahko naglas in brez zadržkov zatrdim, da tako spolirane in premišljene režije že dolgo nisem videl in da me fotografija in izgled že dolgo nista tako navdušila. Če dodam še epske igralske stvaritve, potem je Sedmi pečat zagotovo eden boljših filmov kar sem jih videl.

itivi

Dan Brown je pred leti z Da Vinčijevo šifro dodobra premešal bralne navade slovencev in tudi širše. Takrat se je o knjigi veliko govorilo, na veliko so jo brali, tudi tisti so klonili, ki ne prej, ne kasneje v roke niso vzeli nobene knjige več. Tisto poletje sem pod Brownom klonil tudi sam in na dušek prebral tako Šifro, kot tudi Angele in demone. Knjigi sta bili idealni za poletno čtivo, hitro berljivi, dokaj zanimivi, mene pa je prepričala predvsem skrivnost, ki sta jo zgodbi nosili. Rad imam take misteriozne trilerje, tako na filmskem trakovju kot tudi na listih papirja.

Hollywood ni dolgo čakal in v maniri dobrega gospodarja takoj začel kovati železo, ki je bilo vroče. Da Vinčijeva šifra je hitro prišla na filmska platna, za projektom so stala sama velika imena, tako pred kot tudi za kamero. Režije se je lotil Ron Howard, glavne vloge so bile razdeljene Tomu Hanksu, Audrey Tautou, Ianu McKellenu, Jeanu Renu in drugim. Tresla se je gora, rodila se je miš. Film je bil bolj kot ne grenko razočaranje. Letos so filmsko uprizoritev dočakali še Angeli in Demoni. Zopet se je tresla gora, kaj pa se je rodilo?

Za začetek lahko rečem, da so Angeli in Demoni boljši od Da Vinčijeve šifre. Spomnimo se, Šifra je imela nekaj tako hudih banalnosti, da je še najbolj neuke gledalce zapeklo v prsih. Režija je bila amaterska, kadri so bili ponekje povsem pod nivojem, veliko se je govorilo, a premalo povedalo, statično, leseno, celo prispevek igralskega ansambla razočara na celi črti in ni čudno, da se je več ljudi ukvarjalo s pričesko Toma Hanksa kot z njegovim igralskim prispevkom. Naslovni film teh ran nima, režija je precej boljša, ljudje ne govorijo v prazno, se kar precej dogaja, a vseeno ima končna podoba nekaj črnih pik.

Zgodba se prične v Švici, v Cernu, kjer so s pospeševanjem delcev uspeli ustvariti anti-materijo, snov, ki ponazarja celo veliki pok. Snov je izjemno eksplozivna in bi bila izvrstno orožje za teroristične skupine, ki želijo tako mimogrede iz zemlje izbrisati mesto ali dva. Ha! Le nekaj minut zatem, ko se anti-materija ustvari, jo nepridiprav že odnese iz laboratorijev. Skok v Vatikan, po smrti papeža se ukvarjajo z izbiranjem novega. Štirje kardinali so ugrabljeni, neznanec pa grozi, da bo ob določeni uri raztrelil Vatikan in tako udaril krščansko vero tam, kjer najbolj boli. Jasno je, da lahko pomaga le Robert Langdon, profesor, ki leta preučuje kršansko vero in ve o njej več, kot vsi ugrabljeni kardinali skupaj. Ugotovijo, da Vatikan napadajo znameniti Iluminati, začne se lov in boj do zadnjih sekund.

Med pletnicami zgodba steče in je zanimiva, v filmu pač ne. Zgodba se zdi banalna, privlečena za lase, brez pravega repa in glave. Če ne bi poznal vsebine od prej, bi kar težko sledil, namreč občutek imam, kot da film nima začetka. Takoj, ko potegnejo Langdona iz harvardskega bazena, je že v Rimu, takoj na ulicah, takoj v akciji. Smešen pa je predvsem njegov instinkt. V knjigi so uganke težje rešljive, v filmu pa s odgovori sledijo hitreje kot jih je Hanks zmožen izgovoriti. Malo karikature: “Kip kaže na levo, aha, tam je cerkev sv. Patrika, aha tam je bil leta X pokopan X, ki je bi znan po x, zaradi tega v kleti te cerkvi leži x, na steni je x, ki s prstom kaže na x. In tam je resnica!” Na tak način se raziskujejo umori. Nejasnosti in luknje tako v filmu še bolj pridejo do izraza.

Vseeno lahko rečem, da ima film par fantastičnih scen, ki so plod režije, specialnih efektov ali pa vendarle dobro spisanega scenarija. Režija mi je všeč pri tistih uličnih pregonih, ki so povsem na nivoju. Zadnji veliki pok nad trgom sv. Petra se mi zdi precej všečen in zanimivo prikazan. Scenarij pa mi je všečen predvsem tam, kjer glavno breme nosi Armin Mueller Stahl. No, grobo rečeno, povsod kjer ni v bližini Langdona. Langdon je spet zelo leseno spisan, trudi se biti neka zmes Indiane Jonesa in Jamesa Bonda, a glede prvega mu manjka bič, glede drugega pa občutek za žensko dušo, saj svojo pomočnico v filmu komajda pogleda.

O igralskih presežkih ne morem govoriti, saj razen prej omenjenega Mueller Stahla, nihče ne izstopa. Hanks je kanček prepričljivejši kot v Šifri, a vseeno povsem neizrazit, Zurerjeva v vlogi znanstvenice Vetre ne pove nič, je pa res, da je njen lik prav grdo pomanjkljivo spisan.

Če je knjiga konflikt med vero in znanostjo še dobro predstavila, pa v filmu tega ni. Langdon nekajkrat že omeni, da ni veren človek in da se zanaša le na um, a vseeno ni čutiti tiste razlike, tistega nasprotja. Kar pa je spet izgubljena priložnost. Tudi končni preobrat, plottwist, je praktično brez učinka, pa niti ne morem reči zakaj. Spet se zgodi vse prehitro, na prvo žogo, kot da bi bil film posnet le za tiste, ki so prej prebrali knjigo.

*film sem prej hotel predstaviti v kategoriji dvojček meseca, skupaj z Da Vinčijevo šifro, a sem po premisleku spoznal, da slednje še nekaj časa ne morem gledati. Okus po pokvarjenem je še vedno premočan.

- Priporočam

Sie wird nicht fangen uns dieses Mal! Nicht dieses Mal! Sie haben uns nicht entdeckt! Nein, sie sind alle in ihren Kojen Schnarchen! Oder wissen Sie, was? Sie sind an der Bar trinken, feiern unseren Untergang! Noch nicht, meine Freunde. Noch nicht!

Ni veliko filmov, ki bi se tako močno vtisnili v moj spomin. Pred leti, ko sem prvič pogledal naslovni film, sem zaradi realizma in klaustrofobije za trenutek obsedel na sedežni in z odprtimi usti ugotavljal, da me tako verjetno še nikoli ni stisnil noben film. Pred dnevi sem si omenjeni film ogledal še enkrat, tokrat s še bolj lačnimi očmi, ki so si po dolgem času želele videti mojstrovino in za nekaj uric pozabiti na vsakdan in zgolj uživati pred ekranom. Lahko zapišem, da me je v drugo film Das Boot še bolj zadel in ugotovitev, da ga pred meseci nisem uvrstil na svoj top 50 seznam, me utegne skeleti še nekaj časa. Sem ga pozabil, sem spregledal njegovo vrednost?

Na začetku se zdi, da bomo priča še enemu vojnemu filmu. A ta občutek nas kmalu zapusti. Takoj, ko famozna podmornica izpljuje iz pristanišča in se na širnem morju poda v lov za angleškimi ladjami, je jasno, da gre za film, ki nas vseh 200 minut ne bo spustil iz primeža, da gre za avanturo, kjer pekel pokaže svoj pravi obraz, da gre za psihološko vojno, kjer zmagovalcev ni in je vsak le žrtev sistema in norosti.

Za začetek je potrebno vedeti nekaj zgodovinskih dejstev. Podmornice so bile na začetku precej uspešno orožje. Tihi ubijalec iz globočin. Ladje jih na začetku niso uspele zaznati, zato nihče ni vedel kje in kdaj bodo torpedi iz podmornic dejansko udarili. Marsikatera vojna se je dobila zaradi prevlade na morju. Kasneje je tehnlogija napredovala, ladje so uspele prepoznati nevarnost in se tudi uspešno braniti. Podmornice so tako postale lahke tarče. Vsi vojaški strategi so se tega zavedali, le Hitler je vztrajal pri podmornicah. Zaradi te firerjeve arogance, je na morju ugasnilo ogromno nemških življenj.

Na pot pospremimo 43 glavo posadko, sami golobradi mladeniči so to. Pridruži se jim patriotski novinar, ki je tam zato, da spiše in fotografira to junaško avanturo. Avantura se prične, najprej povsem vsakdanje zagate življenja v podmornici, nato zmagoslavno torpediranje sovražnih ladij, kasneje boj za življenje in smrt. Kmalu lovec postane žrtev. Lovec postane plen neizprosnega bombarderja, ki čaka in preži na vsako napako svoje nove žrtve.

Seveda je Das Boot prej prihološka drama kot vojni film. Vojne praktično ne vidimo, ni pomembna. Gre za vojno živcev, ki so tam, več kot 100 metrov pod vodo še bolj napeti. Že takrat, ko se podmornica zgolj testno potaplja globoko proti dnu morja, je atmosfera neverjetno dobro posneta in zajame ves strah in trepet, ki ga tisti čas mornarji lahko občutijo. Kako težko in tiho vsi dihajo, gledajo proti meritvam in poslušajo pokanje sten zaradi pritiska. Precej dobro posneti kadri, ki razkrijejo vse artribute te psihološke zagate v kateri so se znašli mladeniči. Ko gre zares, ko nad podmornico in celotno posadko ves čas bedi sovrag, so ta občutja še bolje prikazana. Še bolje režirana in še bolje kažejo klaustrofibičen krč na obrazih vseh vpletenih. Podobno doživlja tudi gledalec. Tudi gledalec se znajde globoko pod gladino morja, tudi gledalec ne ve kdo ali kaj preti na površju in čaka na napako. Suspenz, ki ga nima niti Hitchcock. Ko se razmere v podmornici še bolj zaostrijo, takrat ko minute tečejo strašljivo počasi, ko kadri trajajo celo večnost, tisto film dviga v višave. Tam film zraste v legendo, gledalca potegne vase, ga osvoji, prestraši in šokira. Podmornica se nekontrolirano potaplja, vse do dna morja. Liki, ki so bili poprej le statisti, kar naenkrat dobijo ime in obraz, skrbi nas za njih. Je to res njihov bridek konec? Sedaj se nam ti obrazi zasmilijo, kaj pa takrat, ko prav ti obrazi v morju pustijo sovražne mornarje? Tista sekvenca je hudičevo pomenljiva in večplastna, ki dokazuje, da gre v vojni zares. Pa še nekaj, filmu ne gre očitati ne pretiranih proti-vojnih sporočil, niti prehude kritike nacističnega sistema. Film se s tem ne ukvarja, za razliko od ameriških filmov za katere se zdi, da morajo za vse imeti pripravljen odgovor.

Režija filma je na zelo visoki ravni, saj gledalcu nikoli ni dolgčas. Lahko zapišem, da ima nekaj izjemnih režijskih prijemov, ki film še dodatno začinijo. Meni osebno so bili precej všečni bližnji portreti vpletenih, obrazi iz katerih se je dalo razbrati vse občutke, ki so tedaj držali lik. Razmere v podmornici so realnejše od tistih v dokumentarnih oddajah, kar pa še dodatno krepi atmosfero. Pomembno je vedeti, da je bilo večino notranjih prizorov posnetih z ročno kamero, katero je vihtel Jost Valcano in z njo tekal po sceni, ter tako dodatno okrepil atmosfero in klaustrofobijo.

Izmed igralskih vložkov ne morem mimo izjemnega Jurgena Prochnowa, ki je kapitana podmornice odigral na neverjetno visokem nivoju. Kapitan Lehmann predstavlja avtoriteto, močnega človeka, ki pozna delovanje in razmere v podmornici, zato točno ve kako in kaj se zadeve v danem momentu odvijajo. Tudi če kaže slabo, tega svojim kameradom ne pokaže, ampak pogumno vodi ekipo naprej. Je tudi eden redkih, ki se z politiko tretjega rajha ne strinja in že vnaprej ve, da bo slej ko prej prišlo do razpada. Je vlečni konj podmornice, prvi, ki bi proslavljal zmago in zadnji, ki bi priznal poraz.

Pomemben dejavnik je seveda tudi glasba, za katero stoji odlični Klaus Doldinger. Vsebuje prepoznavno instrumentalno spremljavo, ki je z leti zrasla v mit in legendo, dobila mnogo predelav, a prav v originalu, v kadru s podmornico pride do pravega izraza. To je morda ena izmed bolj znanih glasbenih spremljav filmskega sveta nasploh, morda je nekoliko bolj prepoznan le valček Nina Rote iz Botra.

Das Boot je velik film, ki ima mesto na vseh top izborih, tudi imdb lestvica ga ima kar visoko, na 67. mestu ta hip. Pomanjkljivosti nima, je pa potrebno imeti čas, če želiš pogledati režiserjevo verzijo, ki traja 3h in pol. Vendar se izplača, saj film veliko da, veliko pokaže, še več pa gledalec dobi, ko o njegovi vrednosti začne razmišljati naslednje dni. Film, ki ameriške filme o podmornicah spremeni v srednješolska dela.

itivi

Močno priporočam +

Včeraj sem si po dolgem času ogledal izjemen nemški film Das Boot. Občutke je težko strniti, definitivno eden boljših filmov kar sem jih kdajkoli videl. Več zapišem v prihodnjih dneh, spodaj le glasba. Melodija mi ne gre iz glave.

Na vsake toliko časa se v meni zbudi velika želja po ogledu zares kvalitetnega znanstveno fantastičnega filma. V zadnjih letih je tovrsten žanr številčno kar poln, a vprašanje koliko teh del je res kvalitetnih. Lahko rečem, da me vsebinsko že dolgo ni nič prav posebej navdahnilo, pa ponavadi še nekje v grmu tiči zajec imenovan Michael Bay, zaradi katerega film a priori v mojih očeh izgubi točko ali dve. Pa sem oni dan malo poklikal in pobrskal kaj mi znanstveno fantastičnega lahko za zdaj lahko ponudi leto 2009. Seveda je vso publiciteto pobral četrti, bojda končno zadnji, izvod Terminatorja, mene pa je za začetek zanimalo še kaj drugega.

Paul McGuigan ni znano ime, pogled na njegov imdb profil razkrije, da je v svetu filma praktično šele začetnik. A zakaj ga torej omenjam? Eno izmed njegovih redkih del je tudi film Lucky number Slevin, ki se mi je ob takratnem ogledu zdel dokaj svež in dobro spisan izdelek, vreden omembe. Tam se glavni protagonist nekoliko nerodno znajde sredi vojne dveh gangsterjev, kar sproži cel kup verižnih reakcij. Podobno pot je glavni lik ubral tudi v filmu Push, a resnici na ljubo nikakor v takem stilu.

Push je film o ljudeh s posebnimi, paranormalnimi zmožnostmi. Kot izvemo v uvodu, so med nami že dolga leta, mirno se sprehajajo po ulici, mimo nas, pa nihče točno ne ve za njih. V vojni so jih nacisti želeli uporabiti kot orožje za množično uničevanje, a jim ni uspelo, danes jih z istimi interesi lovijo ostale vlade. Vlade financirajo skrite organizacije, Divizije, ki lovijo posebneže po celem svetu. Kot na začetku, ko mlademu fantiču vzamejo očeta. Ta fantič nato zraste, se preseli v Hong Kong, a Divizija mu je še vedno za petami. Nasproti mu pride mlada deklica, stara 13 let, ki ima možnost hitrega vpogleda v prihodnost. Združiti morata moči in sredi milijonskega mesta poiskati dekle, kar bi lahko odločilno vplivalo na življenja vseh ljudi s posebnimi močmi. Seveda je pred njima mnogo preprek.

Znanstveno fantastični priokus je na začetku torej kar okusen. Vsebina je resda precej klišejska, a so ostali elementi dokaj dobro nastavljeni. Toda že po nekaj uvodnih minutah, tam kjer bi moral film že steči, nas vse skupaj stisne v krču, v katerem pa nato obstanemo vse do konca. Rdeča nit filma bledi iz minute v minuto, tako, da kar naenkrat več ne veš kaj je želel film sploh povedati. Klišeji in stereotipi kmalu postanejo glavna sestavina te juhe, ki se greje le še na dveh akcijskih prizorih, ki so resnici na ljubo precej dobro posneti.

Recimo tisti lov sredi tržnice, ko modeli z glasnim vpitjem cvrejo možgane našima junakoma. Zaradi visokega in močnega zvoka poka steklo, pokajo akvariji, ribe v njih pa že prej eksplodirajo. To skupaj se mi je zdelo precej dobro, točno posneto. Junaka v ihti stečeta mimo akvarija, zvok za njima najprej pobije ribe, v naslednji sekundi pa razbije še cel akvarij. Fiziki bodo verjetno začudeno gledali kako lahko nekdo na dveh nogah prehiti zvok, a sam se s tem vprašanje ob filmu nisem ukvarjal, me je pa motilo in čudilo, da pa ostalih obiskovalcev ta zvok ni motil. In takih cvetk je še nekaj. Pohvaliti moram, seveda zgolj iz tehničnega vidika, tudi scene iz restavracije, kjer glavni protagonist grozi sovražnikoma s pištolama, ki ju vodi z umom. Precej dobro posneta sekvenca, dobra montaža, le dialogi so preveč trdi in na prvo žogo kar uniči trenutek. No, pa pozabimo na dejstvo, da junak nekaj dni prej ni znal kontrolirati igralne kocke, sedaj pa vihti orožje v slogu Magneta. Liki so prazni, nedodelani, nezanimivi. Nič nimajo na kar bi se lahko uprl, kar bi lahko izluščil. Noben se ne razvija, noben nima nič za pokazati. Nick do junaka ne zmore, pa če se še bolj trudi, mala Cassie, ki ves čas spominja na Lolito iz rdeče ulice, pa ves čas govori eno in isto, negativci so prav bizarno slabi; ne lizika ni kul!

Tehnično je film dobro narejen. Režiji v kočljivih momentih ne gre oporekati, všeč mi je montaža, mestoma; fotografija dobro izgleda, barve so lepe, a kaj ko scenarij ni na tej ravni. Ta je res slab, popolnoma nedodelan. Deluje kot ukradena verzija serije Heroes. Ne, tega sci-fi-ja res ne morem priporočati naprej.

imdb

Ne priporočam

Jubilejni, 10. patroni:

Heaven can Wait (1978) - Hecna surrealistična komedija, ki sicer nima trajnejših posledic ogleda, a je ravno prav zabavna in norčava, da ostane v spominu. Warren Beatty, superboy 70ih, stopi tudi za kamero, pred kamero pa nas še najbolj prevzame James Mason. Sproščujoče! itivi

Emmanuelle (1974) - Pravijo, da gre za najbolj erotičen film vseh časov. Morda, a mene iz tistega obdobja bolj privlači Linda Lovelace in njeno Globoko Grlo. Emanuela ni slab film, ima nekaj sočnih teles, a zgodbe nobene. Težko je ostati zbran, to priznam, a iskal sem kaj drugega. itivi

Rendition (2007) - Zelo dobra zadeva! Zanimiva in aktualna vsebina, dober nabor likov in igralcev, ki te like učlovečijo, prepričljiva režija in, najpomembneje, rahel pljunek na ameriško administracijo. itivi

Rad imam animirane filme, ki so v prvi vrsti narejeni za starejšo populacijo. Potem, ko me je Predbožična mora najprej šokirala in pustila mešane občutke, me je kasneje, po nekaj letih, v drugem poskusu, navdušila do skrajne mere in pustila v mojem domišljijskem svetu odprtih precej vrat, kamor se še danes rad vrnem da malo pobrskam. Podobne občutke, le da tokrat že v uvodnem ogledu, sprošča tudi Burtonova Mrtva nevesta, ki jo je v veselje gledati, ne le zaradi pronicljive zgodbe, ne le zaradi smešno-bizarnih likov, pač pa zaradi dodelane animacije. Predbožično moro je režiral Henry Selick, isti režiser pa se podpiše tudi pod režijo animiranega filma Coraline.

Coraline je povsem običajno dekletce, nekoliko godrnjavo, nekoliko asocialno, bolj kot ne samostojno bitje, ki se je z družino ravnokar preselilo v veliko hišo, nekam na podeželje. Starša mlade punce sta bolj kot na svojo hčer osredotočena na svoje projekte, oče je pisatelj, ki očitno trpi za pomanjkanjem inspiracije, mama ima sama s seboj več problemov. Coraline porivata na stranski tir, oče jo pošlje na štetje oken in vrat, namesto, da bi ji poklonil minuto svojega časa. Tako mladenka začne spoznavati novo domovanje. Njeno domišljijo načnejo majhna vrata, ki jih najde v eni izmed številnih sob. Mama ji gre toliko na roko, da majcena vrata odklene in pokaže, da na drugi strani ni nič, prehod je varno zabetoniran. Ponoči, ko vsi že spijo, pridejo male miši, ki popeljejo Coraline skozi ta mala vrata v drug, bolj pravljičen svet.

Film se nato razvije v čudežno popotovanje, kjer je, kot vedno, drug, alternativni svet veliko bolj privlačen. Tam se cedita med in mleko, tam so alternativni starši bolj prijazni, pa čeprav imajo namesto očes všita gumba, prijatelj, ki v resničnem svetu preveč govori, pa je tu nem. Le mačka ostane enako vprašljiva.

Zgodba seveda ni nova, takih izletov v pravljični svet je bilo že veliko. Morda me najbolj spominja na nedavni Favnov labirint, delno tudi na Alico v čudežni deželi, nekaj podobnosti pa je celo z znamenito Dorotejo, ki odpotuje k čarovniku iz Oza. Pa vendarle ne gre iskati preveč dlak v jajcu, ampak je potrebno ob pripovedi le uživati. Mi je pa ideja o zlobni čarovnici, ki krade oči kar precej všeč.

You probably think this world is a dream come true… but you’re wrong.

Za moj okus je bizarnosti kanček premalo, tudi liki mi niso posebej simpatični. Coraline je s svojo začetno zajedljivostjo in kasnejšo držo še najbolj simpatičen lik, medtem, ko Wyborn, njen gobezdavi prijatelj tu in nemi prijatelj tam, ne prinese nobene plemenitosti. Mačka in sosed Bobinsky sta mi po godu, a so ju odločno premalo uporabili.

Je pa film fino gledati. Animacija v stop motion tehniki je odlična, barve so prijetno pisane, zelo skladna pa je tudi glasba. Glasove so posodili Dakota Fanning, Teri Hatcher, Ian McShane, med manj znanimi pa še John Hodgman, Jennifer Saunders in drugi.

- Priporočam

Potem, ko sem v nedeljo z enim očesom oprezal za filmom Kramer vs. Kramer, ki se je na tv zavrtel ob nerazumljivi uri, kot da bi prav želeli, da ga vidi čim manj ljudi, sem se kasneje zamislil in za trenutek v precep vzel dosedanje delo znane, morda največje ameriške igralke, Meryl Streep. Nazadnje se je v srca Slovencev in predvsem Slovenk ponovno zasidrala lani, z glavno vlogo v znameniti in dobro sprejeti Mamma Mii. Tam je pela in plesala, pravijo, da tako lepo, tako srčno, tako močno, da jo je bilo več kot v veselje gledati. Tega filma nisem uspel videti, po pravici, ne mika me najbolj, sem pa zato Streepovo lani v zvezde koval pri drugem, še bolje sprejetem filmu, Dvom. Potem, ko se je zadnja leta igrala v bolj ali manj trivialnih stvaritvah, jo prav vloga sestre Alojzije spet posede tja kamor spada, v sam vrh njene obrti. Ta vloga ji je pisana na kožo in če ji zraven postavijo neko kompatibilno moško vlogo, ki jo interpretira kompatibilni moški kolega, je to doživetje, ki nas, “filmske pisune”, pripelje do katarze. Dialogi med njo in Philipom Seymourjem Hoffmanom so energični in naravnost perfektni, učna ura za vse nadobudneže.

Meryl se je rodila 22. junija, leta 49, torej bo v kratkem praznovala 60. rojstni dan. Igralsko kariero je začela na odrskih deskah, nato pa sledila v svet filma. Njena filmska kariera traja, tako pravi imdb, že od leta 1977, ko je nastopila v filmu Julia. Tista vloga ni bila velika, a dovolj dobra odskočna deska, saj Meryl le leto kasneje nastopi v Lovcu na jelene, v Manhattan jo povabi Woody Allen, tretja velika vloga iz tega časa jo čaka v Kramer vs. Kramer. Izplen? Nominacija in oskar. Ime Meryl Streep je postajalo vse bolj vredno. Iz stranskih vlog je kmalu skočila med glavne in za glavno vlogo leta 83 ponovno dvignila najbolj cenjeni kipec. Tako je postala ena redkih, točnega podatka ne vem, žena, ki se lahko pohvali tako z oskarjem za stransko kot tudi za glavno vlogo. Do sedaj je bila Streepova kar 15 krat nominirana za oskarja, kar je izjemen izkupiček, rekord, v njeno dobro pa govori podatek, da nominacije vleče vse iz 70ih pa do lanskega Dvoma. Ostalih nagrad tu ne bom omenjal, priložim lahko link do imdb-ja.

Njenih vlog je ogromno, kdo je videl vse? S katerimi se je meni najbolj vtisnila v spomin pa vseeno ni tako težko ugotoviti. Sam se je bom na vse veke verjetno spominjal iz filma The bridges of Madison County (1995), kjer ob velikem Clintu Eastwoodu odigra eno izmed lepših ljubezenskih zgodb kar jih je bilo prenesenih na filmsko trakovje. Toliko topline, toliko čustev in kako jih zna priliti na ekran, kako jih zna servirati gledajočemu. Blizu bi štel tudi Out of Africa (1985), prav tako močno, enako srčno. Zanimiva je bila tudi kot Sophie v Sophie`s choice. Ampak sedaj ugotavljam, da je do izraza prihajala celo bolj  stranskih vlogah. V tistih, kjer kot dobra, sočna začimba oplemeniti zgodbo. Lovec na jelene bi bil brez nje kot juha brez soli. Enako Manhattan, enako Adaptation, pa The Hours itd.

Posebej všečno mi je bilo dejstvo, kako je Meryl v vsakem filmu nadvladala moško vlogo. Kako so ob njej moški kolegi izgledali majhni, neuki. Lep primer je recimo Tom Cruise v Lions for Lambs, kjer se zdi, da gledamo začetnika sredi prve avdicije, pa čeprav se je na vso moč trudil ujeti njen korak. Tudi Chris Cooper ji v Adaptation ne pride do kolen, pa čeprav je veliko, čislano ime. Enako pogori tudi Robert Redford, pa še kdo. Le Eastwood in Seymour Hoffman sta nekje na njeni ravni. Ha, sedaj mi je šinilo v glavo, se spominjate prizora iz Krame vs. Krames, ko Dustin Hoffman in Streep sedita v kavarni za mizo, tam ko mu ona sporoči, da želi vzeti Billyja k sebi. Močan moment, kjer Hoffman, čeprav vešč igranja, le stežka pride do izraza, pa veliko bolj vrešči.

Spomnim se film Death becomes her, surrealistične, kanček bizarne komedije o neumrljivosti. Tam se z Goldie Hawn bori za srce Brucea Willisa in čeprav je film bolj kot ne utrgan, mi njena vloga vseeno ne more iti iz spomina. Film je prava referenca njene kariere, mar ni zares neuničljiva? V ta koš bi postavil tudi njeno vlogo iz filma The Devil Wears Prada. Sprva me je bilo sram, da sem se uklonil in pogledal omenjeni film, a me je prav njen performans opral sramu. Kakšna prasica je lahko. Enako hladna je bila tudi v Rendition. Robert Altman se je leta 2006 poslovil z njegovim morda najbolj pomenljivim delom, A praire home companion. Seveda ne brez Meryl Streep.

Je Meryl Streep največja igralka? Vsi kazalci kažejo v njeno prid. Morda ni lepotica, morda ni tako glamurozna kot njene kolegice iz 40ih, 50ih, morda ni nikoli bila tako seksi kot današnje muhe enodnevnice, a zna igrati. Iz vsake vloge izstisne maksimum, vsaki vlogi, še tako neposrečeno spisani, vlije živost in ji da tisto nekaj več. Da, za moje pojme je Meryl Streep največja igralka.

Nekaj njenih filmov tudi v bazi itivi.

Zadnjič sem spet, že v ne vem katero, videl Trumanov šov. Odličen, vizionarski film, ki vsebuje toliko misli in idej, toliko referenc in opominov, toliko moči in duše, kot le malokateri. Satira, ki je ni lahko najti, ogledalo družbe, ki opozarja na naše grehe in pregrehe. Eden izmed boljših filmov 90ih, pa še dllje.

O njem sem želel napisati malo več, a me je “cehovski” kolega prehitel. Vedel sem, zelo je ažuren. In ker nimam popolnoma nič dodati, ker sam napeljanke Crist-off; , ne-Kristus, nisem takoj zapazil, niti po ne vem katerem ogledu ne, prilagam link na njegovo recenzijo. Upam, da mi ne zameri.

http://filmoljub.blogspot.com/2009/06/truman-show-1998.html

Film je pobral kar nekaj nagrad, več nominacij, a tiste glavne ni bilo. Oskarji so šli mimo, nekoliko nepravično, razmišljam sedaj, 10 let kasneje. Ed Harris je kot vedno prepričljiv, a tale avtoritativna, božja vloga mu verjetno najbolj sede na njegov obraz. Zanima me, za koliko glasov ga je premagal Coburn.

Pa Carrey? Poprej znan kot neustavljil spakač, ki igra vedno isti lik, ki prodaja vedno iste fore. Vloga Trumana pa je že tista, s katero bi se lahko resneje spogledoval tudi s kakšno večjo nagrado in bolj sofisticirano slavo. Pa se ni, nominacije so ga obšle, zaradi vračanja k spakastim komedijam pa je spet pristal tam kjer je bil pred Trumanom in Kaufmanom.

Vsem hvala za čestitke, zaenkrat se novim nalogam še privajamo, teli patroni pa so še od prej.

Frailty (2001) - Bolj kot ne precej slab in neizviren horror s biblijskima bratoma. Tako opevani twist na koncu gledalec komaj zazna, McConaughey pa dokaže, da dlje kot pa od nezahtevnih komedij ne zmore. Hvala za izgubljeni čas. itivi

Factory Girl (2006) - Zgodba znane pop ikone Edie Sedgwick je nekaterim verjetno poznana, no jaz poprej za njo nisem slišal. Mi film o njej kaj pametnega razkrije? Ja in ne. To, da je bila na začetku poti cvetoča muza Andyja Warhola pove veliko, njen neslavni konec pa verjetno še več. Ni slabo, a kakšnih toplejših čustev do teh junakov pač ne zmorem stkati. itivi

The Long good friday (1980) - Bob Hoskins je gangster, do katerega bi spoštovanje gojil tudi znameniti Vito Corleone. Le da on deluje v Londonu in ameriške gangserje tam uči te obrti. Film je prava klasika, ki brez sramu spominja na filme 30ih, 40ih let. itivi

Blindness (2008) - Rdeča nit spominja na vse najboljše zombie filme, kjer ponavadi določen virus nekoliko podivja in mutira, okuži vse naokoli, nato pa svet postane apokaliptičen pekel. Tu virus udari še bolj pod pasom, tu virus vzame vid. Ljudje so v temi, no, bolj v beli temi. Izolirani, a še vedno pahnjeni v svet, kjer se interesi posameznikov od tistih zdravih, neizoliranih nič ne razlikujejo. Sofisticiran psiho flik, kjer pa manjka trša karakterna vloga. Pozor na režiserju.

Kagemusha (1980) - Eden večjih projektov Akira Kurosawe, ki je bil ob premieri tega epa že pri 70ih letih. Tako kot vselej pri njem, tudi tu zgodba raste iz sekvence v sekvenco, na koncu dobimo pravo zgodovinsko dramo, ki jo premaga le, prav tako njegov, Ran. Kul kostumi, kul fotografija. Itivi mu doda še bonus disk, ki nosi takisto ogromno materiala za prežvečiti, že dejstvo, da sta mu pot na ameriški trg tlakovala Coppola in Lucas, pa mu da novo draž. Urgentno, a vzemite si čas.

Zdaj me pa zanima kdaj si bom v miru spet lahko ogledal kakšen film, Kurosawa z 250 minutami še dolgo ne bo prišel na vrsto