“An offer you can´t refuse”

Takashi Miike širokemu krogu občasnih filmskih gledalcev verjetno ni najbolj poznano ime, če pa ime v ušesu še nekako znano zazveni, pa se na tej strani Alp zagotovo težko najde visok delež ljudi, ki bi iz glave naštelo dobršen del njegove filmografije. Sam osebno poznam točno dve osebi, ki dotičnemu filmarju vsakoletno postavita oltar in mu vsake toliko časa žrtvujeta kakšno perjad v poklon pronicljivemu filmskemu slogu; jaz pa sem do sedaj videl le toliko njegovih filmov, kot imam prstov na eni izmed okončin.  Seveda sta Ichi the Killer (2001) in Visitor Q (2001) posebni filmski izkušnji, ki ju nedolžen gledalec dolgo nosi v sebi. Menim, da sem bil za čas prvega ogleda Ichija star okoli 18 let in sem se ob filmu nekajkrat pošteno zbal za svojo psihosomatično stanje. Pa ne le to, na trenutke sem se zalotil, da nekako sramežljivo sem in tja pokukam skozi okno, če slučajno za menoj ozira kakšna krepostna soseda in se sprašuje, če je sosedovemu mulcu dokončno izplahnelo še tisto maslo, ki ga je imel v betici. No, masla je nekaj malega vendarle še ostalo, drži pa tudi to, da sem zahvaljujoč Ichiju, vsaj za kakšen promil postal drugačna oseba, ki se zaveda moči gibljivih slik.

Ta minuaturni japonski režiser je v krogu svojih privržencev znan po izjemnem slogu, ki ponavadi dobiva prednost pred krepostjo scenarija. Tekom dolge in pestre kariere je nanizal številne filme, ki so tako ali drugače trkali na vest slehernega gledalca in mu kazali drugo plat našega lepega živeža. Nasilje in podobne tabu teme mu niso tuje, zelo rad jih vključi v svoje filme in tako še poudari svoj rahlo drugačen odnos do sedme umetnosti. Seveda ne začuti nikakršnega sramu niti do eksplicitnih prizorov seksa in prav nasilje, seks in ostale tabuje zahodne družbe najraje združuje v en skupen akt. Iz sence azijske filmografije je stopil s skrajno norim in rahlo bizarnim kultom Odishon (1999), s katerim je pretresel marsikatero nedolžno dušo. Prav hecno je, da tokrat prvič pišem o njem in pri vseh grških bogovih se zaklinjam, da bom še v tem letu kakšno spisal tudi o zgoraj omenjenih filmih.

A še prej bom v grizljanje vzel njegov nedavni hit, ki je povsod naletel na pozitivne odzive in topel sprejem. Jusan-nin no shikaku (2010) ali po zahodnje, 13 Assassins, je film o odsluženih samurajih, ki se združijo pod eno zastavo in krenejo na samomorilski pohod, kjer se bodo zoperstavili zlemu vladarju, ki želi Japonsko ponovno spraviti v krvavo vojno. Gre za super poklon starejšim samuraiskim klasikam, tako da na vsakem koraku lahko začutimo težo Kurosawine filmografije. Vsebina na prvi pogled morda res ne prinaša nič novega in je v svoji osnovi dokaj predvidljiva, a vsebuje kar nekaj zanimivih tvistov, težkih odločitev in plemenitih potez, ki se jih ne bi branil noben žanrski izdelek. Režiser gledalca s takim nekoliko bolj subtilnim uvodom prevzame že v prvih minutah in gledalec nato filmu sledi brez pretiranega ugovarjanja. Dramaturški lok se lepo napenja do končnega obračuna in ko ta lok poči, potem žanrski sladokusec hitro pride do večernega deserta. Film filozofijo samuraijev lepo povzame in tudi poprej neukemu občestvu lepo razloži kdo so samurai, kaj je njihovo poslanstvo in namen. Naravo japonske kulture vidimo v vsakem kadru, polno je simbolike in prikrite alegorije na današnji vsakdan. Režiser karakterje dobro obarva, ne gre le za ostarele maščevalce, pač pa za klene gospode, ki še vendo verjamejo v neke ideale in so za njih pripravljeni umreti. Preprosto očarljivo.

Čeprav je nasilja dovolj in so rezi mečev tudi dokaj nazorni, pa mnogi vseeno trdijo, da je Miike z dotičnim filmom končno vstopil v povsem mainstreamovske vode, pri čemer je vsaj malo zanemaril samega sebe in se očitno prodal za boljši blagajniški izkupiček. A spet drugi trdijo, da režiserjev skok k sprejemljivejšim oblikam filmskega izražanja ne kaže njegov zlom hrbtenice, pač pa kaže le njegov talent, ker je uspel svoj slog ustrezno zapakirati in idejo in lucidnost svojega filmskeg okusa ustrezno pokazati najširši množici. Resnica je verjetno vendarle nekje vmes. Moja sodba pa je nekako takšna. Film vsebinsko morda res ne prinese nič kaj bistveno novega, a režijsko, vizualno in narativno zagotovo dosega nek višji nivo. Režija je več kot solidna, nekateri kadri so naravnost očarljivi, fotografija je za prste obliznit, atmosfera se dobro gradi do končnega, epskega obračuna, vse skupaj pa mogočno povezuje močna in  tekoča naracija. Seveda ne gre zanemariti kvalitetne sabljaške koreografije in klene igre vseh vpletenih. Tako, da sam filmu prištevam visoko oceno in zahvalo, da smo po dolgem času spet okusili prave, čistokrvne japonske samuraje

Močno priporočam

Čeprav se sliši skrajno neverjetno in morda rahlo samovšečno, ampak sem in tja res dobim kakšen prikupen mail, kjer me občasni bralci pobarajo naj spišem kakšno besedilo tudi za film, ki so ga pred kratkim pogledali, pa mu sam še nisem naklonil take pozornosti, da bi o njem bolj na široko tvezil. In morda v teh prikupnih prošnjah kar nekoliko presenetljivo vodi film The Notebook (2004). Hja, moram priznati, da je to film, ki me s svojim sinopsisom ni uspel prepričati, zato je moralo preteči kar nekaj kranjske Save preden sem vsemu navkljub klonil in ga v ženini družbi pogledal s kar največjo mero pozornosti. The Notebook (2004) je čistokrvna romantika, kjer tečejo grenke solze obupa in sladke solze ljubezni. Gre za izjemno romantično pustolovščino, ki nas uči le eno stvar, ljubezen je neskončna in nepredvidljiva. Ljubezen je tako močna sila, da je ne more zaustaviti prav nič. Ljubezen je tisto kar nas dela močnejše. Recimo, da je temu res tako, ampak ne bi bil tako zagrenjen kozel, če ne bi v tovrstnih filmih, kjer vsi poleg jočejo in hlipajo ob neizmerni romantiki, sam iskal nekaj drugega, nekaj drugačnega, neko protiutež, skrito sporočilo, ki poleg rdeče niti, gledalcu prikrito prodaja še kaj drugega.

Najprej fakti. The Notebook (2004) je res lepa zgodba o dveh zaljubljencih, kjer tudi moje zaledenelo srce kar naprej drgeta. On je navaden vaški fantič brez bogastva in slave, a poln življenja in optimizma. Ona je bogata dedinja, ki je iz mesta prišla na podeželje spočiti svojo zapolnjeno dušo. Ona življenja pred tem kaj prida ni zaužila, vse ima popredalčkano, vsak naslednji korak ima vnaprej načrtovan. Ko se prvič srečata iskra preskoči le pri fantiču, kar je kakopak pričakovano, fante je v najlepših letih, temu primerno je dejavna tudi njegova spolna sla, a ona ga najprej premeri od čepice do znucanih čevljev in takoj oceni situacijo, ne hvala, mu dokaj ošabno pihne v odgovor. A on se ne da, poskusi še drugič, poskusi še tretjič, dokler mu vendarle ne pade sekira v med. Dekle, ki je preživelo lep prvi zmenek, se kaj hitro omehča in preden pomislimo na gospodarsko situacijo predvojne Amerike, že postaneta najbolj zaljubljeni par na Zemlji. Ampak poletna romanca se hitro bliža koncu. Starši nad nekom iz dna družbe seveda niso navdušeni, zato punco hitro odpeljejo nazaj v mesto, kjer je na voljo precej primernejših kandidatov. Njuno slovo je grenko in tragično, polno izrečenih besed, ki jih nista hotela izreči. Ko se glave ohladijo on vsakodnevno spiše pismo za njo, njena mama jih vztrajno skriva. Leta bežijo in takisto spomin na prvo ljubezen. Ona najde kandidata, ki je bolj kot njej pogodu njeni materi, on otožnost za izgubljeno ljubezen najprej skrije v vojni, nato pa se zakoplje v delo in z lastnimi rokami naredi točno tisto hišo, o kateri je pred zdaj že mnogimi leti sanjal skupaj z njo. A če sta nad njuno usodo obupala onadva, usoda vsekakor ni obupala nad njima. Ta ju spet združi, ona je sicer zaročena, a preden dahne usoden da, mora kajpak v glavi in telesu razčistiti tisto, kar je pred leti ostalo odprto. Zgodbi narativno sledimo skozi dnevnik, ki ga šestdeset (leto gor ali dol) let kasneje bere starec neki starki v domu za ostarele. On je na prvi pogled čil in zdrav, a nekako navihano zagledan v to damo. Dama pa trpi za hudo obliko demence (morda kaj drugega, tu nisem bil tako pozoren) in praktično nima več spomina na svoje dni. Recimo, da se zgodbi smelo prepletata in dopolnjujeta. Obe pa učita isto stvar, ljubezen je lepa.

Nick Cassavetes film povsem solidno režira, v oči pa seveda najprej padeta mlada Ryan Gosling in Rachel McAdams, ki v bistvu zelo prepričljivo odigrata svoj del, precej bolj denimo kot Gena Rowlands in James Garner. Ostala trivia mi ni poznana, kolikor pa mi spomin še dobro služi, pa mislim, da je bil film nasplošno zelo dobro sprejet in med mlajšo generacijo uživa nek poseben status.

Kot pa pravim, tudi moje srce je drgetalo in čudno bilo, ampak do temeljev svojega bistva nisem bil pretresen. V bistvu lahko celo trdim, da sem vse skupaj doživljal povsem dostojno in v skladu s slovesom tečnega kozla. Čeprav je zgodba prepričljiva in ji že zaradi vse ljubezni ne gre očitati kakšnih zdrsov in traparij, pa vseeno sam pri sebi nikakor ne morem mimo nekaterih nedoslednosti. Ampak to bom pustil za sebe, saj pred vsemi štiriindvajsetmi bralci nočem izpasti kot kakšen Gargamel, ki nima niti trohice čuta v sebi. Se pa ob in po filmu poraja kup vitalnih vprašanj.

Tema, ki meni najprej pade na misel ob ogledu, je kajpak razredni boj med bogatimi in revnimi. Oziroma kategorizacija le-teh. Otrok ulice, sin delavske kaste, živi življenje. Življenje zajema z veliko žlico, je optimist, je drzen, je uživač. Nima predsodkov in strahu. Bogata punca življenja ne pozna. Ujeta je v sistem, ki mu poveljujejo napuh,  potrošništvo in obrestne mere. Punca je produkt kapitalizma. Je izdelek, ki mora biti popoln. Je izdelek, kjer ne sme biti anomalij. Dva različna svetova, ki na prvi pogled ne moreta delovati v istem vesolju. Kaj ju nato združi? Kaj ima ona, da v fantu prižge tak ogenj? Je to res le nasmeh in iskriv pogled? Ali pa fant podzavestno vidi rešitev in pobeg iz bede? To je tisto kar mi pa nekako ne da miru. Je ljubezen med dvema tako različnima likoma mogoča, ali je mogoče, da podzavest načrtno deluje tako, da išče tisto pot, ki posamezniku omogoča lažje preživetje? Dobro, vzporedna zgodba bi mi sicer lahko dala odgovor, ampak recimo, da v brezmejno ljubezen kljub vsemu ne verjamem tako na prvo žogo. A razmislek še po drugi strani. Kaj njej daje on? Tu je lažje. Daje ji svobodo (“počni kar želiš”), daje ji individualnost (slikarsko platno!). Daje ji bistvo življenja. V tem kontekstu je vzporedna zgodba hudičevo ironična. Razsodba? Je moški racionalno bitje, ženska pa prikrit avanturist?

Kakorkoli. The Notebook (2004) skozi prizmo romantičnega filma ne prinese nič kaj bolj hrustljavega kot malo morje podobnih. Skozi kakšno drugo prizmo pa marsikaj. A kdo bi si belil glavo s tem kaj subtilnega se skriva za ljubezenskimi verzi sredi deževnega popoldneva. Glavobol imam tudi sam.

Priporočam

Če sem pred dnevi zmerne hvalnice pisal filmu 50/50 (2011), potem velja filmu Beginners (2010) spisati še kanček močnejše hvalospeve. Gre za ravno prav simpatičen film, ki gledalca že na začetku ujame v zanko in ga do konca ne izpusti. Ujame ga v zanko življenja, ujame ga s tisto življenjsko nepredvidljivostjo, kjer zares nikoli ne veš kaj bo usoda prinesla mimo. Potem pa je na vsakem posamezniku kako se bo s to nepredvidljivostjo spopadel in kako bo razumel sporočilo vesolja. Glavni protagonist je eden tistih, kateremu se življenje prav porogljivo nasmiha in mu pred nos sem in tja servira kaj prav posebej grenko – sladkega. Prav preizkuša ga, uči ga, da bi razumel kolesje in sprejel to enigmo, ki jo zna razvozlati le vsak nov dan posebej. Kot nekako navihano pove že naslov, bo film kazal nove začetke, nove igre usode, nov zagon, novo upanje. Kazal bo pogled na življenje in vršil boj z nekonvencionalnostjo in ustaljenimi smernicami. Simpatično, gledljivo, hecno in polno sporočilnosti.

Glavni protagonist filma je 38 letni Oliver, grafični oblikovalec in, to lahko trdim, tipičen predstavnik svoje generacije tega tisočletja. Kljub temu, da je dobro situiran in da je  že nekaj časa na tem ljubem svetu, še vedno nekako išče svoje bistvo. Še vedno se ni našel, še vedno ne ve kam ga pelje pot. V ljubezni nima sreče, tako verjetno misli, a morda ljubezni niti ne da možnosti, vsaj tako se zdi na prvi pogled. Film skače po treh časovnih obdobjih. Prvo se veže na njegovo otroštvo, kjer mu je mati priučila neke specifične poglede na življenje, vprašanje, če ni ravno to tisto zaradi česar je še sedaj tako razdrobljen, drugo se veže na njegov odnos z očetom, ki mu nekaj let po mamini smrti sporoči, da je zbolel za rakom in nato doda še to, da je že od nekdaj gej, da pa je to pred materjo tlačil in skrival, sedaj pa ima končno možnost raziskati tudi ta svet. Tretje obdobje pa kaže njegovo življenje nekaj mesecev po očetovi smrti, ko naključno naleti na dekle svojega življenja. Zgodbe se enkratno prepletajo in napletajo in vsako minuto je gledalec filmu in zgodbi bolj predan, saj gre za narativno super speljano prigodo, ki vključuje izjemne like in optimističen pogled na svet.

Z zobmi sem prvič zaškripal ob tistem očetovem priznanju, da je od nekdaj gej in da želi v častljvi statosti preiskusiti svojo srečo. Hecen dogodek, si vsakdo lahko misli, a ata je resen in brez problema vstopi v gejevski klub, kjer poplesuje na neznano glasbeno zvrst. To, da dobi pol življenja mlajšega ljubimca, s katerim se zaplete v prav prijetno ljubezensko zvezo, je po svoje hecno, a po drugi strani to predstavlja ravno tisto bistvo, srž filma. Oče je ob materini smrti zagotovo žaloval, a to mu ni ustavilo življenja, ampak je ob tem spoznal, da mora samo življenje še bolj zaužiti. Kdaj, če ne sedaj, ko so otroci odrasli, njemu pa ni ostalo kdove koliko pomladi še? V liku očeta vidim tisti pozitivni, optimistični slog, ki ga kanim osvojiti tudi sam. Življenje vrže grenak konec, a obenem ponudi sladek začetek. No, recimo, da ne pretiravam. Oliver nima očetu kaj očitati, zakaj le? Lahko bi se pa marsikaj naučil. Očetovemu novemu slogu ne oporeka, bolj se zdi, da je nanj ljubosumen. A tudi Oliver kasneje pride do novega začetka v življenju. Na zabavi spozna prikupno francozinjo in med njima iskra hitro preskoči. Rodi se mladostniška ljubezen in Oliver končno spozna tisto draž, ki mu jo življenje lahko nudi. Beginners (2010) je film za dušo. Je film za ogled ob kozarcu vina in koščkih sira. Je film, ki ga želiš predebatirati z boljšo polovico. Film sicer sloni na enem protagonistu, a ga preostala dva super dopolnjujeta. Dajeta mu dodatno začimbo. Odnosi med njimi so prijetni, polni kemije in pozitivne energije. Sploh med Oliverjem in očetom se stke posebna vez, pravo prijateljstvo, ki mu prej 38 let nista bila niti blizu.

And I can really see Anna’s eyes in 2003. Her ears. Her feet. This is what it looks like when she says ‘I love you’ in 2003. This is what it looks like when she cries. When she tells me there’s always a new empty room waiting for her. They used to make her feel free. Now they make her feel the opposite of free.

Režijo je smelo zavihtel nepoznani Mike Mills, ki je spisal tudi scenarij. Scenarij, ki je delna avtobiografija, saj je tudi njegov oče po materini smrti zamenjal barve. Film verjetno ni stal veliko, zagotovo pa tudi ne gre za hit, ki bi prinesel veliko; pa kaj! Je pa prinesel kup nominacij in nagrad, nazadnje zlati globus za Christopherja Plummerja. Pozornost tudi na oskarjih? V glavnih vlogah odlično krmarijo Ewan McGregor, res odlični Christopher Plummer in Melanie Laurent, ki ustvarijo zelo prijeten trio. Takole vidim same lepe lastnosti in film tudi po dobrem tednu še vedno trdno stoji v spominu. Dober, nadpovprečen izdelek in sam mu dajem globok priklon.

- Močno priporočam

Črna komedija 50/50 (2011), ki jo je režiral Jonathan Levine, je tisto kar je potrebovala ameriška komedija vsa ta leta. Pa ne bom sedaj dejal, da gre za karkoli prelomnega, nepozabnega in za večno slavo, daleč od tega, a gre za ravno pravšnji nabor zvitih dialogov, hecnih situacij in simpatičnih likov, ki se z osnovno idejo filma lepo zlijejo. Tako smo priča precej gledljivemu filmu, ki vsemu navkljub pri gledalcu lahko vzbudi nekatera čustva in razmislek. Grenko-sladka pripoved o hudi bolezni morda na prvo žogo res ni nekaj, kar bi lahko iskali v žanru komedije, a ustvarjalcem naslovnega filma je uspelo resno temo zapakirati s svežim humorjem. Uspelo jim je celo v tej meri, da sem in tja dotični film ujamemo celo na kakšni lestvici naj filmov leta 2011 in evo, da vsaj nekoliko razumem in sprejmem zakaj tako. Sam ga med najboljše izdelke 011 ne bi štel, med boljša in sočnejša presenečenja pa zagotovo.

See, but… that’s bullshit. That’s what everyone has been telling me since the beginning. “Oh, you’re gonna be okay,” and “Oh, everything’s fine,” and like, it’s not… It makes it worse… that no one will just come out and say it. Like, “hey man, you’re gonna die.”

Pa moram priznati, da me je navkljub zanimivemu sinopsisu močno zaskrbelo predvsem dejstvo, da ima eno osrednjih vlog v filmu Seth Rogen, meni dokaj tečen igralec, ki povsod igra isto vlogo. Povsod je enako tečen, enako butast. Kot da bi ob koncu vsakega filma zbežal v drug film in ne bi nikoli točno vedel kaj snema. Tudi tu, ampak velja poudariti, da tukaj stopi nekaj korakov nazaj in morda gledalcem pokloni res le toliko samega sebe, kot je potrebno. Oziroma, tukaj je morda njegov način celo dobrodošel in tisti dodatni jeziček na tehtnici.

Zgodba gre nekako takole. Adam je 27 letni mladenič, ki si nekako utira pot v tem norem svetu. Ima dostojno službo, kul prijatelja in mično dekle, ki pa vseeno morda ni tista prava. Že nekaj časa pa ga spremlja tudi bolečina v hrbtu. Ko se končno odloči, da vendarle povpraša o tej neprijetni bolečini, se mu podere svet. Diagnoza? Težko izgovorljiva vrsta tumorja. Rak, možnosti preživetja 50%. Potrebno je na novo začeti življenje, kjer se mora v prvi vrsti znebiti nekaj nahrbtnikov iz preteklosti. Dnevi niso več le zabava in smeh, pač pa mučni obiski pri zdravnikih, kemoterapije, celo pogovori z mlado psihiatrinjo, za katero je to šele tretji primer v praksi in stranki prodaja puhle in naučene govore, medtem, ko dejanske stiske ne začuti povsem. Ampak v filmu ne gre le za to; film pokaže tudi drugo stran in na dovolj svež način kruto situacijo servira skozi bolj optimistično prizmo. Vendarle rak še ne pomeni takojšnje smrti, vendarle ima Adam še 50% upanja, kar pa, po prijateljevi matematiki, nikakor ni malo.

Moram reči, da sem filmu z veseljem sledil. Zanimal me je razplet, zanimale so me vmesne situacije. Predvsem zato, ker je rak vedno in povsod prikazan kot zlovešča bolezen, vsi se ga bojimo, tule pa se ga lotijo z drugega zornega kota in pokažejo še druge, nevidne zgodbe, ki se prav tako lahko pripetijo. Tiste pozitivne zgodbe, ki jih usoda prej skriva, potem pa jih vendarle pokaže. Morda je film mestoma pretenciozen in skuša doseči več kot je njegov realni domet, ampak tega mu ne gre zameriti. Scenaristično (Will Reiser?) se mi zadeva zdi dokaj močna, kot pravim je nekaj enovrstičnic na zelo všečnem nivoju, so pa tudi zdrsi, ki pa jih je potrebno vzeti v zakup. Vendarle gre za mainstreamovski film, pa še ameriški je za po vrhu, tako da moramo kakšen nesmisel tudi požreti. Glasbo je, zanimivo, prispeval Michael Giacchino, eden boljših novih skladateljev v svetu filma.

V glavni vlogi dobro krmari Joseph Gordon-Levitt, za katerega že dolgo časa pravim, da lahko poseže po zvezdah, le pametnih projektov se mora držati. Tudi ostali igralski kader je dober, izpostaviti pa velja Anjelico Huston, ki je v vlogi matere naravnost izjemna. Spodobna črna komedija torej, z dobrim humorjem, ki lahko osvoji širše občinstvo. Zakaj pa ne?

Priporočam +

Ne vem čisto točno, ampak mislim, da sem prikolico za naslovni film prvič zapazil pred ogledom akcijske spekedranke Cowboys & Aliens (2011) in vem, da sem takoj pomislil, da pa bo tole spet nekaj hudo smešnega in banalnega in je morda že prav zaradi tega nujno za ogled. Prikolica je namreč taka, hm kako bi jo opisal, zelo dvoumna, na eni strani pretepaški roboti, na drugi strani oče in sin in njun odnos. Mi je pa šinilo skozi misli tudi nekaj v stilu, pa kaj za hudiča se bodo v tem hollywoodu še zamislili. Pa še kaj drugega je potem sledilo, ampak recimo, da niti ni za objavo. No in sedaj je film končno prišel do mene po drugih kanalih, tistih nekaj eur mi je bilo vendarle preveč, da bi jih žrtvoval in potem iz kdove katere vrste klel in vpil sam nase, češ kakšno neumnost spet plačuješ, podobno kot ob prej omenjenih kavbojih in vesoljcih. Zato sem tebi nič, meni nič tole pogledal v varnem zavetju domačega naslanjača, poleg sem si priskrbel konkretno količino popkorna in podobnih obveznih popotnic za ogled tovrstnega filma, za vsak slučaj pa sem blizu nastavil tudi vedro, če bi slučajno kaj predčasno želelo zapustiti želodec.

Ampak lahko zapišem, da je bilo vedro povsem brezpredmetno tam nastavljeno. Film je daleč od mojstrovine in mu nekaj manjka tudi za neko verodostojno filmsko izkušnjo, a povsem mirno lahko trdim, da pa je čisto spodobno razvedrilo. Zgodba je sila preprosta in lepo teče od točke a do točke b. Dogajanje je postavljeno nekje v bližnjo prihodnost. Obličje Zemlje kaj bistveno ni drugačno, razen morda tega, da si namesto ljudi pesti v boksarskem ringu izmenjujejo roboti. Zdaj, hm, ok no, ljudje so izumili super robote za pretepanje, povsod drugje pa še vedno uporabljajo povsem isto opremo kot dandanes, nič posebnih gadgetov,  nič letečih avtomobilov, nič robotiziranih asistentov itd…? Tudi prav. Charlie je bivši boksar, ki pa sedaj denar služi bolj tako, s priložnostnimi deli. Nekako skupaj sestavlja te robote in z njimi tekmuje, bolj ali manj neuspešno. Že tako nestanovitno in razburkano življenje mu dodatno zmoti sin, ki se pojavi od kdove kod. Čeprav je njun odnos na začetku povsem hladen in komaj najdeta kaj skupnega, pa ju potem na čuden način združi ostareli in napol odsluženi robot, ki ga najdeta na smetišču.

Je Real Steel (2011) mladinski film? Mladenič je definitivno glavni protagonist in cela ideja filma se zagotovo projecira nanj. Skozi njegove oči spoznavamo tako robota, kot očeta, skozi njegove občutke doživljamo čustva, ki jih film prebuja. Skozi to prizmo povsem dostojno delo, ki ima svoje pozitivne lastnosti in tudi učinke. A če to ni mladinski film, pa vse skupaj dobi drugačen predznak. Potem postane zgolj in samo prazna puhlica, ki prodaja neumnosti in klati prazno slamo. Potemtakem bi se res lahko obregnil nad določene luknje, ki zevajo kot kraterji na luni. So roboti nadomestili vse športnike? Če,  zakaj? Je bil kriv porast dopinga? Spet kakšna kriza? Se ljudem zaradi luksuza ne da več preznojiti? Smo postali tako brezupni potrošniki in hlapci kapitalizma, da se moramo s svojimi igračami, izdelki sedaj še neposredno spopadati? Torej, kje je kleč boksa z roboti? Hja no…  Če sta oče in sin še nekoliko človeška in se tudi njuna lika tekom filma spreminjata, rasteta, dozorevata, pa so vsi ostali bolj umetni od robotov, hočem reči, ustvarjalci prav namerno pokažejo, da ima tisti zarjaveli robot več človečnosti v sebi kot vsi drugi, ki so iz mesa in krvi. Sploh tista Rusinja in Azijec sta tako neumna lika, da je vse podpisane pod filmom lahko pošteno sram.

Film ima kar nekaj očitnih bedarij, ki jih gledalec le stežka sprejme, ampak ok, v filmu o boksarskih robotih kaj preveč morda res ni za pričakovati. Režiserju Shawnu Levyju sicer stisk roke za dokaj dobre sekvence borb med roboti (robot vs. bik!), všečna je dinamika, všečne so koreografije, zvok je precej močan, a okrcati ga velja za vse ostale neumnosti in nepotrebne vložke, ki jih kar mrgoli. Poleg tega je film en težak skupek številnih klišejev in stereotipov, čudnih mutacij in preočitnih kopij, ki vsaj mene tokrat ne uspejo prepričati . Ampak ok, končne solze v očeh in pristno veselje vse skupaj zbriše iz spomina, robot v ringu pa ostane.

- Priporočam

O filmu We need to talk about Kevin (2011) se letos veliko govori. A na način, da ga potem mnogi na hitro primerjamo z ameriškim Beautiful Boy (2010). Kar pa je seveda povsem napak. Filma si nista le narativno in slogovno povsem različna, pač pa tudi vsebinsko, sporočilno in nasploh cineastično. Beautiful boy je ok film, medtem, ko za naslovnega že nekaj dni izbiram besede, s katerimi bi ga ustrezno ovrednotil. Da se razumemo, gre za več kot odličen film, ki mu je mesto med najboljšimi z letnico 11, a ne gre za lahek film. Že tekom filma gledalca spreletava srh, nelagodje, jeza. Ob koncu ta isti gledalec le nemo obsedi na zofi in tuhta in premleva. Strašen film, strašen zaključek, pa ne vem sedaj točno zakaj. Me mar zmoti zloba v nedolžnem otroškem bitju? Me mar zmoti mati in njen odnos? Me mar zmoti oče, ki ni opazil dogajanja okoli sebe? Film gledalca v nobenem primeru ne pusti ravnodušnega in to mu štejem v veliko čast, je pa res, da mestoma veselo skače po tanki liniji dobrega okusa. A ne prestopi je nikoli.

Film je nastal po knjižni predlogi, ki jo je leta 2003 spisal Lionel Shriver in zanjo požel kar nekaj nagrad. Po hitrem preletu medmrežja, sem prišel do ugotovitve, da je samo knjižno delo še nekajkrat bolj srhljivo in pekoče od filma, je pa tudi res, da dobiva zelo spodbudne ocene in me še kako ima, da potem, ko dokončno zapustim Zahodnje in gospoda Martina odložim na najtršo polico, v roke primem tudi to bukvo. Scenarij sta potem za potrebe filmskega izražanja priredila Lynne Ramsay in Rory Kinnear in naredila izjemno delo. Morda koga ta razdrobljen, mozaičen slog podajanja vsebine moti, tu po časovni premici res pogosto skačemo, a mene je film morda prav zaradi tega še bolj pritegnil. Film počasi razkriva svojo zgodbo, počasi kaže prave barve in potrpežljivi gledalec je potem na koncu za vse to poplačan. Ko se zgodba zjasni in pokaže kot celota, gledalec računa in tuhta za nazaj in marsikaj se mu sestavi kot lego kocke.

Zgodbi sledimo skozi perspektivo matere Eve, ki pri svojem sinu Kevinu kmalu po rojstvu opazi določene znake, ki ji niso najbolj po godu. Psihologi jo potolažijo, da mali ni avtist, niti nima drugih motenj, da pa morda zahteva drugačen pristop pri vzgoji. Bolj ko otrok raste, bolj sta z mamo na različnih bregovih. Zakaj ne prideta skupaj, kaj ju ločuje? Eva se ob njem nikoli ne počuti lagodno, to nelagodnost hoče zaupati možu, ki pa na sina Kevina gleda povsem drugače in ženini problematiki nikoli ne posveti dovolj pozornosti. Vsi trije se zato kmalu začnejo oddaljevati eden od drugega. Eva svoj položaj utaplja v kozarcih rdečega, oče se še naprej slepi, Kevinovo zlo iz dneva v dan raste…

Franklin: Hey, Kev. Listen buddy, it’s easy to misunderstand something when you hear it out of context. Kevin: Why would I not understand the context? I am the context.

Film se poigrava s premnogimi vprašanji. Kdo je glavni krivec za nastali položaj? Je kriva vzgoja ali se otrok, ki je do konca zloben, tak že rodi? Je mati tekom vzgoje naredila kakšno malo napako, ki se je potem izkazala za tako veliko? Kakšna je krivda očeta, ki ni uspel združiti obeh strani, pač pa je slepo sledil le eni in bil na koncu zato nagrajen s par bolečimi v hrbet? Film premleva le o družini in niti malo ne nakaže, da bi bilo za nastali položaj lahko krivo okolje ali pa družba, kar je po eni strani prav, a vendarle nas morda prav okolje še najbolj identificira in iz nas zares izvleče tisto kar smo nekje globoko spodaj.

Na drugo obletnico strašnega dogodka, se mati Eva kajpak še vedno spopada s tem. Še vedno jo bremeni, še vedno vse skupaj nosi v sebi in premleva situacijo. Družba ji pri tem ne prizanaša. V očeh mnogih je največji krivec ona. Grde poglede in zahrbtno obrekovanje še prenaša, a vandalizem jo pa verjetno močno moti in boli, kot da dogodke ne premleva že sama dovolj, jo nato ves čas opominjajo še drugi. Si zamislite kakšen linč bi ta ista oseba doživela v Sloveniji? Interakcije med mamo in sinom so hudičevo všečne in nosijo res veliko materiala. A še posebej zanimivo je njuno srečanje v zaporu. Kdo se bo zlomil, kdo bo prvi razbil to stanje?

It’s like this: you wake and watch TV, get in your car and listen to the radio you go to your little jobs or little school, but you don’t hear about that on the 6 o’clock news, why? ‘Cause nothing is really happening, and you go home and watch some more TV and maybe it’s a fun night and you go out and watch a movie. I mean it’s got so bad that half the people on TV, inside the TV, they’re watching TV. What are these people watching, people like me?

Zanimivo in bolečo vsebino na stran. Film me kot bolj tečnega in zahtevnega gledalca prepriča tudi z zanimivim dramaturškim lokom, dobro režijo, prikladno glasbeno spremljavo in izjemno igro glavne protagonistke, dočim so tudi vsi trije igralci, ki so upodobili Kevina, prikazali dovolj kvalitete. Tilda Swinton se omenja kot možna nominiranka na oskarjih in temu nikakor ne oporekam. Fantastično igra. Težko vlogo več kot odlično servira gledalcu in njena bolečina še dolgo odmeva v spominu. John C. Reilly mi morda za očeta oz. moža ni najboljša rešitev, ampak seveda tudi pri njem igra nikoli ni sporna. Z dovolj mračnim pogledom me je strašil Ezra Miller, ki mu najstnice po spletu pišejo hude hvalospeve. Lynne Ramsay, ki je bila meni pred tem popolna neznanka, je po mojem mnenju zagrizla v kislo jabolko iz katerega pa je po njenem posredovanju pritekel sladek sok. Nagrade in nominacije se kar kopičijo, o filmu se veliko govori in tudi sam ga razglašam za enega boljših v letu 2o11. A kot pravim, ni lahek za obdelavo. Uf, zdaj grem pa takoj k malemu pokukat kaj počne…

Močno priporočam

Čeprav je bila ena izmed bolj premišljenih novoletnih zaobljub tudi ta, da pa sedaj res ne bom več izgubljal časa s slabimi filmi in bom svoje pravilo kršil celo tako, da bom gnil in zaudarjajoč film ugasnil takoj, ko me bo dolgočasil, pa sem vseeno v maniri pred novoletnih obljub gnil in zaudarjajoč film pogledal do konca. Enostavno ne morem biti tako grob, da bi filmu že po slabi polovici pokazal srednji prst in se odpravil drugam, pa čeprav potem zaradi tega ne spim, dobivam želodčne krče in kislino gasim z litri hladne vode. No ok, In time (2011) ni ravno tako zelo slab. Naslovni film so mi nekateri toplo priporočili, češ da gre za dokaj kul sci-fi, ki bi žanrske privržence lahko zadovoljil. No ja, sam neke hude zadovoljitve nisem doživel, sem se pa tisti večer kar lepo nasmejal in načudil. Pa vem, da to ni bil osnovni namen filma. Saj nič ne rečem, ideja je lahko zanimiva, zakaj ne, denarne valute so na psu, ljudem pa čas vedno več pomeni, prav, pa naj čas postane edina plačljiva valuta. Ampak ideja je na list papirja slabo prenesena. Slab in luknjast scenarij pa potem težko reši solidna režija. So mar ustvarjalci podcenili aktivnega gledalca?

Zemlja nekje v prihodnosti, nikoli ne vemo točno katerega leta. Ali je človeštvo do tega pripeljala evolucija, neskončna recesija, apokalipsa ali kaj četrtega prav tako ne izvemo. Kakorkoli, čas teče drugače. Čas je postal največja skrb človeštva. Do petindvajsetega leta gre vse po starem, potem pa se telo preneha starati, torej vsak slehernik za vedno ostane v telesu 25 letnika, in ljudem se začnejo odštevati minute do smrti. Po dopolnjenem petindvajsetem letu ima vsakdo na voljo le še eno leto, potem pa sledi sofisticiran boj z evolucijo. Ko se ura odšteje, nekaj udari v telo in konec. Denar ne obstaja več, glavna valuta je čas. Dnevno delo se plača s časom, storitve in izdelke kupujemo s časom. Bi si privoščili desetminutni seks za eno uro življenja? Bi zapustili mesto, če je treba za cestnino odšteti mesec življenja?

Will Salas je prebivalec revnejše četrti in na roki ima vedno največ dan življenja. Nekako se prebija skozi dan s priložnostnimi deli. Pozneje v lokalu reši neznanca, ki ima na roki stoletje časa in še enega v banki. Po nekaj urah prijetnih pogovorov, kjer neznanec oznani, da ima dovolj neskončnega življenja, ko prijatelja že prijetno zafilozofirata v noč, se Salas naslednje jutro zbudi s stoletjem časa na roki, ki mu ga je prijatelj iz prejšnjega večera poklonil. Opa, to pa ni kar tako! Seveda mu ves ta čas prinaša samo probleme in kmalu ima na grbi agente, ki želijo novega neumrljivega pobližje spoznati. Nekje vmes ubogemu Salasu zaradi pomanjkanja časa umre tudi mati, kar je zagotovo ironija brez primere. No, obogateni Salas se nameni v mesto,  kjer želi osebno obračunati z najbogatejšim človekom na svetu. Poleg časa pa bogatunu ukrade tudi prikupno hčerko. Začne se boj za minute in življenje, Salas in priležnica sta na begu pred agenti, pred Weisom in morda celo sama pred seboj, njuni motivi mi še vedno niso najbolj znani. Film potem krene na en tak amaterski ringelšpil, kjer se veliko teče, veliko strelja in veliko švica, kaj bistvenega pa gledalec niti ne vidi.

Seveda je film konkretna alegorija na čas finančne recesije in to mu velja šteti v dobro. Rek denar je čas in čas je denar tu pride še kako do izraza. Weis je učlovečenje tistih slinastih finančnikov, ki so zafurali vse skupaj in zaradi česar se finančni trgi še vedno ne uspejo pobrati iz brezna. Vse lepo in prav pravim, ideja se mi dopade, film je lahko konkreten odsev trenutnih razmer. Ampak nesmislov v scenariju je enostavno preveč, da bi mirno spal. Če jih izpostavim preveč, bi lahko marsikaterega gledalca prikrajšal za užitek, tega pa res ne želim. Je pa kar nekaj forumov na fronti, ki nesmisle, luknje in bedarije pridno beležijo. Film je bil obče sprejet z mešanimi občutki in pestro paleto ocen. Če mu Ebert prišteva kar lepo oceno, pa ga Traves že bolj popljuva, med drugim napiše tudi tole: There’s a lot of huffing and puffing to convince audiences who can’t Occupy Wall Street to occupy a seat at In Time. Don’t buy the time. Check your forearm. My guess is you’ll find you’ve lost two hours you’ll never get back. S podobnimi občutki sem tudi sam. Film, ki veliko obeta, a gledalcu kmalu postane jasno, da gre bolj kot ne za prazne marnje. Po ogledu hitro zbledi iz spomina in to o filmu veliko pove, mar ne?

Režiser Andrew Miccol ima za seboj že nekaj izjemno gledljivih filmov, med drugim tudi Gattaca (1997) in Lord of war (2005), ok saj načeloma se z naslovnim lahko postavlja pred prijatelji in še kom, a prej omenjenih filmov v ničemer ne more doseči. V glavni vlogi se važita Justin Timberlake in srnjeoka Amanda Seyfried, med stranskimi pa je tudi lepa in seksi Olivia Wilde, pa Cillian Murphy. Ne bom rekel, da je kdo v čemer koli odstopal, Timberlake je bil mestoma prav hecen. Ampak ok, dokler sta ob njem Olivia ali Amanda, me njegov doprinos niti malo ne zanima.

- Priporočam

Športni filmi so ponavadi dvorezen meč, saj nikoli ne veš točno kaj boš dobil. Imamo dobre športne filme in zelo slabe, klišejske športne filme. Ponavadi je slab športni film tisti, kjer ima šport dejansko glavno besedo in so liki malodane prazne športne cvetlice, ki gledalcu nimajo kaj za ponudit. Dobri športni filmi pa so tisti, kjer je šport le vzvod za analizo in razgradnjo glavnega lika, ki preko športnega udejstvovanja kaže svojo pravo naravo in motiv. Kam lahko prištejem naslovni film, ki te dni pridno polni kino dvorane na Slovenskem? Definitivno med dobre športne filme.

Moneyball (2011) ni le zgodba o ameriški baseball ekipi Oakland Athletics, pač pa je predvsem zgodba o športnem direktorju Billyju Beaneu, ki na podlagi zaupanja v matematiko in statistiko sestavi konkurenčno ekipo iz navidez samih podcenjenih igralcev, ki jih nobena ekipa noče. Oakland Athletics v novo sezono vstopajo kot ekipa z najnižjim proračunom v ligi. V novo sezono vstopajo kot ekipa brez pravih zvezdnikov, saj so vsi po vrsti odšli v bogatejše klube. V novo sezono tako vstopajo moralno načeti in prepuščeni usodi. V klubu se ta slaba energija kopiči in nabira, edini, ki verjame v moštvo je dolgoletni športni direktor Billy Beane. Ampak na čem gradi svoj optimizem? Prvi kadri razkrijejo precej oseben razgovor športnega direktorja in lastnika moštva, kjer se prigovarjata o ekipi za prihodnost. Denarja ni in ponavadi je v športu tako, da tam kjer ni denarja, redko igra muzika. Ko se Beane odpravi na prvo iskanje možnih igralskih dopolnitev pred pričetkom sezone, naleti na mladega Petra Branda, mladeniča, ki baseball spremlja drugače od ostalih. Mladenič ne verjame medijsko izpostavljenim novicam o uspešnosti multi milijonarskih igralcev, pač pa verjame statističnim kazalcem. Svojo filozofijo, podkrepljeno z matematiko in statistiko, predstavi Beaneu, ki je navdušen in mladeniču takoj ponudi službo, kot se kasneje izkaže, je prav to največja okrepitev kluba pred novo sezono. Oakland Athletics novači igralce vprašljive kakovosti, igralce, ki jih drugi ponujajo za drobiž, igralce, ki jih praktično ni na športnem zemljevidu. Po prvih težavah, po prvih nesoglasjih in rednih porazih se Beane ne premisli in še vedno verjame v projekt. Ob slabih rezultatih pa naredi še nekaj bolj presenetljivega, razpusti do tedaj najboljše posameznike in jih nadomesti s popolnimi analfabeti, ki se jim smeji pol lige. Rezultat? Rekorden niz zmagoslavja, ki je bil presežen po več kot sto letih.

Naslovni film tako ni film o baseballu, ni film o športnih rezultatih. Je film o Beanu in njegovi strasti do športa. Je film, ki pokaže, da je vsemu navkljub treba verjeti v svoje projekte, svoje ideje, svoje želje in le tako lahko konkuriraš tudi večjemu, bogatejšemu in privlačnejšemu nasprotniku. Ker imaš ljubezen in strast, tisto nekaj več, kar veliki in samovšečni nimajo. Moneyball sprejemam kot dokaz, da je v športu vendarle ostalo še nekaj romantike, pa čeprav se tu  ta romantika skriva za nič kaj romantično matematiko oz. statistiko. Pa bi Beane v projekt moneyball verjel že prej? Bi verjel v projekt, če bi imel na voljo denar, s katerim bi lahko v ekipo zvabil največje zvezdnike baseballa? Bi romantika premagala denar? No, bi?

Scenarij sta spisala znana Steven Zaillian in Aaron Sorkin. Zaillian ima izjemno mogočen CV in se lahko pohvali z mnogimi novodobnimi klasikami, Sorkin se lahko bohoti s serijo The West Wing in lanskim Socialnim omrežjem. Ni kaj, dvojec, ki pred ogledom obeta mnogo in še več. Scenarij je sicer prirejen po znani knjigi Moneyball: The Art of Winning an Unfair Game, ki jo je pred leti spisal Michael Lewis. Režije se je lotil Bennett Miller, ki do sedaj veliko ni snemal, je pa pred šestimi leti postregel z gledljivim in dokaj okusnim Capote (2005), kjer si je oskarja prislužil Philip Seymour Hoffman. Hoffman je poleg tudi sedaj, a ta vloga ne spada med njegove najboljše. Hoffman je tu nepoznan, nima veliko minutaže in resnici na ljubo ne more izstopati tako kot ponavadi. Zato pa ima precej več minutaže Brad Pitt, ki vsaj mene ponovno prepriča, da gre za dokaj dobrega igralca. Je prepričljiv, a treba je kar takoj priznati, da po oskarju tu ne more poseči, čeprav ga tu in tam kar prištevajo med ožji nabor. Tudi mladi Jonah Hill je v tej vlogi dokaj ok, čeprav ga poznamo po bolj humornih vlogah.

Moneyball ni odličen film in na mojih letnih inventurah ga ne boste videli. Je pa vendarle dovolj dober in trden, da bi marsikomu lahko ustrezno krajšal čas. Tipična športna drama, ki pa ima vendarle veliko povedati o likih, genezi igre in smislu športa in vsaj zato mu velja prišteti pozitivno oceno.

Priporočam

Leto je naokoli. Spet. Še hitreje kot ponavadi. 2012, juhej. Baje bo zemlja začela drugače vibrirat, baje gremo v novo obdobje. Pravijo, da bo težko, ampak bo potem, ko bomo potrpeli in pretrpeli, vse bolje. Well, bring it on!

Vsem rednim bralcem, občasnim obiskovalcem, naključnim mimoidočim, simpatizerjem in strastnim navijačem, SREČNEGA IN ZDRAVEGA. VELIKO DOBRIH FILMOV, DEBELIH KNJIG, SPEVNE GLASBE, OKUSNIH OBROKOV IN POGUMA. VESELJA. SAMOZAVESTI. USPEHA. PA ŠE VEČ ZDRAVJA.

Super je, vsako leto je lepše!

Se beremo po novem letu!

The Ides of March (2011) je ob letošnji beri vzbujal kar precej visoka pričakovanja, saj se je takole na prvo žogo zdelo, da bi film lahko prav na vseh vidikih ponudil nekaj okusnega in trajnejšega za v spomin. Mene je pritegnilo že dejstvo, da gre spet za enega tistih bolj osebnih filmov, kjer ima glavne niti v rokah ena oseba, v tem primeru je to čedni George Clooney. Resnici na ljubo, Clooney se je že izkazal za precej všečnega filmarja, ki kar koli prime, spremeni v izdelek konkretne kakovosti in vsaj za palec ali dva že a priori štrli ven iz povprečne letine. Čeprav je Clooney bolj vajen stati pred kamero kot za njo, pa vendarle ne gre pozabiti na dva izjemno zanimiva filma, ki sta ga takoj postavila na zemljevid hwoodskih režiserjev. Pred desetimi leti je presenetil s svežim in izjemno pronicljivim Confessions of a dangerous mind (2002), še mnogo bolj pa se je izkazal tri leta pozneje s politično alegorijo Good night and good luck (2005), ki mu je tudi prinesla nominacijo za režijo in scenarij. Če že ne intrigantna in zanimiva zgodba, je morala dobršen krog gledalcev prepričati izjemna režija, sploh v prelepi črno-beli podobi. Letos se Clooney na režiserskem stolu spet bohoti z vedno zanimivo politično obarvano tematiko, ki pa je zaradi aktualnosti lahko precej bližje ljudem in ima morda tudi zaradi tega precej boljši sprejem širšega občestva.

Wikipedia me uči, da se termin ides of march uporablja pri zgodovinskem umoru rimskega cesarja Julija Cezarja, 44. let pr. n. št. Po ogledu filma mi je najprej butnilo v misel to, kako prikladen naslov si je Clooney izbral. Film je sicer predelava Willimonove igre z naslovom Farragut North, ki je premiero na odrskih deskah doživela v letu 2008. Ustvarjalec je navdih iskal pri demokratskem kandidatu iz leta 2004, Howardu Deanu. Zgodba, polna osebnostnih intrig in političnih iger, je več kot dobrodošla popotnica za zaključek leta, saj lahko, v to sem prepričan, tudi najbolj slepemu odpre oči in ga dokončno prepriča, da je politika vendarle zlovešča kurba in imajo vsi vpleteni tako ali drugače prste umazane z marmelado. Ali čokoladno kremo, če so še bolj sladkosnedi. Pa ne da bi sedaj ob naslovnem filmu doživel dokončen odpor do politike in bi se naslednjih 10 let otepal volitev, v to me vendarle že prepričujejo vsakdanje nebuloze naših vrlih političarjev; a vendar me naslovni film ves čas opozarja, da gre vse skupaj za veliko igro, umazano igro, ki jo igrajo le največji igralci, vsi ostali pa smo obsojeni na svojo majhnost in nepomembnost. To, da me Clooney že drugič tako posrka v politično razmišljanje, mu seveda štejem v čast.

Ampak kdo so tisti pravi igralci vsakršne politične igre? Seveda, snovalci idej in prodajalci kandidatov. Tisti, ki iščejo in izumljajo razne načine, s katerim bi lahko prepričali ljudstvo, da je prav njihov kandidat pravi. Boj teh ljudi predstavi naslovni film in zaradi tega gre še za kanček bolj zanimivo zadevo. Stephen Meyers je mlad in sila uspešen vodja volilnega kabineta demokratskega kandidata Morrisa. Z izkušenim Paulom Zaro se zdita nepremagljivi tim. To, da Morris iz javnega nastopa v javni nastop le pleza po lestvi priljubljenosti, ni presenečenje. Nasproti stoji senator Pullman in vodja njegovega štaba, Tom Duffy. Med temi težkimi protagonisti, med temi močnimi ljudmi in velikimi egocentriki, se potem razvije boj za politično prevlado in moč. Boj za volivce in zmago. A bolj, ko se ti veliki umi udarjajo med seboj, več škandalov in afer prihaja na dan. Več afer in škandalov prihaja na dan, bolj se ti veliki igralci obračajo eden proti drugemu in iščejo prostor za lastno zmagoslavje.

Jasno, da mora biti pri takem filmu scenarij spiljen do potankosti. Clooney, Grant Heslov in Willimon so po mojem mnenju tu ustvarili izjemno delo in scenarij je eden izmed najmočnejših elementov filma. Drugi prepoznaven in takisto močan del je kajpak igralski kader. Sama eminentna imena, George Clooney, Ryan Goslin, Philip Seymour Hoffman, Paul Giamatti, Marisa Tomei in Evan Rachel Wood. Sploh moški del je zastopan z verjetno najbolj primernimi kandidati. Med igralci se ustvari odlična kemija, vsak blesti v vsaki minuti filma in že samo zaradi tega je film vreden ogleda. Clooney to ve, zato jim tudi nameni kadre, kjer lahko pokažejo vse svoje široko znanje.

Super film, kjer pomanjkljivosti ne najdem. Vse stoji na pravem mestu in v veselje mi je bilo po dolgem času spet pogledati film, ki mi nekaj pove, ponudi in pokaže. Nekaj kar je zapisano med vrsticami, nekaj kar ne bom dobil na prvo žogo. Je pa nekaj grenkega tudi res; Meyers kot primer nove šole, kot primer sodobnega načina razmišljanja in delovanja, je precej bolj pasji od izkušenejših kameradov, ki globoko v sebi, vsemu navkljub, v službi vidijo nekaj več. Vidijo pripadnost, dobre in plemenite geste; Meyers tega ne vidi več.

Močno priporočam

V vse tri decembrske dobre može ne verjamem več. Ampak letos mi je prvi iz daljne Amerike vendarle poslal nekaj okusnega, sočnega, vabljivega in željnega. Nekaj legendarnega in klasičnega obenem. Nekaj, kar definitivno ni za na vsako polico, nekaj kar definitivno ni za vsako oko. Ampak je definitivno za na mojo polico in definitivno za moje oko. Dobrotnik plemeniti, če kdaj zajadraš na tale košček medmrežja, javna zahvala in pohvala, si dec na mestu.

50 filmov ni malo. Prvi pade že nocoj. Seveda bom poročal, seveda bom.

Happy X-mas!

Najnovejši izdelek ameriškega filmarja Stevena Soderbergha gre pod kožo. Moram priznati, da sem poprej pričakoval nekaj drugega, nekaj slabšega, a sem ob ogledu potem začutil kanček strahu, kanček tesnobe in tisti neprijeten občutek dvoma, ki se je zarasel nekje globoko z mislijo, da pa nas bo enkrat Zemlja vendarle primorana na silo odsloviti. V zadnjih nekaj letih smo deležni te in one gripe, raznih virusov in še kaj. Vse to potem na hitro preraste v norijo, špekulacije in medijsko posiljevanje, a potem tako hitro kot je vse skupaj prišlo, tudi mine in potihne. Čeprav me niti sars, niti umirajoči labodi in pujsi niso kaj hudičevo vznemirili, pa mi je Contagion (2011) vseeno nekoliko odprl oči. Kar je po svoje hecno, saj nisem prepričan, da je bil tak namen. No, Soderbergh je zagotovo dovolj velik mojster, da zna idejo gledalcu dodobra zasidrati v podzavest in mu vsiliti dotično rdečo nit vsaj v premislek. Prav, pravim, prej verjamem, da nas bo pokopal mutirani virus kot pa kakšen zavojevalec iz temne strani Lune. Ampak ne straši to, da bo sosed umrl od nedolžnega kašlja in gostega smrklja v nosni votlini, pač pa to, kar govori tudi naslovni film; rešitev bomo imeli, ampak ne za vsakogar. Dobrodošli v kapitalizmu 21. stoletja.

Blogerski kolega Filmoljub pravi: Soderbergh (po scenariju Scotta Z. Burnsa) v ultra-realističnem prikazu k sreči daje prednost razkroju človeških moralnih norm in družbene kohezivnosti, orisu kolektivne psihologije in preživetvene iniciative ter družbeno-političnim implikacijam — kar zlahka jemljemo (tudi) kot satirično paralelo trenutne gospodarske recesije, povzročene z ustvarjanjem ekonomske in socialne neenakosti, ki s pretvezo (dobičkonosnega) napredka spremlja hromečo krizo kapitalistične paradigme. S tem se seveda še kako strinjam. Soderbergh ne pokaže apokaliptičnega razpleta in ne posiljuje s plastičnim prikazom konca človeštva (ok, vsaj del), ampak široko in aktualno poseže tja, kamor si morda nihče ne upa preveč. Soderbergh požuga zdravstvenim organizacijam, ki v vsem skupaj vidijo le lastno zadovoljitev, požuga prekupčevalcem in “vojnim” dobičkarjem, požuga tistim, ki slepijo ljudi na ulicah, požuga logiki trga in kapitalizma in požuga vsem nam, ki na vse to pristajamo in slepo sledimo diktatu, ki nam ga vsiljujejo. Kot pravi zgoraj omenjeni pisunski kolega, Contagion ni le film o virusu in našem boju z njim, pač pa ga širše lahko razumemo kot čisti dokaz naše trenutne zavesti.

Nikakor ne morem mimo paralel z režiserjevim nekoliko starejšim metafilmom Traffic (2000), ki mu je leta 2001 prinesel tudi oskarja za režijo. V njem se režiser zakoplje v svet drog in gledalcu celotno zgodbo servira kot na pladnju. Podobno se tu zakoplje v svet prekupčevanja z zdravili in človeškim zdravjem in vse to spet dokaj odkrito in brez olepšav predstavi občestvu. Je Soderbergh lahko razumljen kot skriti glas civilne inciative, ki nam govori in kaže kje gnijemo in kje uničujemo sami sebe? Ok, po ogledu dosedanje filmografije bi si za tako sodbo prislužil posmeh, ampak, če čez nekaj let spet udari s kako tako samorefleksivno prigodo, pa morda vendarle.

O vsebini je kajpak vse jasno, zato naj kakšno besedo namenim drugim stvarem. Najprej kar spodobna pohvala režiji. Kako nas režiser popelje v dogajanje, je izjemnega pomena. Kamera od prvega dneva sledi virusu, od roke do roke, od skodelice do kljuke na vratih. Kamera virusu sledi med gosto populacijo svetovnih velemest. Kdo mu lahko ubeži? Režiser v tej zagonetki zelo dobro v prvi plan porine protagoniste, mnogo njih; kot rečeno, to ni film o virusu, pač pa film o ljudeh, ki se soočijo z virusom. Nikjer ni začutiti pretiravanja, ki se rado pojavi v sorodnih apokaliptičnih filmih, zato ga gledalec lahko še toliko bolj sprejme. Tu gre verjetno veliko zaslug pripisati scenaristu Scottu Z. Burnsu, ki je s Soderberghom že sodeloval pri hecnem The Informant (2009), scenarij je spisal tudi pri sklepnem Bournu. K prepričljivi celoti doda svoje tudi zvezdniški igralski ansambel, kar spet kaže sorodstvo s Trafficom. Posebno lahko izpostavim še končne sekvence, ki lepo zaokrožijo zgodbo in jasno pokažejo na krivca; zemlja je habitat za vse nas in vedno manj ga je. Kdo pravi, da tudi zemlja nima spomina?

Torej… Soderbergh se v dobri formi vrača tja, kjer je najboljši. Filmu sam prištevam kar veliko pozitivnih točk in spoštovanja, drži pa, da vendarle v nobenem obziru ne gre za film, ki bi lahko tako ali drugače spreminjal zgodovino. Niti toliko kot Traffic, ki je osvojil oskarje, kritike in občinstvo. Contagion vsega tega verjetno ne bo uspel osvojiti.

Močno priporočam

Najnovejši Almodovarjev izdelek je od premiere naprej predmet premnogih debat, govorov in analiz, češ španski filmski mojster je prestopil v temačnejši del filmskega izražanja. Kaj pa vem, morda je že res tako, čeprav se tekom filma na večih mestih njegov bujni podpis še kako poznano blešči, ampak vendarle drži, da je z naslovnim stopil nekoliko vstran od svojega poprejšnjega filmskega sveta in krenil nekam drugam. Na bolje? Čisto možno, zakaj ne? Pri Almodovarju močno cenim njegovo nekoliko zgodnejše filmsko obdobje, devetdeseta recimo, pa do Hable con ella (2002), s katerim se je gotovo pririnil med najožji izbor top filmskih režiserjev celega sveta. Nato je morda njegova forma malo padla, kaj pa vem, zadnji filmi me prav posebej, do nekih skrajnih in od veselja solznih stanj niso pripeljali. Zdelo se je, da je Almodovar svoje povedal, zdelo se je, da se je Almodovar vsebinsko, vizualno kajpak ne, izpel. Ampak poglej ga zajca, letošnji izdelek gre korak naprej in Almodovarja spet postavi na zmagovalni oder. Koža v kateri živim je izjemen film, ki odlično prepleta kompleksno zgodbo z všečnim vizualnim delom in spretno narativno formo in brez kančka dvoma lahko trdim, da je to lahko tudi eden izmed boljših filmov leta 2011. Oz. vsaj najbolj markantnih. Resda tistega jagodnega izbora letošnje sezone iz filmskih super studiev čez lužo še nisem videl, pa se mi vseeno vse bolj dozdeva, da bosta tako Španec Almodovar, kot tudi Danec von Trier letos mnogim ameriškim kolegom pošteno navila ušesa.

Pisati o vsebini filma in pri tem uspešno krmariti med spoilerji, je vsekakor težko delo in hitro se mi lahko zapiše kaj, kar bi marsikateremu bralcu povzročilo bes in jezo, ter bi potem pri sebi živčno bentil čez egoističnega avtorja. Pa vseeno. Film govori zgodbo o super uspešnem znanstveniku, ki je uspel izdelati tako človeško kožo, ki je odporna na vse zunanje dejavnike, vključno z ognjem. Kje je našel motiv? Zagotovo pri ženi, ki je pred leti skoraj zgorela v avtu, kasneje, ko je prvič videla svoj odsev v steklu, pa je mučenje končala s skokom čez okno. Ampak znanstvenik ima veliko večjo skrivnost, skrito v svojem razkošnem dvorcu. Kdaj se je Robertu dokončno utrgalo, da je iz uspešnega znanstvenika mutiral v norega, sprevrženega? Je res ujetnik ženine tragedije ali ga je do stanja v katerem se je znašel zapeljala bolna ambicioznost? Je za vse skupaj kriv obračun s preteklostjo ali gre za noro igro boga? Lik znanstvenika Roberta je izjemno kompleksen in ni ga človeka, ki bi ga lahko do konca prebral. Almodovar tu zmaga. Če je prej vedno v prvi plan postavljal ženske like, nore, sprevržene, groteskne in banalne; tokrat to stori z moškim. Roberta prikaže kot nizkotneža, nekoga, ki izziva življenje, nekoga, ki se igra boga. To je ta okusni priokus Almodovarjevih filmov. Njegova igra s protagonisti. Po eni strani jih pokaže v nekem življenjskem, povsem verjetnem okolju, a doda jim toliko norosti, posebnosti, tragedije, da enostavno ne gre več za verjetne like, pač pa za neke nadrealistične lutke življenja.

Film zgodbe ne podaja po ustaljenih, časovno si sledečih tirnicah, ampak poskakuje po časovni premici. To se mi načeloma vedno dopade in tudi tokrat tovrstno interakcijo z gledalcem pozdravljam z dvignjenim palcem. Režiser od gledalca zahteva zbranost, sledenje, razmislek. Zahteva, da gledalec zgodbo začuti, da začuti položaj Roberta. Zahteva tudi, da gledalec začuti Verino zgodbo. In če zraven kompleksne zgodbe prištejem izjemen Almodovarjev občutek za estetiko, ki se odraža v vsakem kadru, je jasno, da je pred mano majcena mojstrovina. Glavno vlogo je režiser zaupal Antoniu Banderasu, za katerega lahko trdim, da je delo korektno opravil, bolj mi je v spominu ostala Elena Anaya, ki je zelo prepričljiva.

Skratka. V vseh pogledih gre za močan film. Zgodba je šokantna, močna, posebna in lepo vodena. Zagotovo dolgo ne bo ušla iz spomina. Všeč mi je režija, ki lepo razgalja protagoniste, zelo se mi dopade tudi fotografija. Seveda film ni popoln. Nekaj kadrov je čudnih in še danes mi njihov pomen ni jasen. Nekaj dejstev je pač za lase potegnjenih, ampak hej, Almodovar je Almodovar. Tokrat v izjemni formi.

- Močno priporočam

Vse je že znano. The Blair Witch project (1999) je pred več kot desetimi leti naredil bum in postavil nove smernice pri snemanju low-budgetnih horrorčin. Ker je bil tako drugačen in svež, smo mu gledalci verjeli, pograbili smo in zagrizli v mesnato kost. In ko je omenjeni film v zelo kratkem času postal kult in legenda obenem, je bilo kajpak jasno, da ga bodo mnogi skušali kopirati, predelovati, po malem krasti ali si ga sposojati. Sledilo je veliko naslovov, ki so očitno in manj očitno koketirali s Čarovnico iz Blaira, ampak vsem je nekaj manjkalo. Niso bili več tako originalni. Horror posnet na kamero, ki so jo domnevno našli nekje ob kupu nepoznanih trupel (z vsem spoštovanjem do Cannibal Holocaust), je po teh desetih letih po omenjeni čarovnici morda že rahlo passe, ampak ok, če je zadeva konkretno izpeljana in ima precej všečnih elementov, potem še gre (Paranormal Activity, pogojno). Če pa je to Apollo 18 (2011), letošnji mikrobudgetni horror, ki se takisto prodaja kot najden in skrivnosten material o katerem molči celo NASA, pa mirno lahko ugotovim, da so filmi s podobno tematiko sedaj že do konca zlajnani, prežvečeni in obenem tudi moteče neoriginalni.

Hitra obnova. Pod projektom Apollo 18 naj bi se skrival skrivnostni obisk Lune, ki so ga Američani izvedli nekje sredi 70ih, zanj pa  ni vedel nihče izza Nasinih zidov. Posadka, ki jo sestavljajo trije astronavti, pride na luno na nadaljnje raziskave in kaj hitro naletijo na čudne dogodke. Že prvo noč jim spanec motijo čudni glasovi in kriki. Potem na Luninem pesku opazijo skrivnostne stopinje, ki vodijo v temne kraterje, kjer za človeka ni primeren habitat. Potem naletijo na skrivnostni sovjetski raketoplan, ki razkrije, da tudi Sovjeti na skrivaj obiskujejo Luno, a pogled v notranjost kaže, da njihov obisk ni bil tako prijazen kot ameriški pred leti, ko je Armstrong veselo poskakoval po Luninih poljih. Kaj se je z ruskimi kozmonavti zgodilo? No, odgovor pride kmalu na plan. Na Luni astronavti namreč niso sami! Hja…

Film je gledalcu serviran zgolj z materialom, ki so ga domnevno posnele kamere, ki so nameščene v notranjosti plovila in tiste, ki jih imajo astronavti ob sebi na sprehodih po Luninem površju. Ustvarjalci so s tem želeli ustvariti občutek verodostojnosti, verjetnosti in menda občutek ostrejše atmosfere. Želeli so prikazati stanje, ki naj bi se čim bolj približalo dejanskim razmeram na tem našem naravnem satelitu. Vse lepo in prav, ampak zakaj se potem tega koncepta niso držali cel film? Zakaj so potem v filmu tudi kadri, pri katerih se začnemo spraševati, hej kdo pa sedaj tu kamero drži? Ampak saj to niti ni tak problem. Večji problem je dolgočasna in iz najglobljih globočin potegnjena zgodba, ki je tako klišejska in stereotipna, da boli glava. Slaba kopija sorodnih filmov pri gledalcih ne doseže nobenega trajnostnega efekta, oh kje, na smrt ga dolgočasi in mu prodaja ohlapne fakte, za katere se gledalec niti malo ne zmeni. Prodaja mu strah in grozo, prodaja mu nelagodje, prodaja mu dokaz, da je človek malo bitje, preneumno, da bi končno doumelo, da v širnem vesolju vendarle ni samo; super in fajn, ampak to prodaja tako slabo, da kar skeli in po malem tudi peče.  Film je mlahav, premalo izrazit in fino banalen. Ampak močno smrdi samo končna izvedba, ideja se mi je dopadla in še danes menim, da je bilo v filmu veliko potenciala. Žal pa so ga zapravili še preden se je Luna zavrtela okoli Zemlje. Neznanemu španskemu režiserju Gonzalu Lopezu-Gallegu bi zato lahko navili ušesa in ga poslali na nadaljnje izobraževanje, tudi drugim, ki so sodelovali pri projektu bi lahko zažugali v pozdrav.

Kaj film sporoča? Ima film kaj globljega, nekaj kar bi ga ločilo od puhloglavih primerkov, ki jih nekje pod radarjem kar mrgoli? Kaj pa vem. Mar sporoča to, da širno vesolje ni le naše? Mar sporoča to, da bi morala biti ameriška zavojevalska politika vendarle omejena le na bližnji Vzhod in naj Luno pusti pri miru? Mar metaforično kaže strahove človeštva pred nepoznanim, pred črnim vesoljem? Mar gre celo za kritiko večletne ameriške zunanje politike? Menim, da nič od tega. Menim, da gre samo še za en smrdljivi, polovični horror, ki se izgubi po prvi prespani noči, tokrat ne laže niti imdb. Žal, poudarjam.

Ne priporočam +

Ne morem ravno trditi, da sem  velik privrženec danskega posebneža za kamero, a njegove filme vedno  rad pogledam. So posebni, drugačni in vsi po vrsti predstavljajo neko drugo strujo filmskega izražanja. Testirajo me kot gledalca in kot človeka. Menim, da so filmi Larsa von Trierja morda celo največji odraz režiserja samega, hočem reči, če drži teza, da vsak režiser delček sebe daruje filmu kot izdelku, potem v film največ samega sebe daruje prav von Trier. Bi Malencholia izgledala drugače, če se avtor sočasno ne bi zdravil za depresijo? Bi Melancholia delovala drugače, če ne bi von Trier uprizarjal take medijske šove in na tak način iskal pozornosti? Nenazadnje, bi Melancholia izpadla drugače, če bi jo posnel kdorkoli drug? Da ne slepomišim preveč, razsodbo bom tokrat razkril že v uvodu: Melancholia (2011) je izjemen metafilm, za katerega ne najdem pravih besed. Morda je to lahko tudi film leta 2011, zakaj pa ne? Prevzel me je od prve minute, držal v krču do zadnje in me vmes pital s težko filozofijo, izjemno analizo likov, vprašanjem o obstoju, naši vlogi in ničevosti tam sredi neskončnega vesolja. Sicer mi po navadi ob ogledu filma vedno nekaj dogaja, ampak tako kot mi je pa dogajalo ob ogledu Melancholie, pa ne vem če že kdaj. Mnogi gledalci so polarizirani, eni ga kujejo v nebo, drugi ga pljuvajo. Kritiki so mu povečini pisali same lepe besede in tem lepim besedam se pridružujem tudi sam.

O filmu se je v zadnjem času veliko govorilo. Niti ne toliko zaradi samega film, bolj seveda zaradi nacističnih izpadov, ki so ušli režiserju von Trierju  v Cannesu. Filmu po mojem mnenju to ni nič škodilo, je pa po drugi strani tudi res, da si verjetno take prisotnosti v medijih sicer ne bi izboril, saj zagotovo ne gre za film, ki bi vabil široke množice. Ampak vse skupaj mu je dodalo več mistike, več magije, več zaleta. Postal je film, kjer se je von Trierju dokončno odpeljalo, film, ki je pokazal von Trierja v pravi luči. Postal je film, ki je pokazal, da nekdo filme še vedno snema za to, da čisti samega sebe in svoje frustracije,in film, kjer ni prostora za neusahljivo željo po čim večjem dobičku. Je fakt, odgovor, replika režiserja celemu svetu. Melancholia zato ni le film, ampak je zgodba. Ni le film o zblojeni nevesti in planetu, ki bo trčil v našo Zemljico, ampak je zgodba o zblojenem režiserju, ki je trčil v realnost in zamajal filmski svet. Karikiram.

Uvod v film je izjemen. Glasbena podlaga in sfriziran, nadrealističen slog, ki kar pocedi sline. Začetek se zdi kot sanje. Ljudje so živi, ampak so nekje drugje. Kot da bi bili ujeti v trenutek, trenutek večnosti ali trenutek spoznanja lastnega bita, konca, lastne spokojnosti? Režiser v uvodnih nekaj minut stisne vse tisto, kar daje filmu tako okusno draž. Vizualno gre za pravo poslastico, fotografija je na visokem nivoju in tu filmarju globok priklon. Film se potem deli na dva dela, vsak pripada eni sestri. Prvi del je namenjen Justine in njeni razkošni poroki. Ves ta del deluje precej čudno. Justine, ki očitno ni najbolj pri pravi, pritiska ne prenese in kmalu se ji dokončno odklopi. Vse interakcije med gosti na poroki so izjemno zanimive. Je poroka sploh resnična ali pa gre le za zrežirano predstavo, ki jo sestra in svak pripravita za Justine. So morda Justinine sanje? Njena podzavest?Justine se apokalipse, ki jo napoveduje prihajajoča Melanholija zaveda, je zato poroka res le njena želja v glavi? Po medmrežju je na voljo kar nekaj teorij o tem in sam sem najbližje teoriji o sanjah, morda tudi temu, da je Justine poroko v glavi doživela s pomočjo kakšnih sedativov, v samo poroko pa jaz ne verjamem. Kaj želi von Trier tu povedati? Je poroka lahko simbol utečenega, načrtovanega življenja in režiser z razdorom tega dogodka sporoča, da je realno življenje vendarle nekaj drugega?

Drugi del v obet vzame sestro Claire. Dogajanje je postavljeno verjetno nekaj dni naprej od poroke, Melanholija je vedno bolj nevarna. Claire se z bližajočo apokalipso še ni sprijaznila. Misel na smrt, na konec jo vznemirja, tako zelo, da tudi zadnje dni življenja ne zna več živeti. Kaj se bo zgodilo? Kam bo odšla njena družina? Mož jo pomirja in obljublja, da bo šel planet mimo, da so se mnogi ušteli pri izračunu, ki kaže, da trku ni moč ubežati. Deloma mu verjame in zaupa, a dvom jo še vedno grize. Tu nekje se potem gradijo in kažejo odnosi. Tako med sestrama, kot med vsemi člani družine. Smo pred koncem ljudje bolj povezani? Mar začutimo več vzajemne ljubezni? Oče in sin se ob Melanholiji zbližata, oba sta navdušena nad tem, da bosta to mogočno igro narave opazovala skupaj in od blizu. Zbližata se tudi sestri, ki pa sta si sicer tako različne. In kaj je hecno in kar pade v oči? Justine, ki je bila v svojem segmentu (poroka) vsa nervozna in tečna, je tu pomirjena, sprijaznjena z usodo. Claire, ki je bila v prvem segmentu močna, pa je tu povsem razdrta, boječa in panična. Ampak bolj ko je jasno, da bo Melanholija končala usodo vseh zemljanov, bolj ji rase pogum. Hecno, povsem drugače od moža, ki ob spoznanju, da je konec, enostavno stisne rep med noge. Konec se počasi pripravlja, udari pa hitro.

Life is only on Earth. And not for long.

Celostno gre za čudovito podobo. Filmu morda sem in tja lahko očitamo prepočasno naracijo, morda kje montaža res ni posrečena in morda kje režiser tudi kamere ne vihti najbolje. A pomanjkljivosti je malo. Večinoma gre za dodelan film, ki lepo pade v oko. Vizualno prednjači uvod, ki zgodbo dobro odpre, zaključek pa deluje predvsem antologijsko, tam, ko je  modri planet na dotiku roke, tisti trije pa čemerno čakajo na neizbežno. Lars von Trier vedno snema velike filme, a kateri je največji?Je to Plesalka v temi (2000), je Dogville (2003), morda Manderlay (2005)? Antichrista (2009) smo videli pred kratkim in vemo kakšne debate je sprožal. Danec vedno hodi po ostrem robu, a vsaj teli naslovi vsakič znova govorijo njemu v prid, enako tudi Melancholia. Vedno je aktualen, pronicljiv in kontroverzen. In vedno je poseben. Vedno pa tudi k sodelovanju privabi zanimive igralce, ki imajo kaj pokazati. Tokrat je v glavni vlogi presenetljivo prepričljiva Kirsten Dunst, pa Charlotte Gainsbourgh, izpostaviti velja še Kieferja Sutherlanda, Alexandra Skarsgarda in druge. Na Cannesu je slavila Dunstova za glavno žensko vlogo, von Trier je ostal zgolj pri nominaciji, verjetno pa ima pri neizboru prste vmes tudi njegov izpad pred mikrofoni. Je pa film pred dnevi dobil nagrado za naj evropski film leta in to je po mojem mnenju nekaj boljšega kar so si ustvarjalci sploh lahko želeli.

Melancholia je odličen film. Zgodba je močna, tehnično film izgleda izjemno dobro, glasba se mu fantastično poda. Vsaj za zdaj ga na lestvici filmov 2011 štejem kar najvišje. Mene je do konca prevzel, kot pravim, veliko sem filozofiral že vmes, veliko tudi sedaj, par dni po ogledu. Kudos, von Trier, kudos!

Močno priporočam