PaucStadt

Najboljših ali najljubših? Kakor hočete. Filmi, ki so pustili globok pečat pri meni. Izbor povsem subjektiven, se razume. Spremembe bodo, zagotovo, zaenkrat kaže takole:

50.  Detour (1945)

49.  Before Sunset (2004)

48. The Day the Earth Stood Still (1951)

47. Le Fils (2002)

46. Life of Brian (1979)

45. Modern Times (1936)

44.  Little Caesar (1931)

43. Les Diaboliques (1955)

42. Touch of Evil (1958)

41. Alien (1979)

40. Yojimbo(1961)

Martin McDonagh je zagotovo manj znano filmsko ime, ki pa kot kaže z velikimi koraki vstopa med prvoligaše. Leta 06 je za kratki film Six Shooter prejel oskarja, letos pa z naslovnim več kot opozoril nase.

Ray: I’m not being funny. We can’t stay here.
Ken: We have to stay here until he rings.
Ray: Well what if he doesn’t ring for two weeks?
Ken: Then we stay here for two weeks.
Ray: For two weeks? In fucking Bruges? In a room like this? With you? No way. 

In Bruges morda deluje kot mali film, a se mu ne vidi. Gre za dodelan žanrski miks, ki vsebuje solze in tudi smeh. Na trenutke črna komedija, ki se že v naslednjem hipu lahko obrne v tragično dramo. Spoznamo dva poklicna morilca. Ken (Brendan Gleeson) je nekoliko starejši, pravi lisjak svojega ceha, drugi je Ray (Colin Farrell), mlajši, morda zato tudi bolj nervozen, nestanoviten, zdolgočasen. Šef ju je namestil v Bruggeu, lepem belgijskem mestu, kjer čakata na naslednjo misijo. Do izvedbe naloge imata 14 dni, kar se zdi idealen čas za bližnje spoznavanje velemesta. Kenu je to v veselje, kupi vodiča in uživa. Ray je drugačen, zaprisežen Irec, ki prisega le na domača mesta. Brugge sovraži in komaj čaka, da bo naloge konec. V dobro voljo ga delno spravi mlada belgijka, s katero se zaplete v čudno romanco. Ko Ken izve za nalogo se nad Bruggem začno zbirati črni oblaki.

Film vsebuje kar nekaj likov, ki so zanimivi in vredni pozornejšega spremljanja. Glavna, Ken in Ray, sta si navzven zelo različna. Že njun odnos do Bruggea kot turistične destinacije, marsikaj razkrije. A družijo ju tudi podobnosti. Obdva imata na vesti že kar nekaj nečednosti, Ken je v dolgoletni karieri verjetno pospravil  že lep zalogaj trupel, Ray pa je pred kratkim doživel hudo tragedijo, ko je ob streljanju na župnika nesrečno umoril tudi mladega dečka. To ga spremlja, to ga uničuje. Ray deluje nestabilno, nesigurno, kar zagotovo ni dobro za njegov tip poklica. Ken navzven deluje mirno, sprijaznen je s službo. Zanimiv stranski lik sta tudi Rayeva prijateljica Cloe in pa pritlikavi igralec, ki se bolj kot z igro ukvarja z mamili. Prav pritlikavi prijatelj se na začetku zdi, da je zraven zgolj zaradi nekaj vicev, ki jih na njegov račun sproža Ray. No, njegova prisotnost dobi pomen v izdihljajih filma. Ne bom rekel, da gre za twist, a eno tako kruto poigravanje usode pa vseeno zaznam. Harry, njun šef, ki v Brugge pride osebno rešiti nekaj zadev, pa za našpičenega morilca premore presenetljivo moralno držo.

Kar gre najbolj izpostaviti, so dialogi. McDonagh jih izpili do konca, sem in tja morda še bolje kot Tarantino. Dialogi tečejo in nosijo vodo, so dovolj ostri in prodorni. Igralca jih več kot zadovoljivo interpretirata. Prijetna je tudi fotografija, ki Brugge prikaže pravljično. Tako v dnevni svetlobi, kot v nočnih barvah se v mesto lahko zaljubimo. Spoznavamo ga skupaj s protagonistoma in, kot Ken, uživamo. Nasilja je kar nekaj, a režiser ga uspe zapakirati v politično korekten paket, kar mu gre šteti v minus. Igralski kader zadovolji. Brendan Gleeson je vedno odličen v svoji vlogi, sploh pa mu pašejo vloge, kjer igra prijaznega negativca. Ralph Fiennes ima malo manevrskega prostora, a dovolj, da film dvigne, pohvaliti pa gre Farrella. Po mojem mnenju je to njegova najboljša vloga po mnogih letih. Dober je tako v humornih momentih kot tudi tam, kjer gre bolj zares.

Z vidika črne komedije je to ena boljših stvaritev zadnjega leta. Kot triler se tako dobro ne obnese, kar pa verjetno nihče od ustvarjalcev niti ni želel. Že to, da ga imajo mnogi za evropski Šund, pa je poklon vreden pozornosti. No, Šund ravno ni, je pa morda eden boljših  substitutov.

Ocena:4/5

Ko je George Lucas pred 30 leti posnel znanstveno fantastični presežek Star Wars, se mu verjetno niti sanjalo ni kakšen vpliv bodo imela njegova dela. Do leta 83 je prikazal celotno trilogijo, ki se je gledalcem močno vtisnila v spomin. Še več, trilogija je postala religija. Mislim, da ni filma, ki bi imel tak vpliv na gledalce. Ga ni. Desetletji kasneje je Lucas še enkrat odšel v galaksijo daleč stran in začel delati novo trilogijo, ki bo predzgodba tisti iz konca 70ih. Grozeča prikazen in Napad klonov sta huda spodrsljaja in nista vredna Star Wars sage. Povsem drugače pa je s sklepnim dejanjem, ki je, vsaj po mojem mnenju, skoraj najboljši film franšize.

Že začetek je silovit. Vojna še vedno traja. Bojevita jedija, Obi Wan in Anakin, sta na misiji, kjer morata iz primeža separatistov rešiti kanclerja Palpatina. To jima uspe. Kasneje kancler pod svoje okrilje vzame Anakina, ki se mu um začne mračiti. V morah ga preganja smrt princese Padme, ki nosi njegovega otroka. Reši jo lahko le tisti, ki ima neverjetno moč. Moč, katera je daleč nad tisto s katero se ponašajo jediji. Svet jedijev sprejme Anakina medse, a z nazivom Učitelj ga ne nadgradijo. To se mu zameri. Vse bolj pa nanj pritiska kanlcer Palpatin, ki mu zaupa, da je skriti Lord Darth Sidious, vodja separatistov. Skywalker kloni in usoda ga spelje na temno stran. Po galaksiji zaokroži navodilo 66, ki veleva umor vseh jedijev. Rešita se le Yoda in Obi Wan, ki kasneje meče prekriža prav z Anakinom. Obi Wan zmaga, a Anakina ne more ubiti. Pusti ga v mukah. Princesa Padme nato rodi fantka Luka in punčico Leio, ki ju ob rojstvu zaradi varnosti ločijo, kancler Palpatin pa reši Anakina, ga spremeni v pol-jekleno pošast in zavlada galaksiji. Se vidimo v Novem upanju.

George Lucas je kmalu po filmu Return of the Jedi napovedal, da bo čez nekaj let posnel še eno trilogijo, ki bo preddel prvemu filmu. Gledalci so od veselja poskočili. Nato kar nekaj let ni bilo nič. Lucas je bil zaseden z drugimi projekti. Leta 1999 pa vendrale. Grozeča prikazen je prinesla bogastvo, a gledalcev in kritikov ni navdušila. Še najbolj pa so Lucasu slabo delo zamerili pravi privrženci sage. Tudi Napad klonov ni prinesel nič dobrega. Polne blagajne že, a gledalci so še bolj sukali nosove kot pred tremi leti. Zasluženo. Filma sta imela prevelik poudarek na specialnih efektih in povsem premalo na zgodbi. Ljudje so bili razočarani. Zadnji, sklepni del sage smo zato pričakovali v nekakšnem krču.

Maščevanje Sitha je edini izmed Star Wars filmov, ki si je prislužil cenzorsko oznako PG-13. To je že napovedovalo povsem drugačen film, kot sta bila predhodna. Sklepni del je dokaj temačen, surov, strašljiv. Propad jedijev je odlično zajet in prikazan, pri čemer se je marsikateremu privržencu morda orosilo oko. Preobrazba Anakina Skywalkerja iz svetlega jedija v temačnega Darth Vaderja je odlična in mojstrsko izpeljana. Velik poudarek vseh šestih filmov so seveda specialni efekti. Vsak film je na novo podiral meje. Maščevanje Sitha ima največ specialnih efektov med vsemi. Gre za res obrtniško dodelano stvaritev, ki življenje v galaksiji daleč stran prikaže zelo avtentično. Boji so naravnost fantastični. Tako zaradi pisanih barv, dodelanih plesnih veščin vpletenih, kot tudi zvoka, ki te naravnost omami. Tehnično gledano filmu seveda ne gre očitati niti ene napake. Vse je tako kot mora biti. No, morda le kakšen skafander na kakšnem marsovcu izgleda kot pustna maska sredi cerkniškega karnevala. A to je bilo bolj očitno v Grozeči prikazni.

Zaradi izbranega igralskega  ansambla smo že leta 99 vihali nosove. Hayden Christensen je bil lesen kot hrastovo deblo. Evan McGregor je deloval neprepričljivo, Samuel Jackson pa povsem nerealen v svoji vlogi. A treba je reči, da sta Cristensen in McGregor v sklepnem delu odigrala kar sprejemljivo. Sploh prvi se je izkazal pri transformaciji, čeprav je bil ob bolj dramatičnih, ljubezenskih momentih še vedno deblo.

O vsebini filma bi se dalo reči kakšno konkretno. Vsa saga ima kar nekaj referenc na politično ureditev sveta, od komunizma, nacizma in demokracije naprej, veliko povezav pa lahko najdemo tudi glede religij, ki meglijo zemeljski um. Vprašanja, ki jih kancler postavlja Anakinu so dobra iztočnica. V čem se jediji ločijo od sithov? Mar ne hrepenijo vsi po prevladi, po večji moči? Kje je res razlika med “dobrimi” jediji in “slabimi” sithi?

Palpatine reče: “Remember back to your early teachings. All who gain power are afraid to lose it. Even the Jedi.”

Anakin Skywalker: “The Jedi use their power for good.”
Supreme Chancellor: “Good is a point of view, Anakin. The Sith and the Jedi are similar in almost every way, including their quest for greater power.” Drži.

Vsemu navkljub, dialogi so še vedno bebasti. Pred leti sem bral nek intervju, kjer se je Alec Guinness, Obi Wan iz leta 77, pritoževal nad scenarijem, češ, da to ni za nikamor. Da so dialogi neizbrušeni in neumni. To skozi vsa leta spremlja Star Wars filme. Ampak resno, kdo ob ogledu teh filmov sploh misli na dialoge?

Privrženci smo seveda želeli vedeti kako Anakin postane Darth Vader. To je v tem filmu več kot odlično prikazano. Konec, ko Anakin dobi masko in ostale jeklene sestavine, je naravnost čudovit.  Tako simbolično se zdi vse skupaj. Tisti prvi dih, ki ga Vader naredi v togi maski, je čudovit. Hkrati Padme rodi dvojčka in zagotovo si vsak po koncu filma želi takoj ogledati še Novo upanje.

Maščevanje Sitha ima nadpovprečno akcijo, odlične efekte in, kar je najpomembneje, zgodbo odlično zaključi oz. odpre. Vsebuje nekaj sestavin, ki razjasnijo celotno sago, dobrega negativca in plemenitega vojaka. Vseeno romantičnosti prvih delov ne dosega. A danes so drugi časi, zato me ne čudi, da mlajše generacije naslovni film smatrajo kot najboljši del franšize. Tudi meni je všeč, po drugem ogledu še bolj.

Režija: George Lucas

Igrajo: Evan McGregor, Hayden Christensen, Natalie Portman, Ian McDiarmid, Samuel L. Jackson, Cristopher Lee, Jimmy Smiths…

Ocena: 4/5

*itivi ima le prve dele, torej prequel prvotni zgodbi.  Naslovnega sem ujel na tvju, kjer pa so me reklame še enkrat prepričale, da filmov na rednih sporedih ne gledam več.

Vemo, da so bila 70a najbolj pomembna leta v filmski zgodovini. Že hiter pogled na zapuščino nam pove, da so se v tistih nekaj letih delali zares vrhunski filmi, ki so premikali meje in narekovali trend za vsa prihodnja leta. Tisti čas so svet osvojili bradati mladeniči, ki so film ljubili, to energijo pa so nato uspešno prenesli na filmsko trakovje. Začela se je nova doba.

Eden najbolj železnih predstavnikov tistih let je zagotovo film Izganjalec hudiča, ki ga je leta 1973 posnel znani William Friedkin.  Friedkin je dve leti poprej zablestel s super akcionerjem The French Connection, kjer smo videli naravnost perfektne avtomobilske pregone po mestnih ulicah. Gre za tipičen primer akcije, ki spominja na stara leta, režiser pa smelo vlije dinamičnost in elemente novega vala. Film je pobral kar nekaj oskarjev, tudi za najboljši film in režijo kar le kaže, da gre za zares pravo stvar. A kljub temu, da je Friedkin s prvim pravim filmom pobral kup nagrad, se vodilni studia niso takoj odločili za njegove usluge pri projektu The Exorcist. Najprej so režijo ponudili Arthurju Pennu, ki pa je bil zaseden. Nato so poskusili pri Petru Bogdanovichu, Miku Nicholsu in Johnu Boormanu. Vsi so sodelovanje zavrnili zaradi vsebine, češ, da je prekrut oz. ponazarja nasilje nad otrokom. Friedkin je ponudbo sprejel in mislim, da odgovornim pri studiu ni bilo nikoli žal.

Boter je leto poprej dodobra pretresel trg, ko je pridno polnil prav vsako dvorano, kjer so ga vrteli. Vse rekorde pa je le nekaj mesecev kasneje podrl The Exorcist, ki je pridelal okoli 80 milijonov dolarjev in uvedel nov način distribucije, kar pa je Spielberg z Žrelom dokončno izpilil.

Pazuzu: What an excellent day for an exorcism.
Father Damien Karras: You would like that?
Pazuzu: Intensely.
Father Damien Karras: But wouldn’t that drive you out of Regan?
Pazuzu: It would bring us together.
Father Damien Karras: You and Regan?
Pazuzu: You and us.

Vsebina filma je znana, večino izda že naslov. Začetek nas popelje nekam v Irak, kjer izkopljejo stvar, ki bi lahko oznanjala prihod antikrista. Glava čudne kreature, ki spominja na zmaja, morda psa ali leva. Oče Merrin je nato pripeljan na mesto, kjer stoji ogromen kip, ki je precej podoben izkopani umetnini. To naj bi bil Pazuzu.

Daleč stran, v Georgetownu, mlada mama pri 12 letni hčerki spoznava spremembe v obnašanju. Mlada Regan se čudno obnaša, postaja nasilna, zadirčna, okrepi se ji tudi fizična moč. Seveda vsi spremembe najprej pripisujejo odraščanju, morda pa jo muči travma zaradi ločitve staršev. Izboljšanja ni, mama pa zavrača psihoterapevtsko pomoč.  Pojavi so vse hujši, mama kmalu spozna, da je na delu nekaj nadnaravnega. Vrag je odnesel šalo. Dobesedno. Zdravniki priporočajo izganjalca hudiča, ki naj bi deklico odrešil muk. Mama na pomoč pokliče očeta Karrasa, ki kmalu spozna hudiča, ki živi v dekličinem telescu. Razplet filma je seveda jasen, izvedba pa izjemno zanimiva.

 Pazuzu: Keep away. The sow is mine.

Film ima veliko religioznih elementov, kar moti. Po tistem mučnem izganjanju zlega duha, me je skoraj prijelo, da vsaj malo stiskam pesti za hudiča osebno. Spopad med krščanskima predstavnikoma in hudičem je odlično posnet, povprečno odigran, atmosfera pa je fenomenalna. Srh vzbujajoča. Deklica Regan izgleda zares strašljivo, obrat glave za 360 stopinj pa zasluženo spada med najbolj znane filmske spomine. Prav transformacija mladega dekliča je odlična. Bruhanje, pljuvanje, kričanje in enovrstičnice, ki jih Pazuzu nakloni ljudem okoli, so zasluženo postali mejniki žanra. Film brez kančka sramu lahko proglasim za čisto klasiko. To je film, ki bo vedno vreden ogleda. Nekaj podobnega kot Rosemary`s baby. Zato ni čudno, da še danes, po več kot tridesetih letih, še ni bilo posnetega horror filma, ki bi postal tako mogočen kot prav naslovni. Kar se tiče mene, je Izganjalec hudiča najboljši horror daleč naokoli.

Igralski kader, predvsem moški del, deluje okorno. Ellen Burstyn je vlogo mame dobro odigrala, no vse čestitke pa tedaj mladi Lindi Blair, ki je zelo suvereno odigrala transformacijo iz nežnega dekliča v podivjanega zlega duha. Režiji, montaži, fotografiji gre pripisati zgolj hvalo, poudarek pa velja nameniti glasbi.

Originalna verzija je bila ob prihodu dvdja dodelana. Režiser je nekoliko izbrusil glas, dodal pa še za trinajst minut nikoli videnega materiala, ki pa bistveno na zgodbo ne vpliva. Film je seveda požel kup neodobravanja, predvsem del, kjer mladenka v krvi masturbira s križem. Veliko krika so zagnali Britanci, ki so šele leta 2001 film zavrteli v rednem tv programu.

Jasno, film je dobil kar nekaj nadaljevanj, ki pa niso niti približno na takem nivoju kot prvotni.

Režija: William Friedkin

Igrajo: Ellen Burstyn, Linda Blair, Max von Sydov, Jason Miller…

Ocena: 5/5

Če bi me pred leti vprašali za najboljši film, ki vsebuje stripovski lik, bi takoj našel odgovor. Razlogov je več. Prvi je zagotovo ta, da pred leti filmska platna niso bila tako zasičena s stripovskimi junaki kot so sedaj. Razen Super-Mana sredi 70ih in Batmana v začetku 90ih, stripovski junaki niso imeli vidnih filmskih stvaritev. Bum je prišel v novem tisočletju. Dobili smo Spider-Mana, dobili smo Hulka, dobili smo X-Mene, dobili smo novega Batmana, novega Super-Mana, Daredevila, Elektro, Cat-Woman pa še kaj, zagotovo. Nekaj izjem je dobrih, gledljivih. Predvsem Batman je odličen, nadpovprečna je trilogija X-Men. Sprejmem še prvega Človeka - Pajka, ostalo je bolj slabo. Seveda se ti filmi šopirijo z neverjetnimi specialnimi efekti, ki so povsod zares odlični, a žal pri večini tudi edina pozitivna stvar. Robert Rodriguez in Frank Miller pa sta šla korak dlje. Na filmski trak sta prenesla enega izmed boljših stripovskih stvaritev. Sin City. Že branje stripa je pustolovščina, film pa je dejansko biser sodobnega umetniškega izražanja.

Basin City, Sin City. Mesto greha. Mesto teme. Mesto dežja in krvi. Mesto, kjer ni prostora za mevže, slabiče, strahopetce itd… Mesto, kjer se cedita sovraštvo in prezir. Mesto, kjer je vsakdo kriv nečesa. Junaki so anti-junaki. Brez milosti, brez potrpljenja. Akcija! Film je razdeljen na tri glavne epizode, vsaka pa nosi svojo veličino.

Prva epizoda: The Hard Goodbye.

Marv, napumpani, neuničljivi, neustrašni, stereoidni junak, je osrednji lik prve epizode. S svojimi čari ga je omrežila prelestna svetlolaska Goldie. Njeni čari, njen vonj, njeni gibi so ga povsem očarali. In začarali. Po dolgi, vroči nočni avanturi se naslednje jutro zbudi, a Goldie je mrtva. Ne diha več. Sirene, policaji so že pred vrati. Akcija! Marv razbije pol policijske postaje in zapriseže si, da bo maščeval smrt njegove velike enodnevne ljubezni. Maščeval se bo, pa naj se zgodi karkoli. Lov na morilca se prične. Najde ga. Hitri, nevidni kanibal ga večkrat pretenta, a Marv ga kmalu zaustavi. Dobesedno. Na koncu od Kevina ne ostane ničesar. A Marv ni zadovoljen, maščevati se hoče vsem, ki so vsaj malo odgovorni za smrt Goldie. Tudi Cardinal Roark je kriv! Pri zadnjem dejanju ga ulovi policija. Vse umore, ki so dela Kevina pripiše na njegov račun. Marv je pečen, dobesedno. Električni stol ga dokončno umiri.

Druga epizoda: That Yellow Bastard

Policist Hartigan, morda edini poštenjak v Sin Cityju. Na lovu za morilcem, ki ugrablja in zlorabi male punčke. Zadnja naloga, nato pa zaslužen pokoj. A ujeti in zatreti mora Roarka mlajšega, sina zelo pomembnega možaka. Ujame ga, odpihne mu uho, a partner ga izda. Zarije mu nož v hrbet. Prestreljenega pustijo ležati na tleh. Roark mu ne pusti umreti. Hartigana obtožijo posilstva mlade Nancy Callahan. Spravijo ga v zapor, kjer se mu slabo piše. Pri življenju ga držijo le še spomini in pisma, ki mu jih pošilja Nancy. Ta suha, mala Nancy. Kmalu v pošti dobi prst, ki bi povsem lahko pripadal 19letnici. Toliko mora biti sedaj stara Nancy. Je to njen prst? So jo končno dobili? Mora se prepričati. Pride ven iz zapora in le en cilj ima pred seboj. Najti mora malo Nancy, živo, če je le mogoče. Seveda jo najde, a Nancy je zrasla. Ampak pazi, Rumeni prasec je tu, bila je past. Po toliko letih jim je praktično sam izročil Nancy. Rumenega prasca mora ubiti. In rešiti Nancy. Akcija!

Tretja Epizoda: The Big Fat Kill

Banda pred vrati Shellie. Tečen, morda pijan bivši fant želi skupaj s svojo bando vstopiti. A Shellie ga ne upa spustiti naprej, pri njej je Dwight. Dwight, na pogled pravi dec, si želi, da banda vstopi, pravi, da bi jim bil kos. Vendarle se vrata odprejo in vstopijo. Dwight in Jackie Boy se v kopalnici z britvico na vratu lepo pogovorita, a lov se vseeno prične. Shellie čez balkon nekaj kriči, a Dwight jo ne sliši. Lovi Jackie Boy-a in kmalu se znajdejo v najbolj temačnem predelu mesta. Old town, del mesta, kjer zakone pišejo do vratu oborožene prostitutke. Jackie Boy se spozabi in prične nadlegovati mladenko v temni ulici. Ko vanjo pomoli pištolo, je jasno, da se njemu in njegovi bandi ne piše nič dobrega. Bojevita Miho ga kmalu spremeni v škatlico za pez bonbone. Po pregledu telesa, Dwight ugotovi, da je Jackie policaj, šit. Akcija! Truplo morajo odstraniti. To pa privede do nepričakovanih zapletov. Vmeša se tudi Manute, ki ustrahuje Gail, a Dwight in Miho rešita tudi ta zaplet.

Tri zgodbe, v grobem.

Vsebinsko gledano, filmu podobnega ne najdem hitro. To je svoj žanr, žanr, kjer bi svoja dela lahko našla le Quentin Tarantino in Robert Rodriguez. Ima veliko podobnosti s filmom noir, le da so tu ulice še bolj temačne, še bolj mokre, fatalke pa so petkrat bolj fatalne. Dobesedno. In vsi kadijo, še bolj kot v noir filmih. Dialogi so bombastični, siloviti, nepozabni. Recimo tale, ko Dwight z britvico drži Jackie-a v matu:

Dwight: I’m Shellie’s new boyfriend and I’m out of my mind. If you so much as talk to her or even think her name, I’ll cut you in ways that’ll make you useless to a woman.
Jack Rafferty: You’re making a big mistake, man. A *big* mistake.
Dwight: You made a big mistake yourself… you didn’t flush.

Ali pa:

Yellow Bastard: Do you think I’m tired? You think I’m getting tired? You’re the one who’s gonna crack! You’ll crack! You’ll cry and beg! You’ll Scream! Oh, yeah, you’ll scream, you big, fat, ugly cow! You’ll scream!
[leans in closer]
Yellow Bastard: You thinking the whip was the worse I could do? That was foreplay.
Nancy Callahan: Hartigan was right about you. You can’t get it up unless I scream. You’re pathetic! You’re pathetic.
Yellow Bastard: It’s not wise at all to make fun of me like that. It brings out the worst in me.

Vizuelno gledano je film prava poslastica za oči. Perfektna fotografija, ki jo lahko pričara le snemanje pred zelenim platnom. Prevladuje črna, temna barva in odtenki snežno bele. Na vse skupaj pa se živo rdeča kri odlično poda. In pa živo rumena, ki identificira Rumenega Prasca. Seveda je prav, da napišem, da gre za odlično režijo. Rodriguez je dokazal, da je mojster, še kako pa se mu vidi njegovo navdušenje nad Tarantinovim delom Reservoir Dogs, ki ga je v enem intervjuju proglasil za film, ki je nanj pustil največji vtis. Tudi Tarantino tu pusti svoj pečat. Režiral je kratek, komaj dve minutni segment.

Pogled na igralski nabor zagotovo sproži val navdušenja. Odlični igralci, ki premorejo dovolj karizme za like Sin Cityja, seksi igralke, ki premorejo dovolj seksapila in fatalnosti. Prav vsak igralec vlogi paše tako kot, da je spisana prav zanj. Res dobra, pametna odločitev.

Film, ki pusti vtis, zagotovo pri vsakem gledalcu. Nujno ogleda, prav tako toplo pa priporočam tudi strip.

*Pravijo, da se Sin city 2 že snema. Da bo zraven tudi Johnny Depp. Huh!

Režija: Robert Rodriguez & Frank Miller

Igrajo: Bruce Willis, Jessica Alba, Nick Stahl, Mickey Rourke, Elijah Wood, Clive Owen, Benicio Del Toro, Rosario Dawson, Michael Clarke Duncan, Brittany Murphy, Rutger Hauer, Jaime King…

Ocena: 5/5

Harrison Ford je pred meseci ponovno skočil v kostum pustolovca Jonesa. Krepko čez 60 jih ima, a kot kaže še vedno premore dovolj energije za take ringelšpile. 4 del Indiane Jonesa si verjetno ne bom ogledal, vsaj v kinu ne. Morda počakam dvd. Svoj čas sem seveda bil privrženec te franšize, a ko sem pred dnevi v dvdplayer vtaknil prvo izdajo, me je na začetku sicer zagrabil nostalgični krč, a kasneje sem spoznal, da to ni več zame. Nič ne rečem, Indy je car, a dandanes rajši pogledam kaj drugega.

In ker je Ford trenutno najbolj vroč igralec na sončni strani Alp, sem na hitro ošvrknil njegovo filmografijo. Pestra je, zagotovo. Začel je v najboljših filmih tistih dni, zadnja leta pa bolj ali manj dela gužvo v smešnih, da ne rečem slabih hwoodskih mineštrah.

Ob koncu 80ih je Roman Polanski posnel triler, ki naj bi vsaj malo koketiral s trilerji Alfreda Hitchcocka. Že res, da zaplet zgodbe nekako spominja na Hitchcocka, a celota je seveda daleč stran. Ebert je napisal: “the first thing I noticed were the tones of the voices, low, flat and weary. Just like people should sound after the 12-hour flight from San Francisco to Paris.” Zanimivo, tudi meni je najprej to padlo na pamet. Začetek filma dokaj obeta. Zgodba se lepo odvija in kmalu smo pri zapletu, ko nekdo ugrabi zdravnikovo (Harrison Ford) ženo.

Dr. Walker jo čaka, išče, a žene ni. Zle slutnje ga zajamejo. Kje je? Kaj se je zgodilo? Nevešč francoskega jezika je postavljen na milost in nemilost domačinov, ki se, tako se zdi, situaciji posmehujejo. Kaj je lahko bolj ironičnega kot to, da Američan v Parizu izgubi ženo.  Na letališču je gospa Walker vzela napačen kovček. Je to razlog ugrabitve? Walker začne brskati po napačnem kovčku in kmalu pride do nekaterih iztočnic, ki bi ga lahko pripeljale do cilja. Zgodba nato dobi nekaj zasukov, kanček napetosti in drobec zanimivosti. Prva ura filma izgleda kar vabljivo. Polanski je nekje dokaj dobro izpeljal kadre, tudi Ford daje občutek verodostojnosti. Gledalca zgodba potegne, zanima nas kaj je v kovčku, kako bo Walker rešil ženo itd. A bolj se zgodba zapleta, bolj banalna postaja. Druga polovica filma je slaba, film začne parodirati samega sebe. Če zgodba deluje zrelo na začetku, smo proti koncu utrujeni od povprečnosti. Konec samo povzame to povprečnost in imamo izdelek, ki gre kmalu po ogledu v pozabo. Ne, ta film se ob Hitchcockovih izdelkih ne sme niti omenjati.

Pohvaliti gre delo režiserja. Kot sem že napisal, kadri so nekje dobro posneti. Lahko bi šlo za lep primer neo-noira. Lik Walkerja sem in tja spominja na fante iz 40,50ih let, a kaj več scenarij ne dovoljuje. Prav scenarij je največja rana filma, saj gre za dokaj omejeno delo, ki niti igralcem, niti režiserju ne dovoljuje kaj večjega. In to kljub temu, da je pri njem sodeloval tudi Polanski sam. Zatorej gre film Frantic šteti za nekaj povprečnega, ki kmalu po ogledu zbledi, Harrisonu Fordu navkljub.

Režija: Roman Polanski

Igrajo: Harrison Ford, Emmanuelle Seigner, Betty Buckley…

Ocena: 2/5 

Naj kar takoj zapišem tezo, ki me utegne še dolgo spremljati. James Cameron je bog. Ni posnel veliko filmov, a trije njegovi izdelki spadajo v sam vrh akcijskih pustolovščin, kjer poka iz vseh strani. To pokanje pa je narejeno v takem stilu, da je letev verjetno za vse čase postavljena previsoko. Že res, da je daljnega leta 81 posnel spodrsljaj Piranha II, a to je bila očitno dobra šola za kasnejše projekte. Ko je posnel prvega Terminatorja so mnogi prepoznali njegovo znanje in moč. Dve leti kasneje pa je s super sci-fi akcijo Aliens žanr na novo izumil.

Prvi, Scottov Alien, se je odvrtel leta 79. Čez sedem let pa se je nadaljevanja lotil Cameron. Za nadaljevanja velja, da so ponavadi slabša od izvirnega dela. A to dejstvo je Cameron v svoji karieri kar dvakrat postavil na kocko. Terminator 2 je zagotovo boljši od prvega. Pa ne le zaradi norih specialnih efektov. Tudi za film Aliens pa bi si drznil zapisati, da je vsaj enakovreden predhodniku.

Zgodba se nadaljuje tam, kjer se prvi del konča. Ripley-eva pride na zemljo, kjer jo takoj začnejo bombardirati z vprašanji, zgodbi o pošasti pa nihče ne verjame. Planet, kjer se je pred leti dogajala morija, je sedaj koloniziran. Kmalu izgubijo stik. Je vendarle spet morila mogočna pošast? Na oddaljeni planet pošljejo izurjene specialce, da bi ugotovili kaj se dogaja. Zraven pa si želijo tudi Ripley-evo, saj je le ona videla pošast in vsak njen napotek bi prišel prav. Ripley-eva se najprej potovanja brani, a po izsiljevanju ji drugega ne preostane.

Ripley: These people are here to protect you. They’re soldiers.
Newt: It won’t make any difference.

Na planetu ni žive duše. Vse izgleda zapuščeno, mrtvo. Specialci, opremljeni z vrhunsko orožarsko opremo komaj čakajo, da se pomerijo s stvori. Potem, ko nekje najdejo mlado dekletce, ki se ves čas sama skriva pred pobesnelim beštijam, se obračun prične. Mogočnih pošasti kar mrgoli, vojakov pa je vedno manj.

Vsebinsko gledano film ne predstavlja nič novega, zato tu niti ne gre izgubljati preveč besed. Izpostaviti pa velja nekaj tehničnih lastnosti filma, ki ga uvrščajo na sam vrh. Filmu se takoj vidi, da ga je posnel Cameron, mojster akcije. Za razliko od prvega, je tu manj suspenza, sicer še vedno morbidno vzdušje, a nismo tako napeti kot ob spremljanju predhodnika. Akcije pa je več, mnogo več. Spopad med vojaki in alieni je iz oči v oči. Kot na fronti. Zdi se, da imajo pripadniki človeštva prednost v orožju, a pretkana in zvita svojat z izdelano strategijo in elementi presenečenja vseeno dostojno brani svoje kraljestvo. Spopad je vrhunsko režiran in montiran. Dviga kocine. Specialni efekti so sapojemajoči, starejši datum nastanka se praktično ne pozna. Tokrat je alienov več. In režiser jih bolj natančno prikaže. Ogromna stvar, čestitke ustvarjalcem. Le kakšen um je sposoben kreirati tako strašljiv skafander? Film je dokaj dolg, a niti za trenutek dolgočasen. Ok, morda moti kakšno minuto predolga uvertura, a ko se akcija prične, takrat bi zadevo gledal še uro dlje. Adrenalin teče po žilah, za čustva pa skrbi mlado dekletce, ki se na trenutke zdi povsem nepotreben lik. Ampak prav ona nekoliko otopli srce glavne protagonistke, ki spet prevzame odgovornost v svoje roke.

Ripley: They cut the power.
Hudson: What do you mean, “*They* cut the power”? How could they cut the power, man? They’re animals!

Sekvenca, kjer Ripleyeva pride do matice, je nepozabna. Veličastna scena, ki dviga pritisk. Ogromen stvor, okoli njega pa kup jajc, ki čakajo na gostitelja. Vrhunska scenografija, kjer velja ustaviti sliko in za trenutek opazovati okolico. Kako je vse perfektno narejeno, ko pa pridemo do matice pa se navdušenje le še potencira. Vrhunsko, poraja se mi vprašanje kako bi si to sceno zamislil Steven Spielberg. Obračun neumorne poročnice Ripley in matere vseh alienov je fantastično posnet. Čutiš jezo matice in čutiš jezo Ripley-eve. Konec je res bombastičen, oskar za posebne efekte je šel nedvomno v prave roke. Omeniti velja Sigurney Weaver, ki je dokazala, da je rojena za to franšizo.

Ne čudi dejstvo, da so pred leti pri Entertainment Weekly film izbrali za “greatest pure action movie ever.” Tudi sam bi mu verjetno v tej kategoriji dal svoj glas. Hm, ali pa Terminatorju 2. Še eno dejstvo, da Michael Bay lahko posname 5 Transformerjev, do Camerona mu manjka še veliko znanja. In to me neizmerno veseli.

Režija: James Cameron

Igrajo:

Sigurney Weaver, Michael Biehn, Paul Raiser, Bill Paxton, Lance Henriksen…

* v ogled priporočam Kinotožje 39 in Kinotožje 39 1/2, kjer Robert L. Tuva pripravi marsikaj pomembnega.

Ocena: 5/5

Brskanje po sci - fi filmih mi je bilo včasih ljubo dejanje. Danes temu ni več tako, ne vem, morda pogrešam dober, plemenit sci - fi, ki bi me navdušil do te mere, da ga vzamem za svojega. Današnji poskusi izgledajo preveč mtv-jevsko. Kot videospoti. Akcija na kvadrat, vsebine bolj malo. Pogled v preteklost in takoj vidim cel spekter sci - fi dobrot.

Ridley Scott je leta 1979 posnel enega boljših filmov vseh časov, žanrsko zagotovo. Njegov Alien je odlično delo, ki tudi danes, po 30ih letih, izgleda naravnost fantastično. S katerim filmom bi ga lahko primerjal? Zagotovo je bilo že prej posnetih veliko filmov s sorodno vsebino, zagotovo je tudi Scott nekje moral črpati idejo, a vseeno lahko pri Alienu zapišem, da gre za samosvoj izdelek, ki pravega predhodnika nima.

Brett: This is the worst shit I’ve ever seen, man.
Parker: What you say? You got any biscuits over there?
Ripley: Here’s some cornbread.
Parker: Cornbread. Yeah.
Lambert: I am cold.
Parker: Still with us, Brett?
Brett: Right.
Kane: Oh, I feel dead.
Parker: Anybody ever tell you you look dead, man?

Nekje v vesolju, ne vemo kdaj. Trgovska ladja, v kateri je 7 potnikov, drvi proti domu. Pot jim prekriža signal, ki naj bi klical na pomoč. Posadka je pogodbeno vezana, da se odzove na vsak klic, na vsako možnost življenja tam nekje v širnem vesolju. Pristanek na planet ni prijeten, še manj prijeten je planet. A nekaj mož se vseeno izkrca in preveri kaj za vraga je s signalom, ki jih je prignal sem. Je to signal, ki kliče na pomoč ali je to signal, ki opozarja na nevarnost? Na planetu ne odkrijejo nič pametnega, enega izmed njih pa napade čudno bitje, ki se mu prisesa na obraz. Čez nekaj dni žival zapusti gostitelja, v telo pa mu vrine zajedalca, ki v njem raste, nato izkoči iz trebuha in zbeži na varno. Člani posadke so šokirani. Lov na tujka se začne. A tujek zraste v super plenilca, ki mu v prehrambeni verigi pripada prvo mesto. Alien je osmi potnik, ki pa do ostalih članov ne goji prijateljskih odnosov.

Alien je popoln film suspenza. Že začetek je tako surovo morbiden, siv, mehaničen in odtujen, da skeli. Več kot 5 minutni uvod brez dialoga nas pelje po vesoljskem plovilu. Mehanični zvoki, tišina, neznane naprave in nato prebujena posadka. Med seboj so odtujeni, morda živčni drug na drugega, morda naveličani vsega. Takoj se zvrstijo po lestvici činov. Vsak pokaže pravi obraz. Vodja ladje je Dallas (Tom Skerritt), nekoliko starejši možak, moder deluje. Šef znanosti je Ash (Ian Holm), ki deluje umazano. Kot da bi igral svojo igro. Sledi Ripleyeva. Natančna, načelna. Zanimivi karakterji, združeni v vesoljski posadki. Njihovi odnosi so dobro predstavljeni, zato gledalec takoj spozna kako ta družba deluje.

Ko ogromna beštija podivja in pleni med navzočimi, takrat film dobi pravi pomen. Suspenz je tako napet, da bi ga rezal. Pa ne toliko zaradi naravnost bleščeče zasnovane živali. Treba je povedati, da žival redko kdaj vidimo. Komaj vemo kako izgleda, kako pleni. Živali se nam ni potrebno bati. Pod kožo nam leze neverjetno vzdušje, ki ga je Scott tako mojstrsko zajel. Film spominja na Žrelo, tudi tam morskega psa redko ozremo, a že spoznanje, da je v morju blizu nas, nas straši. Podobno je tu. Vemo, da je blizu in to nas straši. A naj vseeno kar takoj zapišem, da Alien ni Žrelo v vesolju. Je veliko več. Ima nekaj večnih scen, ki jih ne bomo pozabili. Prihod parazita iz človeškega trebuha pa bi lahko prištel med moje najljubše dogodivščine ob gledanju filmov.

Ponavadi filmi v tem žanru kakšnih igralskih presežkov ne vsebujejo. Tudi tu od igralcev nič ne bo ostalo v spominu. Kar pa pri takemu filmu niti ne gre šteti kot slabo. Sigurney Weaver sicer je postala mitska, pravi pojem ženske vojakinje na platnu. Ne glede na vlogo, vedno jo bomo poznali kot poročnico Ripley.

Nekateri naslovni film prištevajo k tistim najvplivnejšim. Ni dvoma, film lahko prepoznamo v vseh naslednjih sci -fijih, vseh naslednjih horrorjih in odisejadah v vesolju, zato ga gre šteti med bisere filmske zakladnice, kamor je pametno čimvečkrat pokukati.

Režija: Ridley Scott

Igrajo:
Tom Skerritt
Sigourney Weaver
Veronica Cartwright
Harry Dean Stanton
John Hurt
Ian Holm

*itivi ima skupaj dve verziji. Originalno iz leta 79 in režiserjevo verzijo. Ogled slednje je še posebno obvezen. 

Ocena: 5/5 

Pred dnevi je za težko boleznijo umrl Sydney Pollack. Režiser velikega kova, ki je skozi kariero spretno vijugal med zahtevami studiev, neodvisnostjo in blockbusterji. Pridelal je kar nekaj filmov, ki so postali večni in obvezno čtivo za vsakega filmoljuba. Spomnim se njegovega prvega filma, ki sem ga videl po tem, ko sem že nekoliko bolj pozorno listal po filmskih naslovih. Bil je Tootsie, legendarna komedija, kjer Hoffman igra žensko za boljši živež. Všeč mi je bil. Nato sem skoraj verjetno posegel po političnem trilerju Three Days of the Condor, ki me je prepričal in očaral, Pollacka pa sem po tem filmu vedno našel med mojimi ljubšimi režiserji. Še vedno sem prepričan, da je to njegov najbolj popoln film, zaznamek 70ih in velika reč med politično obarvanimi filmi. Pozabiti seveda ne smem na They shoot horses, don`t they, ta film je videlo premalo ljudi, prav tako ne smem pozabiti na film Out of Africa, ki mu je prinesel edinega oskarja, pa na film Jeremiah Johnson, še posebno pa ne smem pozabiti na film The Yakuza, kjer že nekoliko osiveli in ostareli Robert Mitchum trga japonske kolege. The Firm je njegov zadnji film, ki me je povsem zadovoljil, zato se je spodobilo, da sem si ga v dneh po njegovi smrti še enkrat ogledal. (Pollackova filmografija na itiviju)

Zdi se mi, da so tam ob koncu 80ih, začetku 90ih na veliko snemali filme, kjer imajo glavno besedo odvetniki, advokati in ostala visoko plačana sodrga. Podobnih filmov je kar mrgolelo. John Grisham, znan pisec tovrstnih romanov, je bil velikokrat prenesen na filmsko trakovje. Morda je prav Pollack to najbolje izvedel.

Mitch McDeere (Tom Cruise) je nadpovprečno ambiciozen mladenič, odlikovan študent, ki mu službe ponujajo kot zrele breskve. Ima visoko ceno. Sanjsko službo mu ponudi Oliver Lambert (Hal Holbrook), eden od velikih glav pomembne odvetniške firme. Vse izgleda kot v pravljici. Odlična plača, hiša, avto, status, moč in tako naprej. Pod okrilje ga vzame Avery Tolar (Gene Hackman), šarmanten moški srednjih let, alfa samec med odvetniki. Pred njim pokleknejo vsi, stranke in ženske. Mitch izziv sprejme in kaže, da mu bo kos. Firmo prizadene nov umor članov. Mitchu kmalu postane jasno, da v firmi nekaj smrdi, njegove domene pa mu potrdi tudi FBI, ki že dolgo časa preži nad podjetjem, a nikoli jim ni zares uspelo priti do dna. V Mitchu FBI vidi nekoga, ki bi lahko pomagal. Vohuna od znotraj, ki bi pripravil prave informacije. Svojo igro pa igrajo tudi glave firme, ki imajo za Mitchove dvome pripravljen protiudar. Mitch je razpet na več koncev. Služba, žena in brat, ki čepi v zaporu, le sodelovanje s FBI-jem pa ga lahko reši rešetk. Trga ga, grize ga. Razpet je. Zdi se, da ni izhoda. In zabava se začne. Sledi vijuganje sem in tja, lovljenje, izsiljevanje in igra mačke z mišjo, pri čemer nikoli ne vemo kdo je maček in kdo miš. Pollacku gre z moje strani posthumna čestitka. Pri nekaterih kadrih sem bil precej zadovoljen. Tam, ko pusti kamero teči in da igralcem možnost, da se izživijo, da pokažejo kar imajo za pokazati. Tam je ta film veselje gledati. To zna vedno izkoristiti Gene Hackman in sekvenca kjer skoraj izlije srce je močna.

Gledalcu je verjetno težko biti zbran vseh 150minut. Bolj se bližamo koncu, bolj je potrebno slediti neusmiljenemu tempu. Zgodba se prepleta, napleta in bore malo razpleta. Mitch počasi prihaja v vodstvo, a končni triumf se še vedno zdi nemogoč cilj. Kako rešiti sebe, družino, se ne zameriti mafijskim strankam, ter dokončno zlomiti firmo? Triler v pravem pomenu besede.

Wayne Tarrance: How about you get down on your knees and kiss my ass for not indicting you as a co-conspirator right now, you chickenshit little Harvard cocksucker?
Mitch McDeere: I haven’t done anything, and you know it!
Wayne Tarrance: Who gives a fuck? I’m a federal agent! You know what that means, you lowlife motherfucker? It means you’ve got no rights, your life is mine! I could kick your teeth down your throat and yank ‘em out your asshole, and I’m not even violating your civil rights!

Film je iz tehničnega vidika dobro videti. Pollack je zagotovo dobro vihtel kamero, montaža je vrhunska, pohvaliti pa velja nekaj scen preganjanja po mestu. Spomni na dobre akcijske filme tam iz 70ih. Tudi suspenza filmu ne manjka, tam pri tistih Mitchovih kapljah ga je sploh dovolj. Glasba je zanimiva in nekoliko nepričakovana za tak film. Mirna, a zlobna, morda posmehljiva. Gledalec jo sliši in začuti, kar je najpomembneje. Igralski kader je potrebno le pohvaliti. Imena, ki ga sestavljajo so vrhunska. Stranske vloge so podeljene pametno in prav vsaka pusti vtis. Recimo Gene Hackman, ki je vedno odličen, pa Hal Halbrook, David Strathairn in pa Ed Harris. Prav Ed Harris je tisti, ki gre globoko v spomin. Zame eden boljših igralcev tam čez lužo, a vedno boljši v stranskih vlogah kot v glavnih. Tu je kot detektiv FBI-ja neprecenljiv. Bom pa pohvalil tudi Toma Cruisa. Načeloma ga ne maram, a prihajam do ugotovitve, da je tam ob koncu 80ih, začetku 90ih snemal dobre filme, oz. znal je liku vdihniti nekaj samosvojega. Je to vzela Misija Nemogoče? Morda, kajti po tem izletu je Cruise zame le banana.

 The Firm ima nekaj delov, ki jih ne gre pozabiti. Celota je nadpovprečna, nedvomno, nekateri deli celote pa so prava umetnost. Redka umetnost. Očitam mu lahko le nekoliko preveliko minutažo, naporno podajanje zgodbe in scenarij, ki kakšno stvar nezavedno skrije pred izčrpanih gledalcem.

Ocena: 4/5 

Nazaj sem. Bilo je lepo, kar naporno, a važno, da je glava spočita. Videl sem marsikaj zanimivega, a najbolj me je fascinirala paella, španska hrana, ki jo bom še kdaj naročil. Pa štadion Camp Nou, seveda. Če že toliko časa držiš pesti za katalonski ponos, potem je ogled klubskega muzeja res prava paša za dušo. Oh ja. No, slik ne bom objavljal. Me je pa cel teden spremljal tale model. Radi ga imajo. Sem mislil, da imamo samo mi Fredije Milerje, heh, Španci jih pošiljajo celo na eurosong. Kul.

Tako, sedaj pa nov start. Blog bom prenovil, seveda bo še vedno film rdeča in hkrati tudi edina nit. A naprej grem bolj poglobljeno, bolj premišljeno in bolj, hm… zrelo. Kritike bodo daljše, vzel si bom več časa in poskušal pisati zanimivo. Drugače. Sem in tja bom našel čas in strnil tudi nekaj privatnih misli, o vsem.

Nov zagon, nov zalet, veter že močno piha v jadra…