Adijo in hvala za vse ribe

Odločitev je padla. PaucStadt zapira svoje duri. Tu me ne boste več našli. Čas je za slovo in solzo v očeh. Bila so lepa štiri leta.

YouTube slika preogleda

Ampak pot se ne bo ustavila, le zavila je drugam. Od danes naprej umotvorim tukaj:

http://paucstadt.wordpress.com/

Vabljeni!

  • Share/Bookmark

What to Expect When You’re Expecting (2012)

V zadnjem času izbiram bolj take filme, no kako bi rekel, filme za hitro porabo in takisto hitro pozabo, če sem prizanesljiv. Posledično pa potem ves zaripel ugotavljam kaj naj sploh spišem na tale blogčič, da ne bo zapadel na kup pozabljene slovenske blogosfere. No ja; naj spišem kaj o filmu Man on Ledge (2012), ki me je prav prijetno uspaval in pospremil v krepčilen sen, naj spišem kaj o filmu Snow white and the Huntsman (2012), ob katerem sem le nejevoljno odkimaval in bentil čez bedasto mtv produkcijo, hkrati pa tuhtal kaj je bilo režiserju, da se je spečal z glavno protagonistko? Bom končno ubesedil občutke po ogledu sklepnega Batmana? Pa sem potem sklenil, da pa bom besedo ali dve namenil filmu s tem dolgim in čudnim naslovom, če že ravno tudi pri nas doma odštevamo dneve do prihoda drugega malčka. Pred ogledom sem letvico kajpak spustil na najnižjo točko, poleg zofe sem postavil čeber za morebitne izločke, dlan pa sem si preventivno podložil z debelo peno, če bi ravno z vso jezo udarjal po steni. Ampak presenetljivo lahko rečem, da nisem rabil ne čebra, ne debele pene za lajšanje bolečin ob udarcih. Sem in tja sem se sicer ugriznil v pest, ampak ok.

Ebert: “What to Expect” is a cheerful comedy with just enough dark moments to create the illusion it’s really about something. It toplines Cameron Diaz, Jennifer Lopez, Elizabeth Banks, Anna Kendrick and Brooklyn Decker as prospective mothers, and as three live births are intercut, Diaz wins the screaming contest as people shout “push! push!” at her. The girl’s a trouper. Maybe we should be grateful that Lopez, in Ethiopia to meet her adoptive son, doesn’t start screaming in sympathy.

Kako naj začnem, da ne izgubim vse kredibilnosti? Pa bom začel kar na koncu, torej s končno sodbo: film je dokaj prijeten. Kot nazorno kaže že naslov, zgodba teče le in samo o nosečnosti in vseh problemih, ki jih to blaženo stanje prinaša za seboj. Od prvega dne zanositve, pa do zadnjega, ko ob krikih in čustvenih toboganih otrok končno pride na plano. Film predstavi vzporedne zgodbe petih parov, ki se tako ali drugače spopadajo z nosečniškimi težavami. Zdaj bi lahko razpredal in filozofiral o sami vlogi ženske, o sami vlogi moškega. Lahko bi analiziral čustvene izpade, lahko bi iskal smisel človeške reprodukcije in po poti Sebičnega gena iskal načine, vzroke in motive širjenja lastnih genov; lahko pa bi preprosto le puščal sline nad plodno Cameron Diaz, simpatično Elizabeth Banks, seksipilno Jennifer Lopez in ravno prav navihano Anno Kendrick. Vseeno pa velja tole: film je dovolj nabrit in dovolj sproščujoč, da gledalca lahko pritegne, ga (ja, vem!?) zabava in pozitivno naravnanega pospremi v posteljo.

Ebert: “The movie is essentially a clothesline on which to display trigger-pushing moments. I grew weary of circling endlessly among the various stories. The actors are all good company, and I would have enjoyed seeing more of each role, something I suspect they would agree with me about.”

Sicer sem privrženec filmov, kjer se zgodbe različnih karakterjev ločeno prepletajo in napletajo, v končnem razodetju pa se potem združijo v celoto, ampak so mi zadnji tovrstni Hwoodski romantični pljunki ta način nekoliko priskutili. Naslovni film je v tej dramaturški igri nekje vmes, a že zaradi nekoliko drugačne vsebine oz. problematike mi deluje precej bolj izvirno in tudi hecno obenem. Delno seveda tudi zaradi lastnih izkušenj, a večjo mero tega pozitivnega učinka vseeno pripisujem sorazmerno uspešnemu scenariju, ki ima marsikaj užitnega, če se ga pa še z določeno mero sarkazma in tudi cinizma “bere” med vrsticami, pa prav dobro ugrizne v neke kvazi družbene norme. Scenarij je adaptacija knjige z istim naslovom, ki jo je spisala Heidi Murkoff, adaptirala pa sta ga Shauna Cross in Heather Hach. Torej gre za čisto žensko emancipacijo in jasno, da so moški prikazani tako kot so. Nič šovinističnega tu ne mislim, še manj seksističnega. So pa zato režijo zaupali možaku Kirku Jonesu, ki ne dela čudežev, ampak režijsko gledano posname en čist ok film, ki vsebuje par všečnih kadrov in sekvenc; seveda pa gre nemalokrat nekoliko preko tanke linije in v gledalčevih očeh to hitro lahko izpade kot nizkotno in pretenciozno sranje. So pa igralske kreacije tokrat zares dobre in všečne, prav prej že omenjena dekleta so izjemno prepričljiva, dočim moški ansambel nekoliko zaostaja, a drži, da razen Chrisa Rocka in Dennisa Quaida, ta ansambel sestavljajo bolj igralci vprašljivega obrtnega slovesa.

Vseeno ne želim megliti uma in vzbujati kakšnih dvomov. Film je pofl v najčistejši obliki besede. Ampak tak pofl, ki ga človek kar gleda, pa čeprav se zaveda, da mu pretirano ne koristi. Ali kot bi dejal kolega Travers: “For me, the movie itself triggered the vomiting.”

- Priporočam

  • Share/Bookmark

Defiance (2008)

Kaj pa vem kaj me je pritegnilo k ogledu tega filma. Verjetno to, da gre za vojni film, svoj čas sem jih oboževal in pogledal malodane vse, morda to, da je film režiral Edward Zwick, človek z nekaterimi dokaj všečnimi filmi. Zagotovo pa vem, da me prav posebno ni pritegnil izbor glavnih protagonistov, nisem kdove kakšen privrženec Daniela Craigra, še manj Lieva Schreiberja, ne pravim, da sta slaba igralca, a bodimo pošteno, prav hudičevo dobra pa tudi nista. Ampak ok, če film pride pod prste kar sam od sebe, potem se ga pač pogleda in skuša razširiti um. Dokaj visoka ocena na imdbju me je prepričevala, da se mi obeta več kot dober film, a vseeno sem se ogleda lotil s pravšnjo mero dvoma. Kaj vem, da bi sedaj dejal, da sem bil v pretirani zmoti, ko sem dvomil v kvaliteto filma, ravno ne morem. Saj ne rečem, film je čisto ok zadeva, ki lepo steče, a sem in tja sem vseeno zrl v ekran s tistim topim pogledom, ki ni kazal kdove kakšnega navdušenja nad videnim. Ampak vseeno bolje to, kot pa da bi moral zaradi kakšne padle stave gledati reprizo Sandlerjevih zadnjih del. Zwick, ki velja za dobrega p(r)odajalca zgodb, tudi tokrat ne razočara, dočim pa tudi kvalitete svojih najbolj čislanih del ne doseže. Recimo, da bi se v grobem tale film lahko primerjal z njegovim priznanim hitom iz konca 80ih, Glory (1989), ki pa je praktično v vseh segmentih nekajkrat boljši. Morda je največji manjko omenjenega filma prav nekoliko podhranjen igralski kader, omenjena Craig in Schreiber iz svojih likov izstisneta premalo in gledalca pustita povsem ravnodušnega, tak občutek pa potem celostno pade tudi nad končno podobo filma. Škoda, vsebina je zanimiva in film bi lahko vsaj za dan ali dva ostal v spominu.

Defiance (2008) govori zgodbo o židovskih partizanih, ki sredi beloruskega gozda ustanovijo lastno državo. Državo, kjer imajo oni glavno besedo. Prostor, kjer so spet združeni, kjer vse teče po njihovih pravilih, kjer ni prostora za agresijo zunanjega sovražnika. Združenje okoli tisoč židov vodijo trije bratje Bielski, vsi žrtve vojne, ki so ostali brez vsega. Le še volja do maščevanja, volja do preživetja jih vodi naprej. Seveda se ti trije bratje med seboj precej razlikujejo, imajo različne poglede na svet, na II. svetovno vojno, a skupna jim je srčnost in želja po preživetju. Tuvia je najbolj preudaren izmed bratov, zaveda se teže vojne, ve, da je preživetje in življenje tisto največ, kar jim situacija oz. osamitev v gozdu lahko prinese. Sovragu se želi maščevati, a pozna resnico, ki pravi, da proti številčnejši in zmogljivejši armadi nima veliko možnosti. Brat Zus je tu drugačen. Smrt svojih najbližjih želi maščevati osebno, zob za zob. Verjame, da lahko z dobro sestavljeno ekipo terorizira in uničuje nasprotnikove sile. Čepenje in skrivanje v gozdu ga ne zanima. Potem je tu še tretji brat Asael, ki vleče neko srednjo nit med starejšima bratoma. Ampak film ni toliko bitka proti nacistom, kot je bitka za življenje, bitka za preživetje sredi mrzlega gozda, sredi najhujše vojne. Nacistov ne vidimo veliko, vemo, da so tu, da so glavni razlog za situacijo, ampak zgodba se bolj osredotoča na to vas v gozdu, ki išče načine za preživetje. To se mi deloma dopade. A ne dvolj; že res, da film išče svojo zgodbo drugje in se tako skuša izogniti stereotipom ali klišejem vojnega filma, ampak čisto nič ne bi bilo narobe, če bi za boljšo potešitev na stvari gledal še iz drugega zornega kota. Nič ne bi bilo narobe, če bi se celotna situacija bolj razkrila in če bi imeli pred seboj tipični vojni film o II. svetovni vojni. Morda bi like tako bolj vzljubili, bolje razumeli in bi bil tudi njihov namen drugače razumljen.

Ampak Zwick, ki je zgodbo kajpak črpal iz uradnih dejstev, je očitno želel drugačen pristop, drugačen vojni film. Nič narobe, a za to bi moral morda vse skupaj še bolj začiniti. Ob bohotni minutaži sem nekajkrat kar pošteno zazehal in ravno to me najbolj moti. Ne bom si drznil reči, da je bil film dolgočasen, ampak mestoma bi želel več. Morda je problem v dramaturškem loku, ki ni najbolje napet in gledalec z mislimi hitro lahko oddide kam drugam. Morda pa je problem le v slabšem scenariju. Ta je nastal na podlagi knjige Defiance: The Bielski Partisans, ki jo je spisala Nechama Tec. Gre za preslabo adaptacijo? Soscenarist, Clayton Frohman, za zdaj res nima širnega opusa, vseeno pa je pero zraven vihtel tudi Zwick. Če film tozadevno primerjam recimo s The Last Samurai (2003), potem je rezultat evidenten. Čeprav velja poudariti, da film premleva težko tematiko in ima gledalcu marsikaj za ponuditi, pa vseeno lahko ugotovim, da bi si želel več čustev, večjo poglobljenost v samo situacijo.

Zato pa velja izpostaviti všečno fotografijo in predvsem dobro in udarno glasbo, ki je bila celo nominirana za oskarja. Od režije bi lahko pričakoval nekoliko več, čeprav so kakšni kadri tudi vredni omembe. Vseeno pa celemu filmu lahko zamerim za drobec premalo energije, ki bi gledalca bolj silila k ogledu. Igralske performanse sem deloma že ošvrknil, nič pretiranega ni. Ob Craigu in Schreiberju lahko omenim še Jamiea Bella in recimo Mio Wasikowsko. Moram pa izpostaviti, da me je polomljen naglas močno bodel v ušesa. Če liki ne govorijo v pravem jeziku, zakaj naglas? Kakorkoli, film, ki je bil posnet za kar prešernih 50 milijonov, je ob manj bohotnem marketingu proračun komajda pokril. Pripisujejo mu povsem mešane kritike in tudi moji občutki po ogledu so bili bolj mešani kot ne. Ok film, ampak tudi če ga ne bi videl, ne bi bil na nič slabšem.

- Priporočam

  • Share/Bookmark

The Bank Job (2008)

Avstralčan Roger Donaldson je tekom kariere režiral že kar prijeten kupček filmov. Razpon gre nekako od žanrskih klasik, pa vse do totalnih mimostelov. Recimo, da velja omeniti dobro dramo Thirteen Days (2000), pa nostalgičen Cocktail (1988), nazadnje pa je kar prijetno navdušil s Hopkinsom v vlogi nadebudnega ostarelega motorista v filmu The Worlds Fastet Indian (2005). Tri leta kasneje je zavil v drug žanr in posnel dokaj všečno akcijsko kriminalko z Jasonom Stathamom v glavni vlogi. Statham, ki je danes verjetno prvo akcijsko ime, saj se praktično pojavi v vsakem filmu, kjer je moč zavohati vsaj malo testosterona ali smodnika. A če sem iskren, niti ne vem kaj naj si o njem mislim, priznam, da prav veliko filmov nisem videl, a še tisto kar sem, me pretirano ni navdušilo. Govorim od zadnjih, ki jih snema kot po tekočem traku, prva kulta sta kajpak povsem drug nivo. No, pa pustimo Stathama sedaj. The Bank Job (2008) se zagotovo važi z dokaj zanimivim vsebinskim nastavkom. Tovrstni filmi me kajpak pritegnejo in če je zraven še kaj več, kot v tem primeru resnična seksualna afera, ki je tisti čas kar lepo pretresla uglajeno in zadržano Anglijo, še toliko bolje. In če povem po pravici, potem lahko zapišem, da sem bil gledano izrecno skozi žanrske oči, tokrat kar zadovoljen. The Bank Job je vsekakor film vreden ogleda in nekako bi ga lahko prištel kar med ena taka manjša presenečenja zadnjih let, vsaj po celotni stukturi in končni podobi. Žanrska klasika seveda ni, ampak neko nadpovprečje pa zagotovo.

Film že s prvo sekvenco nakaže smer in pot in od prve minute dalje smo priča eni močni ringelšpilski vožnji, ki nas niti za hip ne dolgočasi. Spletke angleške tajne organizacije pripeljejo do načrtovanega ropa dobro varovane banke, kjer se v tezorjih skriva marsikaj pomembnega in sočnega. Naivni in denarja željni roparji hitro padejo na limanice in brez pretiranih vprašanj zagrabijo za vabo. Šele ko jim uspe izprazniti vse sefe, ugotovijo, da se za organizacijo tega ropa skrivajo precej drugačni motivi, ki niso odvisni zgolj od števila bankovcev. To sproži pestro dogajanje tako v podzemlju kot tudi pri angleški tajni organizaciji, svoje pa imajo za povedati tudi lokalni policaji, ki naključno pridejo na sled in želijo storiti prav vse, da dokažejo svojo moč in avtoriteto. Sledi sila všečna igra živcev in izsiljevanj, kjer se nikoli točno ne ve kdo ima prednost in žogo v svojem kotu. Pa naj tu kar zaključim, da ne izdam preveč, kajti ravno ta nabor tvistov in izmenjav je tisto kar film dela užitnega in gledljivega, kakšna informacija preveč pa bi doživetje lahko kaj hitro priskutila.

Film teče z dobrim ritmom in ravno to je morda tisto, kar me je pri samem ogledu še najbolj zabavalo. Najprej se rop dobro načrtuje, gradi se dovolj močna napetost, ki se nato najbolje pokaže prav v samem ropu, ko na pot pride marsikatera ovira. Sam razplet ropa je nato le nov povod proti še večji napetosti in film v vseh teh prehodih ne izgublja moči, pač pa je ves čas v dobri kondiciji in z nekaterimi všečnimi režijskimi in montažnimi prijemi kar pošteno kravžlja živce; v dobrem smislu seveda. Zelo všečna je tudi fotografija, ki obdobje 70ih let zelo dobro ujame. Ampak seveda za popolno zadovoljitev ob in po ogledu filma ni dovolj le všečna naracija in neprestana akcija. Je film tudi scenaristično na pravi ostrini? So liki dobro okarakterizirani? Ima film kakšno skrito sporočilo, pomen? Rekel bi, da deloma vse skupaj drži, deloma pač ne. Scenarij se mi je zdel dovolj zanimiv, zakaj zgodba je vabljiva in nosi neko težo. Všeč mi je, da ne gre le za rop nekih draguljev, ampak je zadaj nekaj pomembnejšega, večjega. Scenaristi naj bi se v zadevo pošteno poglobili in praktično vsi fakti držijo, seveda so nekatere stvari (imena itd.) prekrite oz. spremenjene za varnost vseh vpletenih. Super, ampak tozadevno bi si vseeno želel še kakšen podatek več, a gre potem film v drugo smer, kjer se bolj posveti likom kot aferi. In liki so tu kar všečni in spominjajo na vse tiste ljube like iz precej bolj kultnih filmov iz 90ih let. Igralski nabor je izbran praktično samo iz angleških igralcev; najbolj znan je že prej omenjeni Statham. To je njegov film in menim, da je tokat kar pravi. Ravno prav trd je, da prepriča. Tudi ostali so povsem dostojni in tu nimam nič za oporekati. Zanimiv je tudi Mick Jagger v komaj vidni cameo vlogi. Kaj naj bi še dolgotvezil, film je bil načeloma zelo dobro sprejet in Berardinelli zaključi recimo takole:

“Much as I enjoyed Stephen Soderbergh’s Oceans trilogy (more for the camaraderie and chemistry of the actors/characters than for the plots), The Bank Job illustrates how much more richness there can be in a heist movie when layers are fabricated into the story and the narrative extends beyond the central caper. When this movie ends, the viewer feels as if he has seen an entire tale unfold rather than merely having been granted the chance to peer through a window at the inner workings of an infamous historical crime. The Bank Job is smart, well-paced, exciting entertainment for adults – something that is more of a rarity than it should be.”

Kaj reči drugega kot to, da se v celoti strinjam.

Priporočam +

  • Share/Bookmark

In the Name of the Father (1993)

Jim Sheridan je sila všečen režiser, ki ima na svojem kontu kar nekaj odličnih filmov. Začenši z odlično socialno dramo My left foot: The Story of Christy Brown (1989), kjer je prvič združil moči s sijajnim Danielom Day-Lewisom, ki je za upodobitev hendikepiranega umetnika gladko osvojil svojega prvega oskarja. Sheridan je z izjemnim občutkom za dramo, naracijo, ki zleze pod kožo in vedno zanimivo zgodbo, hitro postal eden izmed bolj prepoznavnih režiserjev Britanskega otočja. Menim pa, da je njegov tretji film po vrsti, In the Name of the Father (1993), prav njegov najboljši in tudi najbolj čislan. Dotični film, ki ga je dandanašnje občestvo povsem po krivem skorajda pozabilo in postavilo na stranski tir, še vedno vztraja na famozni imdb lestvici najboljših 250ih filmov, sam pa bi ga kanil postaviti celo nekoliko višje. Kot na dlani je dejstvo, da gre za precej konkreten izdelek sedme umetnosti, ki gledalca ves čas zalaga tako z izjemno intrigantno in napeto fabulo, kot tudi z močnim narativnim delom, ki od gledalca zahteva kar največ pozornosti; vse to se ob končnem razpletu pretvori v močan čustveni element in verjetno ni gledalca, ki bi ga film celostno lahko pustil ravnodušnega. Sam sem že pred dnevi ugotavljal, da je angleški realni socializem na filmskem trakovju vedno zelo dobro prikazan, a ti hudir, da je Sheridan v svojih zgodnjih filmih še na precej bolj ostrem nivoju.

Močna vsebina je zagotovo tisto, kar dotični film tako evidentno dviga iz sivega povprečja. Resnična zgodba o domnevnem sodelavcu IRE Gerryju Conlonu in njegovih prijateljih (Guildford Four), ki so morali pokrivem v zapor zaradi morilskega bombnega napada v Guildfordu, pri katerem niso imeli čisto nič, je ena izmed najbolj poznanih zgodb v tej kruti vojni, ki že leta divja med pripadniki IRE in angleško vlado. Conlon in prijatelji so v Guildfordu uživali povsem brezskrben večer, ko je nenadoma nekje močno počilo. Ker so bili blizu in jim po žilah teče irska kri, pa tudi nekoliko preveč so izstopali iz tiste angleške sivine, so bili brez pretiranega razmisleka takoj prepoznani za krive. Policijsko mučenje je opravilo svoje in rešitve ni bilo več. Izrečena kazen je bila na pladnju. A da so stvari postale še bolj zapletene in bizarne, so oblasti obsodile še Conlonovega očeta, ki je iz Belfasta priletel v Anglijo, da bi pomagal svojemu sinu. To je bil očiten dokaz vpletenosti in nihče ni želel tvegati. Oče in sin sta odšla v isto celico, kjer sta preživljala kazen za dejanja, za katere nista bila niti malo odgovorna.

Scenarij je prirejen na podlagi Conlonove avtobiografije Proved Innocent: The Story of Gerry Conlon of the Guildford Four. Oplemenitila sta ga Terry George in Jim Sheridan in v nekaterih rečeh sicer prihaja do manjših odstopanj od resnice, a nič hudega. Scenarij je seveda izredno delo, izvrstno spisano in oplemeniteno in morda je to kar tisti najmočnejši element filma. Terry George se je kasneje kot scenarist še nekajkrat proslavil, recimo za scenarij filma Hotel Rwanda (2004). Film gledalca zagrabi in ga ne izpusti. Ves čas mu pod nos moli nove in nove prijeme, ki delajo film zanimiv in mu večajo vrednost. Jezni in pomalem odtujeni sin se mora v celici soočiti s svojim očetom. Prepletati se pričnejo njuni pogledi na svet, njuni pogledi na situacijo in dobro se vidi kako obadva raseta in pridobivata. Situacije, ki se nato razpletajo v zaporu, kažejo pravo naravo vpletenih, kažejo se pravi obrazi in prav to potem v gledalcu vzbuja še dodatno simpatiziranje z glavnim protagonistom. Izguba očeta v mladem Conlonu prebudi še tisto zadnjo željo po resnici. Podobno občuti tudi mlada odvetnica, ki na očetovo željo bdi nad primerom in skuša najti zakonsko luknjo, ki bi privedla do ponovnega odprtja primera. Njen prispevek k vsemu skupaj je nato še kako pomemben in ko v debelem kupu najde opombo, ki veleva, da obramba tega dokumenta ne sme dobiti v roke, se ji nariše prešeren nasmeh na obraz; gledalcem pa prav tako. Dejstvo, da je bilo prvo sojenje farsa oz. prirejeno, je kot na dlani. Angleški policisti so v upanju čimprejšnje rešitve določene pomembne dokaze kar nekoliko priredili ali zamolčali (khm, khm, znano, dežela Šentflorjanska?) in ko se primer ponovno odpre, je jasno, da bo pela druga pesem. Zaključek je potem najbolj poznan del filma, pravi simbol zmage zatiranega, majhnega človeka. Ko sodnik prebere novo razsodbo, je veselje popolno in tudi čustveni aspekt pride do izraza.

Gerry Conlon: What I remember most about my childhood is holding your hand. My wee hand in your big hand, and the smell of tobacco. I remember, I could smell the tobacco in the palm of your hand. When I want to feel happy, I try to remember the smell of tobacco. Giuseppe Conlon : Oh, my heart.

Sheridan zgodbo res lepo gradi. Začetne sekvence kažejo kam meri in so zelo pomembne, zato velja biti že od prve minute pozoren na male detajle, ki se prepletajo tekom dialogov ali celotne klime med tistimi prijatelji. Zaplet potem res dviga kocine in jasno je, da mora biti zaključek karseda efektive. Tudi je in zato film še danes velja za eno boljših sodnih dram in žanrskih poslastic nasploh. Ampak to še ni vse. Svoje doda odličen igralski nabor, ki kar brsti od izjemnih igralskih kreacij. V prvi vrsti tu mislim na izjemnega Daniela Day-Lewisa, ki je za popolno vživitev v vlogo nekaj časa celo preživel v zaporu med zaporniki. Odličen je in do konca prepričljiv. Podobno velja tudi za že pokojnega Peta Postlethwaitea, za katerega velja, da je to njegova kar najbolj znana vloga. Omeniti velja še zanimiv in oster soundtrack.

Film je bil tistega leta kar velik hit. Povsem zasluženo je bil deležen številnih nominacij na oskarjih, treh igralskih, režija in za film, žal je ostal brez. A dobil je številne festivalske nagrade in domala pohvale vseh, ki so ga videli. Še danes je izjemno močan in pravim, da je ogled pravzaprav kar nujen.

I’m an innocent man. I spent 15 years in prison for something I didn’t do. I watched my father die in a British prison for something he didn’t do. And this government still says he’s guilty. I want to tell them that until my father is proved innocent, until all the people involved in this case are proved innocent, until the guilty ones are brought to justice, I will fight on. In the name of my father and of the truth!

Močno priporočam

  • Share/Bookmark

The Avengers (2012)

Že pred ogledom sem imel dokaj mešane občutke, še bolj pa jih imam sedaj po ogledu. Nič ne rečem, tehnično je film res prava paša za oči in ušesa, specialni efekti so tako siloviti kot malokdaj poprej, a kaj pa ostalo? Je že tako, da je Nolan z njegovo vizijo Batmana in Gotham cityja stripovske adaptacije dvignil na drug nivo, pa je prav, da sedaj vse filme s stripovskimi junaki gledamo skozi Nolanovo perspektivo? Verjetno ne, zato bi bilo za začetek že na mestu, da bi se naslovnega filma lotil približno tako kot sem se lotil filmov Captain America (2011), Thor (2011), dvojca Iron man in ostalih s stripovsko tematiko. A potem bi bilo moje počutje pred ogledom še nekoliko bolj kilavo kot sicer, Captain Amerika in Thor sta si mi zdela hudičevo slaba in sem se komajda prebil do konca, medtem ko je Iron Man s karizmatičnim Robertom Downeyem več kot solidna zabava. Je režiserju Jossu Whedonu uspelo ujeti vsaj neko srednjo pot? Če pred očmi raztegnem dlan in pogledam skozi prste, potem velja ugotovitev, da mu je uspelo. Morda še nekoliko več kot to. Morda si kanim celo zapisati, da je film The Avengers (2012) prav prijetna ringelšpilska zabava, ki gledalca dovolj napolni z adrenalinom, da si po ogledu, čisto tako za potešitev in potrditev, odpre steklenico piva in jo spije na dušek, zraven pa potem lahko še po moško rigne. Ker zaključek je zagotovo tako močan, tako silovit, tako vroč, da požirek piva zagotovo paše. Ampak še preden se naključni bralec teh vrstic na glas zadere, da Paucstadt dotični film močno priporoča, naj povem, da temu vendarle ni tako, saj razen adrenalinskega šusa in hipnega moškega zadovoljstva, kaj več od tega vendarle nisem občutil in sem bil po ogledu vsaj malo tudi nakremžljen.

There was an idea to bring together a group of remarkable people, so when we needed them, they could fight the battles that we never could…

Da bi bila fabula dolga in široka, polna nekih tvistov in preobratov, seveda ni pričakovati. Prvič zato, ker gre za priredbo znanih Marvelovih stripov, drugič zato, ker gre za povsem premočrtno prigodo in boj dobrega proti slabemu. Nick Fury, vodja organizacije SHIELD, je seznanjen z grožnjo, ki prihaja nad Zemljo. Kdo lahko reši in obvaruje naš preljubi planet? Fury ve, da tokrat vojska ne bo zadosti, zato na pomoč pokliče super junake, ki bi morda vendarle lahko premagali sovraga in rešili človeštvo. Ampak vsi ti super junaki, čisti egoisti in samostojni borci, morajo najprej premagati oviro lastnega jaza in se naučiti timskega dela, šele nato bodo lahko dovolj močni, da Lokiju in njegovim pokažejo zobe. Po začetnem otipavanju in iskanju homogenosti, si morajo na koncu vendarle naliti čistega vina, saj je na njihovih plečih obstoj našega planeta. Ko so super junaki enkrat združeni, takrat so kajpak nepremagljivi. Akcija. Več o sami vsebini ni potrebno, saj vemo kje smo.

Ljubiteljem stripa je zabava zagotovljena in prepričan sem, da bodo prav oni najbolj ploskali in cedili najdebelejše sline. Velja priznati, da je tokratna adaptacija vizualno res sila všečna zadeva in vsa domišljija, ki je brstela ob branju stripovskih strani tokrat dobi svojo dostojno potešitev. Kako pa bomo film sprejeli tisti, ki nismo tako veliki ljubitelji stripa? Kako ga bodo sprejeli tisti, ki s stripom sploh niso seznanjeni in poznajo vse te like le iz filmov, ki jih je Hwood predstavil pred leti? No, to je pa že drugo vprašanje. Kot sem že zapisal, vizualno in tehnično je tole čisti presežek od katerega se drugi lahko le učijo, stripovski filmi zagotovo še nikoli niso izgledali tako dobro. Ampak scenaristično bi pričakoval nekoliko več žlahtnosti. Ne toliko v zgodbi, kot pa v sami ekranizaciji likov. Morda so homoerotična nagnjenja Kapitana Amerike in IronMana v stripu zabavna, ampak v filmu mi je njuna vez izpadla naravnost otročja in smešna. Tudi interakcije med ostalimi liki se mi zdijo dokaj otrdele, nezanimive, štoraste, deloma tudi pretenciozne. Kot da bi avtorji želeli posebej poudarit njihovo barvitost, a je učinek v končni fazi potem ravno nasprotni. Saj kakšen del je smešen, kakšen dovtip zabaven, kakšna enovrstičnica pade v uho, a ne toliko za moj okus. Ko se akcija ohladi, je film dolgočasen. Ko ni treskanja in streljanja, je film impotenten. Ko skuša biti film zabaven brez ringelšpilskih elementov, je zgolj smešen in otročji. Vem kaj boste rekli, taki morajo biti filmi po stripovski predlogi, Nolan nam je pokvaril pogled; delno to drži, a potem se tanka meja med alegorijsko stripovsko tematiko in Transformerji hitro prestopi. Vseeno bi tu lahko pohvalil samo naracijo, ki dobro teče in gledalca ne izgubi, čeprav je pred njim cel kup karakterjev, ki jih je potrebno predstaviti in ustrezno prikazovati. Režiser dobro odmeri čas za vsakega posebej, vsakemu nameri dobršen kos pogače in tako zadovolji vse okuse. Všeč mi je, da so glavne like igrali isti igralci kot v samostojnih filmih, to vsemu skupaj vendarle daje več verodostojnosti. Čeprav pa potem tudi drži, da moramo še vedno zehati ob Chrisu Evansu (Captain America) in Chrisu Hemsworthu (Thor), pa tudi Tom Hiddleston je še naprej popolnoma neprepričljiv kot zlobec Loki. A tu je tudi Robert Downey Jr., ki spet ukrade šov. Mark Ruffalo je dovolj zabaven, Scarlett Johansson (v čudovitem kostumu) in Jeremy Renner sta solidna. Kot pa sem že dejal, režija je odlična, tehnično film popoln. Je pa tako, uvod ali prvi del filma je manj prepričljiv. Gre za čisti uvod v zgodbo, ko se junaki še zbirajo na kupu in to je mene bolj dolgočasilo kot ne. Drugi del, sploh končni obračun, pa je tako silovit in bombastičen kot le kaj; kar prehitro mine, če sem iskren. Ampak ok, več kot 140 minut filma je kar konkreten zalogajček.

Tony Stark: [to Bruce Banner] You really have got a lid on it, haven’t you? What’s your secret? Mellow jazz? Bongo drums? Huge bag of weed?

A velja priznati, da je nekaj tudi na meni. Taki velikopotezni, spektakularni poletni hiti mi že sami po sebi nikoli ne dišijo preveč in morajo biti potem res vrhunski, da me prepričajo. Nolanu je z The Dark Knightom (2008) uspelo, Whedonu z Avengersi pač ne najbolj. Vse lepo in prav, ampak filmi, ki so brez poka in neverjetnih specilalnih efektov zgolj neko mašilo za dolgočasen večer, filmi, kjer so glavni protagonisti, potem ko jim vzameš moč in znanje, le lesene lutke, pač niso moja šalica čaja. Ampak ne smem biti tečen in zagrenjen, da me ne utegne kdo pribiti na križ. The Avengers so čistokrvna akcija in spektakularna zabava, ki polni oči, ušesa in še kakšno drugo čutilo. Če pričakuješ le to, potem si zadovoljen do konca in naprej. Včasih je potrebno film vzeti le tako in je svet popolnejši, mar ni res?

Priporočam +

  • Share/Bookmark

Fish Tank (2009)

Fish Tank (2009) je še eden v vrsti trpkih, grenkih angleških socialni dram, ki gledalca skozi celotno minutažo stiskajo v grlu in držijo za vrat. Ne vem ali sem le sam zadnja leta bolj pozoren na tovrstne filme, ali jih angleška filmska produkcija res nekoliko več producira, ampak občutek imam, da so angleške socialne drame zadnja leta kar dobro zapolnile filmski trg. In prav je tako, kajti gre za res bolj ali manj odlične filme, ki gledalcu zlezejo pod kožo in ponudijo marsikaj užitnega, kar mu potem še dolgo ne da spati. Zadnje leto sem bil posebej navdušen nad filmom Tyrannosaur (2011), da super dvojčka režiserja Stevea McQueena niti ne omenjam, že pred tremi leti pa mi je ušel naslovni film, ki takisto zelo uspešno in na svoj način nepozabno pred gledalcem riše žalostno zgodbo petnajstletnega dekleta, ki išče svoje mesto pod soncem. Filmi ob katerih gledalec ne ve točno ali naj se joče ali smeje, ali naj z likom simpatizira ali naj ga prezira, so zame vedno še kako priljubljen zalogajček, saj je jasno, da je veliko odvisno od lastne interpretacije in pogleda na svet. To pa me ponavadi potem kar lepo zaposli in tudi kakšen večer več po ogledu še vedno tuhtam in razmišljam o dotičnem filmu. Podobno se mi je godilo tudi po ogledu naslovnega, saj me nejasen zaključek in smernice, ki jih film zastavi tekom tistih 120 minut niso pustile ravnodušnega in sem se še dolgo potem vračal nazaj v to pusto angleško predmestje, kjer sem iskal način kako bi se z glavno protagonistko še bolj poistosvetil. Koliko mi je to uspelo je sedaj vprašanje, a dejstvo je, da se tekom filma človek že mora postaviti na njeno stran in upati na srečen izplen. Močno hvaljeni in mnogokrat nagrajeni film svoje bistvo dobro izlušči, pokaže vse tisto kar mora in ob koncu je slika popolna, gledalec pa zadovoljen, da je bil spet deležen kvalitetne cineastične zabave.

Fish Tank (2009) je zgodba o petnajstletni Mii, ki ji v življenju res ni postlano z rožicami. Niti približno ne živi življenja povprečne najstnice, saj se mora soočati s številnimi težavami in preprekami, ki ji jih usoda vztrajno meče  pod noge. Živi v razbiti družini, z materjo, ki jo komajda pogleda, kaj šele da bi ji kakorkoli nudila materinsko ljubezen. Edina mala uteha ji je mlajša sestrica, a še to le do neke mere. Mia velja za agresivno, asocialno, jezno najstnico, ki sovraži vse okoli sebe. Le kako ne, to je njena zaščita, njen pobeg pred svetom. Njena mati, ki je že dolgo nazaj padla pod težo izgubljenega življenjskega kompasa, je domov pripeljala novega ljubimca in njegova navzočnost v Miino življenje lahko prinese neko novo luč, neko novo uteho. Koliko in kako se bo ta človek predal materi in kako se bo spoprijateljil z njenima hčerkama, je vprašanje, ki kar vrta v gledalčevo zavest. Bo prestopil mejo in bo splono koketiral tudi z najstnico, ki kar prosi po tovrstni pozornosti? Bo lahko vzpostavil red in skušal zbližati mati in hči? Seveda me marsikdo lahko okliče za naivneža, ampak vse do zadnjega sem upal na nek pozitiven, zadovoljil razplet, ki me bo napolnil z optimizmom. Tega jasno ni, zato je trpkost ali grenkoba še toliko večje intenzivnosti. Ni kaj, tovrstni angleški filmi znajo še kako kravžljati živce. Požvižgajo se na družbene norme, požvižgajo se na neka pravila in sivino in muko trdega vsakdana predstavijo točno takšno kot je.

Film se bohoti z nekaterimi res všečnimi sekvencami, ki ježijo kožo. Sploh vsaka interakcija med Mio in Connorjem kar kipi od neke energije, neke prikrite erotike, za katero gledalci samo čakajo, da bo eksplodirala, čeprav je jasno, da gre za hudo vprašljivo situacijo, najmanj z moralnega vidika, če vse ostalo kar zanemarim. Ampak ali bi se tu lahko postavili v kožo skrušene Mie in bi lahko razumeli njena dejanja? Bi to opravičilo njena ravnanja, tudi vse tisto kar pride kasneje in je le rezultat ene nepazljivosti? Kaj pa vem, a razmišljam že tako, da si je mladenka tu pač na nek način, podzavestno ali ne, želela maščevati materi, a je potem sama izpadla preveč naivno, mladostno, za kar je seveda utrpela tudi grenke posledice. Posebej všeč mi je, da film ne želi na veliko moralizirati, iskati opravičilo in olepševati stvari. Zadeve prikazuje le in zgolj skozi percepcijo mladega dekleta in tu je potem veliko prostora za lastno interpretacijo. Kako razmišlja mladenka in kako razmišljam jaz kot gledalec, je nekaj drugega in film to dobro potisne gledalcu v naročje.

Režiserka Andrea Arnold (+scenarij!) je tu zares ustvarila dobro zgodbo, ki jo je nato še mojstrsko zavila v prepričljivo fotografijo in skorajda srhljivo realno scenografijo. Iz tega vidika filmu same pohvale. Pohvaliti velja oko kamere, ki se dobro giblje, glavno protagonistko ima vedno v centru in ves čas lepo nadzira potek zgodbe, hočem reči, ves čas kaže res le tisto kar gre in nikoli ne razkrije preveč, pusti, da si gledalec sam ustvari svoje mnenje. Zanimiv je podatek o glavni igralki, Katie Jarvis. Gre za totalno naturščico, ki poprej ni imela niti minute igralskih izkušenj. Režiserkina asistentka jo je opazila na peronu kako se prička s svojim fantom in ji takoj ponudila vlogo, neverjetno. V svoji vlogi je mlada Katie več kot preprčljiva in ob izkušenejšemu Fassbenderju niti malo ne zaostaja. Celovito gledano je Fish Tank odličen film in zagotovo vreden ogleda. Bafta, Cannes in zmage na številnih festivalih to potrjujejo.

Tyler: Why do you need so much stuff? Mia : [packing] Just in case. Tyler : What about the referral unit? Mia : You can have my place. Tyler : I don’t want it. They’re full of spastics and idiots, those places.

- Močno priporočam

  • Share/Bookmark

Bad Teacher (2011)

Zanimiv je tale filmski svet. Včeraj lahko gledaš izjemen japonski Seppuku (1962) in o njem filozofiraš in pametuješ, danes lahko pogledaš hwoodsko komedijo slabega zadaha Bad Teacher (2011) in spuščaš gnev in jezo na istem koščku medmrežja. Saj vem, da bo vsakdo sedaj dejal, da sem si pa čisto sam kriv in bi lahko že samo zaradi imdb sodbe (5.7) film mirno prespal in mi ne bi bilo treba zdraviti želodca in prati oči, ampak ker se je večer obrnil v to smer, je bilo pač čisto logično, da pa si lahko za pot proti sanjam izberem kar naslovni film, zakaj Cameron Diaz mi je, pa kakorkoli naj obrnem, še vedno hudičevo prikupna igralka in če le zmorem, potem kar sledim njeni filmografiji, že res, da po skoraj vsakem filmu potem tudi jočem in bentim nad videnim, ampak hej, njene dolge noge vsaj za drobec lajšajo bolečino. Tudi tokrat, tudi tokrat. Zavoljo sila všečne sekvence s pranjem avtomobila, pa bi mi bilo že skorajda lahko oproščeno, da sem se filma dejansko lotil z ogledom. No, skorajda pravim, vseeno je jasno, da sem še en večer brezpametno vrgel skozi okno, a kaj naj sedaj. Me je pa skorajda pognalo za cerkven zid, ko sem spoznal, da je film po svetu zaslužil dobrih 215 milijonov zelencev. Kaj takega si človek ne bi mislil in spet se sprašujem kdo dejansko plača za tak film. Mene na take limanice ne morejo dobiti, pa naj bo karkoli.

Bad Teacher (2011) je film o razuzdani učiteljici, ki si šolska pravila predstavlja po svoje. Potem, ko ji zakon z bogatim maminim sinčkom ni uspel, čeprav mu sredi dneva ponudi oralni sex, kot ga še ni dobil, je prisiljena za svoj kruh spet celo delati. Vrne se pred šolsko tablo, a njena praksa je nekaj povsem drugega. Učencem ne podaja učne snovi, pač pa jih dan za dnem fila s slabimi filmi, medtem, ko ona zdravi mačka in neprespane noči. V življenju išče le eno rešitev: bogatega moža, ki ji bo olajšal vse skupaj. A to ne gre tako zlahka in njena pametna in lepa betica se domisli, da bi morala za večjo pozornost pri moških nujno povečati oprsje. A to ima ceno in gospa učiteljica bo morala storiti vse, da si denar za nove joške tudi prisluži. Tako gre potem film vse do konca. Ves čas spremljamo to tečno baburo, ki išče številne načine kako do denarja. Glavo ji meša mladi in bogati pripravnik, ki je ravnokar prišel na njeno šolo, a problem je, ker se on kaj preveč ne briga za njo. Glavo ji mešajo stanovski kolegi, ki si šolstvo predstavljajo drugače kot ona, no ona pa meša glavo pragmatičnemu učitelju športne vzgoje, ki se ji ves čas ponuja, a je seveda ne zanima, saj kot učitelj nima dovolj pod palcem. Film o oportunizmu, mala šola preživetja za dekleta srednjega razreda ali le blesava in dolgočasna komedija, ki je izgubila kompas in prodaja same neumnosti, ki jim v realnem življenju ni mesta? Kdo bi vedel. Je to lahko film o prihajajoči generaciji zaposlenih, ki do svojega 50. leta ne bodo vedeli kaj jih veseli in kaj početi za svoj kruh? Je to film o ženskah srednjih let, ki jim je sodobna družba vzela jasno vizijo kam in kako in jih je lastna in lažna emancipacija pripeljala na rob družbe? Kaj pa vem kaj bi lahko izbral iz tega, ampak upam, da ni to le film o leni učiteljici, ki si želi novih jošk, ker če je tako, potem je jasno, da je Hwood povsem izgubil svoj občutek za humor in satiro.

Režije se je lotil Jake Kasdan, mladenič, ki ima že kar pisan profil na imdbju. Veliko je snemal za televizijo. No, pred Učiteljico je posnel tudi Walk Hard: The Dewey Cox story (2007), ki je takisto prej slab kot dober. Tudi Kasdan prihaja izpod okrilja Judda Apatowa in če sem oni dan hvalil Nicholasa Stollerja, da je pri Forgetting Sarah Marshall (2008) nekako uspel na režiserskem stolčku, potem lahko za Kasdana rečem, da ni. Saj ne, da bi bil film slabo režiran, čeprav je režija seveda prej povprečna kot ne, ampak gre za to, da režiser ni uspel ustvariti niti malo energije, niti malo kemije, praktično ničesar otipljivega. Liki so prazni kot vreče, premočno karikirani in obenem skoraj popolnoma nezanimivi. Če se lotim še nelogičnosti in lukenj, recimo zakaj je glavna junakinja v prvi vrsti sploh postala učiteljica, zakaj bi nek dedič bogatega imperija sploh želel delati za mizerno plačo povsem stran od družinskega posla in tako dalje, potem bi se moral res vprašati tudi po svojem zdravju, ker sem film spremljal od prve do zadnje minute. Scenarij je delo dveh modelov, ki veliko sodelujeta, celo pri meni omiljeni seriji The Office sta spisala nekaj epizod, njun scenaristični projekt pa je tudi film Year One (2009), ki pa je seveda še nekajkrat večje skropucalo od Učiteljice. Je krivda za neprepričljiv film na njuni strani? Glavno vlogo so zaupali Cameron Diaz in tu so se mi zdi, da še najbolj zadeli. Dobra je kolikor je pač lahko, ni odlična, ampak zadovoljivo dobra. Justin Timberlake in Jason Segel sta bolj za okras, to pa je potem tudi vse. Kakorkoli, film je slab in ni vreden ogleda, pika. In ne, to ni ženska verzija filma Bad Santa (2003).

Ne priporočam +

  • Share/Bookmark

Seppuku (1962)

Da sem postal privrženec japonskih samurajskih filmov nekoliko starejših datumov, se moram v prvi vrsti seveda zahvaliti enemu izmed največjih režiserjev, ki so kdajkoli teptali tale naš planet. Že pokojni Akira Kurosawa je bil res velik mojster sedme umetnosti in njegovi filmi to samo potrjujejo. Še kako dobro se spominjam, ko sem šel prvič na avanturo z Kurosawinimi filmi in to je bil res poseben dogodek, poln obrtniške popolnosti, ki se domala vsakemu filmofilu vtisne v poseben spomin. Masaki Kobayashi mi za zdaj ni tako poznano ime, a po ogledu filma Seppuku (1962) bi se lahko zaklel, da bom v bodočih dneh pogledal še kak njegov film. Ta ima vse tisto kar človek od umetniškega samurajskega filma pričakuje in zato ogled štejem med tiste najlepše izkušnje zadnjih nekaj dni, ko sem bolj ali manj buljil le v novodobne hwoodske spekedranke. Kobayashi, sicer takisto že pokojni filmar, je nemara svojo največjo slavo dosegal v šestdesetih letih, ko je bil pogosto tudi gost filmskega festivala v Cannesu, kjer je kar dvakrat osvojil tudi nagrado žirije. Prvič mu je ta laskavi naslov prinesel prav film Seppuku (1962), ki ga mnogi štejejo za njegov najbolj znan in čislan film. Ne morem soditi ali gre zares za njegov najbolj znan oz. čislan film, a vsekakor drži, da se omenjeni film brez zadržkov lahko postavlja tudi ob bok Kurosawinim samurajskim klasikam in že to dejstvo govori samo zase.

Seppuku (1962) je v svojem bistvu bogat in globok film, ki gledalcu navrže cel kup žgočih tem za obdelavo. Tako kot večina samurajskih filmov, tudi ta na dolgo in široko razglablja predvsem o časti, dolžnostih, prisegah in življenju nasploh. To me je v tovrstnih filmih vedno še posebej fasciniralo, ta pogled na svet, to sprejemanje življenja, ki ga je usoda namenila. Zgodba je postavljena med leti 1619 in 1630 in govori o ostarelem roninu, ki je prišel na dvor storiti samomor, ta mu pritiče, saj je na cedilu pustil svojega gospodarja, saj mu ne more več primerno služiti. A starešina Saito padlemu roninu tik pred samomorom zaupa zgodbo, ki nato vse skupaj postavi na glavo. Prav ta zgodba je tisti sladek del filma, ki povzame vse tisto kar je dobrega v kulturi in filmografiji samurajev. Trpka in tragična zgodba ima svoje tviste in preobrate in gledalca drži ves čas v popolni koncentraciji. A tudi ob najodločnejši koncentraciji gledalec komajda sledi vsem tem zgodbam, ki se zlivajo v končno podobo, ki potem skrušenega ronina popeljejo na prav posebno pustolovščino, kjer bo pokazal in dokazal svoj obstoj. Iz tega vidika je film pravi presežek, drži pa kot pribito, da zahteva celega gledalca in še malo, kajti narativno je film kar trd oreh. Vsi elementi samurajskih filmov se ves čas prepletajo in bohotna minutaža vse skupaj še nadgradi in zato povsem zasluženo pravim, da je film prava cineastična izkušnja, ki kaže kakšno moč ima lahko film. Kobayashi ne išče lukenj in hitrih odgovorov, zgodbo gledalcu servira v celoti in brez pretiranih olepšav ali kakršnihkoli bližnjic. Kar je seveda še tista dodana vrednost filma, zanj moraš enostavno imeti dan in energijo, že s prvim kadrom ti je jasno, da gledaš nekaj več, umetniško delo pravzaprav, ki z vsako minuto kaže svojo moč in težo. Močno vlogo ima glasba, prepričajo pa tudi izklesani in izdelani performansi, ki končni nivo videnega še dodatno višajo. A kaj bi pisal še več, gre za film, ki ga je pač potrebno viditi in soditi.

Seveda bi si vsak človek dandanes vsebino lahko interpretiral čisto po svoje in bi v padlih roninih, ki niso več zmožni delovanja, našel razne povezave na trdo gospodarsko krizo in vlogo malega človeka v njej. Z neke časovne distance bi lahko z lastno interpretacijo in dobro razvitim nosom za simboliko in alegorijo videnega, našel marsikaj koristnega, poglavitnega za spopad z nastalo situacijo in bi se lahko nemara celo bolje pripravil na tisto kar šele prihaja. Če ne drugega, so filmi o samurajih predvsem dobra analiza družbe in samorefleksije za tisto, kar smo kot družba demokratov in kapitalističnih svinj izgubili. Seppuku (1962) lepo govori o človeškem dostojanstvu in vsaj tu bi bil skozi prizmo današnjih časov več kot odličen sopotnik. Vsebinsko in simbolno tako filmu prištevam samo visoke ocene. Scenarij je do potankosti izbrušen, seveda pa je kot na dlani, da gre za neko drugo kulturo, ki na filme in posel gleda s povsem drugimi očmi. Film je pravzaprav od začetka do konca testament sedme umetnosti, kjer daje režiser velik poudarek na samo formo in iz tega vidika se lahko le učimo in obenem uživamo v popolnosti kadrov in posnetih sekvenc. Zame je to tisto, zaradi česar sem v prvi vrsti vzljubil filme in zato sem bil po ogledu praktično zadovoljen do zadnje kaplje. V pomenljivi črno-beli tehniki se film odlično lesketa in prav zaradi tega še bolj zleze pod kožo in ostane v spominu. Ne bom pretiraval, če rečem, da sem po ogledu spet podoživel zgodnjega Kurosawo in vsaj delček Bergmana in druge velikane sedme umetnosti izpred mnogih, skorajda davnih let. A kot pravim, z njim naj uživajo le tisti, ki vedo kaj film nosi, naključni gledalci bi se verjetno kaj hitro lahko obrnili stran. To pa je že druga zgodba.

Močno priporočam

  • Share/Bookmark

Forgetting Sarah Marshall (2008)

No ja, čeprav me je pred ogledom črvičilo in sem na oknih zagrnil zavese, da se kakšen sosed ne bi pretirano naslajal nad tokratno izbiro večernega kratkočasja, pa sem s končno podobo te romantične komedije sila zadovoljen. Seveda je sladka in polna teh ali onih žanrskih stereotipov, ampak ti hudič, da je vmes precej všečnega materiala in vsaj zato si tale film drznem prišteti kar med tiste boljše romantične komedije zadnjih nekaj let. O, da, tokrat za spremembo izdelek tega žanra zmerno do pretežno hvalim in pravim, da bi se iz naslovnega filma marsikatera druga romantična komedija lahko kaj pametnega naučila. Producent filma je Judd Apatow, eden tistih redkih umov tam čez lužo, ki ve kaj je dobra in užitna komedija, zakaj ta človek je imel prste vmes pri malodane vseh tistih komedijah, ki zadnja leta vsaj približno zadovoljijo. Kot režiser je udaril z 40 letnim devičnikom (2005), nadaljeval z Napumpano (2007), potem pa se je podal med višje produkcijske posle in je režijo, idejno sicer svojih filmov, raje zaupal komu drugemu, najraje kakšnemu tesnemu prijatelju. Režijo naslovnega filma je tako prevzel Nicholas Stoller, poprej sicer scenarist mnogih žanrsko sorodnih filmov in recimo, da mu je vse skupaj kar uspelo. Ampak ja, glavna sestavina filma je vendarle zabavna in všečna štorija; simpatična prigoda o možaku, ki mu dekle, njegova največja ljubezen, stre srce in ga pusti samega kot kakšnega cucka. Kako se bo s to izgubo spoprijel je potem drugo vprašanje, ampak vsaj kar zadeva svežine in količnika zabavnosti, je film svoje opravil.

Seemingly, the only actresses that can survive are the ones that show their cooter and I refuse to that. Excuse me, but I have a little dignity.

Sicer pa gre zgodba filma Forgetting Sarah Marshall (2008) nekako takole. Peter Bretter je uspešen skladatelj glasbe, ki pa nekako živi v senci svoje svetovno znane punce Sarah Marshall. A to ga pretirano ne moti, čemu bi ga, ko pa je njuna ljubezen tako živa, čutna in neskončna. A do kdaj? Zdi se, da njeno zvezdniško življenje, njeno izpostavljanje javnosti in različnim tipom, ki ji pridejo naproti, le kliče po avanturi, ki bi se za njuno ljubezen lahko klavrno končala. In res, še preden rečete William Baldwin, je njune ljubezni konec. Kaj preostane razočaranemu in povsem poklapanemu Petru? Izlet na Havaje! A bolj kot si želi pobegniti od Sare Marshall, bližje ji je. Na Havajih presenečeno ugotovi, da je na oddih v prav isti hotel prišla tudi ona, zraven nje pa njen novi ljubimec, tisti, ki je neposreden razlog njunega razhoda. Oh, kako je usoda igriva, če želi biti. Ampak Petru se na Havajih odpirajo čisto nova vrata, le prepustiti se mora. Na oko ga je namreč vzela vihrava in še precej bolj živa Rachel, ki živi neko povsem drugo življenje, brez predsodkov, brez omejitev, brez nepotrebnih razmišljanj in načrtovanj. Rachel se prepusti toku in ta tok ji je pred noge pripeljal simpatičnega Petra. Jasno, da med njima hitro klikne, vprašanje pa je kako bo na to gledala Sarah, ki iz ure v uro bolj spoznava kakšno napako je storila, ko je zapustila tako fejst kerlca kot je Peter.

Hmja no, saj je jasno kam film pelje. Ljubezenski kvadrat in kasneje trikotnik, ki se pripleta in zapleta, je sicer prežvečena in stokrat videna tema, ampak tule definitivno deluje kanček bolj sveže, da ne rečem kar prebrisano. Menim, da so interakcije med liki dokaj dobro predstavljene in človek se hitro lahko poistosveti s to ali ono osebo. Všečna mi je ta polarizacija obeh deklet, prva bolj zadržana, preračunljiva in hladna, druga povsem sproščena, svobodnih načel in precej temperamentna; za katero se bo ubožec sedaj odločil? Petrov izlet na Havaje je tako definitivno izpadel kot odličen poligon za iskanje nove ljubezni in novega zaleta za življenje naprej. Če ne drugega, je spoznal pestrost in zanimivost življenjske poti, za katero res nikoli ne veš kako bo zavila. In ko na koncu potegne ta kratko in gre še bolj skrušen proti celini, je vsem jasno, da gre iz tiste točke lahko le še na bolje. No, sicer ne vem ali je film želel, da se nek pisun toliko ukvarja z njim in išče globji pomen babjega ravsa za neko ubogo, nesamozavestno dušo, ampak recimo, da pa res ne morem filmu kar tako deliti tople pozdrave, ne da bi vsaj malo skušal pregrizniti to trdo in neizprosno fabulo. Scenarij je spisal Jason Segel, tisti Segel, ki ga je zadnje čase moč videti skoraj v vsakem tretjem filmu. Tudi tu seveda igra Petra, torej glavnega junaka. Scenarij se mi zdi primerno nabrušen, hecen, poln zanimivih dovtipov in anekdot in prav gotovo je to tisto kar film dviga iz povprečja. Zgodba kot taka je zanimiva, hecna mašila pa vse skupaj še dodatno oplemenitijo. Tu imam v mislih všečne stranske like, čeprav velja poudariti, da mi je šel pa lik in delo Russella Branda res na živce. Igralca že tako ne prenesem najbolje, njegovo pačenje in pomilovanja vredna igra pa sta kar pošteno načenjala moje potrpljenje. Ostali pa povsem ok, Jason Segel je sicer vedno isti in tudi tu ne gre preko sebe, medtem, ko sta bili punci Kristen Bell in Mila Kunis precej prepričljive in sta, hm-hm, nadpričakovanji ostali v spominu.

Film je definitivno vreden ogleda, sploh ljubiteljem lahkotnejših filmov bi ga z veseljem pripročil, saj je res precej boljših od mnogih, ki so pred ali za njim iskali svoje mesto v tej tržni niši. V svojem bistvu zna biti kar sarkastičen, saj tu in tam lepo zažuga tudi kvazi zvezdništvu, trenutnemu duhu ameriške filmske produkcije, precej dobro pa se ponorčuje tudi iz vseh ostalih perečih tem ameriške komedije. Segel je res spisal dober, pameten scenarij pravzaprav in naj mu še enkrat poklonim tople besede za to. Zato je bilo moje črvičenje in skrivanje pred sosedi, kot navajam v prvem stavku, povsem odveč!

He turned down a blow job from his ex-girlfriend… mid-blowjob. You know how hard that is for a man? It’s called blue balls. He’s like Gandhi! But better – he likes puppets!

Priporočam +

  • Share/Bookmark

Hwanghae (2010)

Na zahodnem delu poznan kot The Yellow Sea (2010). Ni potrebno na veliko ugibati, da se meni že samo ob pogledu na uradni poster kakšnega korejskega filma močno pocedijo sline in zašibijo kolena. Se moram pa tokrat posuti s pepelom, namreč za nekoga, ki se ves čas baha in širokousti za kako velikega ljubitelja južnokorejskega filma gre, bi moral tale film pogledati že pred časom, a je po nekem čudnem ključu šele sedaj prišel na vrsto. No ja, bolje pozno kot nikoli pravijo. Je bil pa zato ogled toliko bolj prijeten, saj sem se poprej že dodobra prepričal, da gre za izvrstno zadevo, ki bo še kako potešila mojo lakoto po južnokorejski filmografiji. Ne bom sicer trdil, da gre za nepozaben film, ki bi lahko meril na sam vrh filmografije te azijske države, a zagotovo velja za film, ki je vsaj sedemkrat boljši od vseh tovrstnih žanrskih pridelkov ameriške tovarne sanj, ki jih producira recimo zadnjih 20 let. Hwanghae (2010) je tipičen primer azijskega oz. južnokorejskega trilerja, kjer glavno besedo prevzame brutalno nasilje, trpka realnost krutega vsakdana in vsa pomalem arhetipska blodnja njihovega nacionalnega poklona sedmi umetnosti. Zato je ogled tega slikosuka pravi užitek in čista potešitev žanrske lakomnosti, a kot vedno tudi tokrat v prvi plan še kako prihaja tehtna in dobro nastavljena vsebina, ki kar kliče po daljši in širši analizi.

Zgodba nas na začetku popelje na Kitajsko, kjer se južnokorejski taksist Gu-Nam s težavo prebija skozi vsakdan. Mizerno plačo si služi z vožnjo taksija, še tisti težko prislužen denar pa kaj hitro zapravi v lokalnih igralnicah. Tokrat je šel sploh čez rob in si priigral visoke dolgove. Dolžan pa je ostal ljudem, ki te dolgove zagotovo ne mislijo odpisati. Njegova žena je pred časom odšla s trebuhom za kruhom čez morje v Južno Korejo, dogovorjena sta bila, da mu redno pošilja denar. A o ženi ne duha, ne sluha. Gu-Nama razjeda kaj se dogaja z njegovo ženo, mu je ušla, ima afero, je nemara mrtva? Da je mera polna, Gu-Nam izgubi službo in ostane brez vsega. Lokalni mafijci, katerim dolguje precej denarja, pa samo čakajo, da začnejo s svojo izterjavo neplačanih dolgov. Lokalni mafijec tako Gu-Namu ponudi rešitev. Ponudi mu nalogo, ki vključuje odhov v Seul, tam pa mora likvidirati nekega poslovneža. Gu-Namu ne preostane drugega kot da sprejme ponujeno, odide na morilski pohod, zraven pa kani poiskati še svojo ženo in priti do dna njenega skrivnostnega izginotja. A stvari se, kot je rado, obrnejo na glavo, Gu-Nam se znajde sredi vojne, kjer je glavna tarča prav njegova glava.

Dober, odličen triler je to. Gledalca ves čas drži v napetosti in ga neprestano polni z raznimi žanrskimi sladkorčki, ki močno pridejo do izraza ob koncu filma, ko pride do res epskega in strastnega zaključka. A že vmes je marsikaj za videti. Sploh situacija glavnega protagonista, ki je ostal brez vsega, na robu prepada in mora za ponoven vzpon sprejeti službo, ki si je ne želi in kako se potem spoprijema z nastalo situacijo in vsem kar mu pride na poti. Njegovo zasledovanje žrtve in načrtovanje napada režiser res dobro prikaže, te sekvence so močne, iz kadrov se kar cedi groba atmosfera in splošna ujetost, bolečina osrednjega lika. Ulice korejskega in kitajskega mesta so res dobro, verodostojno prikazane, vidi se vsa nesnaga, ki jo je naplavila družbena ureditev in življenje neke obubožane duše, ki išče svoje mesto pod soncem, a je vmes večkrat zapeljana na stran zaradi te ali one odvisnosti, je kajpak težavno in nič kaj obetajoče. Kaj preostane glavnemu liku? Kaj preostane njegovi ženi, ki ne vidi več smisla in mora oditi, če želi preživeti? Okolje ne prizanase nikomur, redki oportunisti, ki znajo to bedo izkoristiti in postanejo lokalni šefi, pa stvari kajpak še dodatno poslabšajo. Film po mojem  mnenju dobro kaže boj nekega marginalca proti celotni družbi, proti svetu, ki ga vodijo tisti, ki bi morali sedeti v temnih luknjah. Njegova vloga je pomembna, a daleč od tega, da bi lahko prinašala razliko ali nov dan. Ko ta marginalec prispe v Korejo, kjer mora izvršiti ukaze, se znajde na robu, kjer izbira med smrtjo in še večjo podrejenostjo tej družbi, ki jo prezira in želi iz nje zbežati. Ga bi tisti obljubljeni denar res rešil vseh težav in lokalnih mafiozov? Kje pa, tisti denar, tista opravljena storitev bi ga še bolj izpostavila in sledile bi še večje naloge. Tako družba danes izrablja tiste, ki so prepuščeni drugim in poti nazaj ni več. Film vse to res odlično prikaže, dobro vpelje v zgodbo in se zategadelj od ameriških slikosukov precej razlikuje, enostavno ima več duše. Svoje pa dodajo še vedno izjemno prepričljivi igralci, ki bežijo od stereotipov in poznane klišejske žanrske opredelitve zahodnega sveta in tako v tovrstnih filmih vedno prikažejo nekajkrat bolj prepričljivo interpretacijo scenarija in celostne vsebinske zasnove.

Ampak jasno, da ni vse le v večplastni, napeti zgodbi. Odlična je kajpak tudi naracija, film lepo in sočno teče. Tehnični vidik filma je sapo vzemajoč, všečna in pestra je fotografija, režija je zelo močna in nekatere sekvence enostavno ostanejo v spominu. Velik poudarek je kajpak na nasilju, brutalnosti, taki pač so južnokorejski filmi, a cela paleta špricajoče krvi, odsekanih udov in grobih udarcev tam ni kot mašilo, pač pa kot nek umetniški element filma; če se razumemo. Režije se loti vzhajajoča zvezda korejskega filma, Hong-Jin Na, ki je pred tem že posnel še boljši Chugyeogja (2008) in njegovo kariero bom v bodočnosti zagotovo pozorno spremljal. Hwanghae rezine prvega sicer ne doseže, a je blizu in kar kliče k večji prepoznavnosti. Če bi mu podeljeval numerične ocene, potem mu pripisujem debelo štirico, drugače ga pa le malo manj kot močno priporočam. Jasno, žanrskim ljubiteljem ga priporočim kar najmočneje.

- Močno priporočam

  • Share/Bookmark

The Dictator (2012)

Kolega Filmoljub sem in tja kakšen film označi za skupek kljunaševih iztrebkov in čeprav ne bi želel kopirati njegovih slikovitih opazk, pa bi za naslovni film morda vseeno lahko uporabil kakšno tako primerjavo. The Dictator (2012), ki ga režijsko podpiše Larry Charles, tudi že režiser Borata (2006) in Bruna (2009), je enostavno rečeno slab film, pri katerem gledalec komajda zdrži do konca. Čudim se nekaterim, ki film kujejo v nebo, čudim se tistim, ki so me pred časom prepričevali, da gre Sacha Baron Cohen tu še dlje in prikaže nekaj še boljšega od njegovega pomalem kultnega Borata, še posebej se čudim tistim, ki so za tole celo odšteli kakšen evro in si ga ogledali na velikem platnu. Povem vam, da če bi že izgubil kakšno stavo in bi moral tole čudo gledati v kinu, da bi kratkomalo zahteval denar nazaj. Ampak pustimo to, film je, nisem preverjal, na ameriškem trgu zagotovo požel lep uspeh in tu brez težav uporabimo nekoliko prirejeni rek: povej mi kaj gledaš in povem ti kdo si. Saj ne da bi pričakoval kaj več od brezvezne in skorajda žaljive bedarije, ampak jebela cesta, da pa sem vseeno upal, da bom tisti večer vsaj mirno zaspal na kavču in odjavno špico pričakal na pol v snu. A ni šlo, žal mi je neokusen film povsem priskutil tudi hranilno večerjo, ki sem jo pripravil za poleg in tako sem z dvojno mero jeze skušal ostati kar se da osredotočen na film, da bi ga potem s toliko večjim veseljem za vedno izbrisal iz diska. Pa vam povem, da je bilo to osredotočanje res težko delo, zakaj film je naravnost narejen za predčasen izklop in takojšen izbris in na žalost je spet zmagala tista mala sadomazohistična iskrica v meni in navkljub vsem bolečinam sem film enostavno, v krču in težki bolečini, pogledal do konca.

Kameleonski glumač Sacha Baron Cohen je bil v svoji karieri že marsikdo in marsikaj. Kako uspešen je v tem sedaj ne bom sodil, meni ni bil prav nikoli kdove kako zanimiv. Ampak Borat (2006) se mi zdi dokaj ok zadeva. Film je pred leti uspel najti svojo tržno nišo, s premišljenim marketingom je znal zapihati v svoja jadra in če smo res zelo prizanesljivi, potem Borata lahko štejem med tiste najuspešnejše komedije 21. stoletja; dobro, dobro, zadnjih 5 let. Bruno (2009), zgodba o avstrijskem geju, ki želi osvojiti modni svet, je že korenito zavil v črn tunel in tam povsem izgubil kompas. Kaj sploh želi film reči? Kaj sploh simbolizira? Je vse na prvo žogo ali tiči kje kakšen skrit pomen? Povsem otopela komedija brez repa in glave je bila to. Ampak seveda, oba sta si lepo obogatila račun in jasno je, da so producenti poskakovali do stropa, ko je Cohen napovedal, da bo na filmski trak prenesel še enega izmed svojih številnih alter egov. The Dictator (2012) je film o diktatorju Aladeenu, ki prihaja iz izmišljene države Wadiye. Da je Aladeen karikatura Sadama Huseina in ostalih primerljivih despotov iz Bližnjega vzhoda, je jasno; da gre Cohen z vsako sekvenco preko meje dobrega in zdravega okusa, pa še bolj. O sami vsebini se mi zdi brezpredmetno pisati, a več kot očitno je, da se je Cohen že pošteno izpel, saj je Diktator spet le reciklaža in kopija Borata ali Bruna. Tudi Aladeen pride iz svojega okolja v ZDA,  tam rovari in lovi samega sebe,  ter na koncu nekako najde tisto po kar je prišel. Predvidljivo in nič kaj zabavno.

Seveda sama vsebina ni tisto kar kliče k ogledu in z moje strani bi bilo precej naivno, če bi v takem filmu iskal iglo v obliki zanimive in večplastne zgodbe. Film želi gledalce osvojiti z drznimi skeči, humornimi dovtipi in neprestanim norčevanjem, če izpade sarkastičen tu, ciničen tam in nasplošno zabaven pa bi bilo še toliko bolje. Ne vem ali je morda res problem v meni, sem res tak težak, sem res tako trdega srca, da se ne znam sprostiti in primerno zabavati ali pa je film enostavno butast? Meni film ni drzen, prej obupan poskus zbujanja pozornosti. Humornih dovtipov ne zaznam, če je to plemeniti humor, potem tudi ne vem. Norčevanje da, ampak iz koga pravzaprav? Iz diktatorjev, političnih vodij, oportunistov ali zgolj iz gledalcev? Ne rečem, sarkastičen in ciničen celo zna biti, a ne toliko, da bi gledalec ploskal in vriskal v nebo. Nasplošno zabaven? Niti po naključju. Čeprav mu lahko pohvalim dve ali tri užitne fore (cameo Megan Fox, Edward Norton), ampak nič takega, da bi se človek kakorkoli nasmehnil. Pa kdo bi dolgotvezil? Ciljna publika je jasna, jaz pač nisem to in zato lahko povsem mirno pljunem na tale kljunašev iztrebek, pa mi očitajte karkoli želite. The Dictator je izguba časa in hvala lepa.

Ne priporočam

  • Share/Bookmark

Once Brothers (2010)

Ker sem sorazmerno mladih kosti (letnik ´84), tiste prave Jugoslavije nikoli nisem doživel, niti razumel, če sem odkrit. Zaradi tega v meni ne tli niti kančka jugonostalgije, niti kančka kakršnekoli povezave na nekdaj skupno deželo. Je pa vse tisto kar se je pričelo dogajati po letu 1990 še kako ostalo tudi v mojem spominu. Sicer na vso situacijo gledam bolj kot ne iz otroške perspektive, ampak nekateri spomini so še kako živi. Predvsem športni. Nekaj je namreč golo dejstvo: Jugoslavija je bila svoj čas prava športna velesila, ki bi, ako bi ostala skupaj, zagotovo vladala različnim športnim panogam še vrsto let. Pri nogometu in košarki v Evropi Juga verjetno ne bi imela konkurence. Da Juga postaja nogometna  velesila, so kazali že mladci v osemdesetih, krona tedaj mladih karier pa je bila zmaga Crvene Zvezde v finalu pokala prvakov leta 1991. Nogometna renesanca v obliki Hrvaške na Euru 1996 in predvsem Mundialu 1998 izvira prav iz te iste jugo šole, seveda v tej isti šoli izvira tudi prva slovenska nogometna pravljica (Euro 2000) in druga pravljica s tragičnim zaključkom (SP 2002). A bolje kot nogomet, je bivša Juga igrala košarko. Ob koncu 80ih so se skupaj znašli super talenti, igralci, ki jih Evropa pred tem ni videla veliko, če jih sploh je. Na OI ´88 je ta generacija začela svojo serijo (2.mesto), jo nadaljevala leta ´89 na domačem parketu z naslovom evropskih prvakov, leta 1990 pa so v Argentini postali tudi svetovni prvaki. Juga je bila leta 1990 z naskokom najboljša ekipa na svetu, šopek talentov, ki je tedaj igral za plave, je bil naravnost neverjeten. Ne smemo pozabiti, zraven je bil tudi Slovenec Jure Zdovc. Je pa šlo tisto tekmovanje v športne in politične anale tudi zaradi drugih, manj lepih stvari. Politično ozračje v Jugi je bilo leta 1990 že pošteno naelektreno, v košarkaški ekipi pa je lonec počil, ko je ob slavju svetovnih prvakov na igrišče pritekel navijač s hrvaško zastavo. Vlade Divac, prvi center in tretja violina moštva, je pristopil do tega navijača, mu iztrgal zastavo iz rok in jo odvrgel na parket, s tem pa zanetil prepir med soigralci, ki se še dolgo ni polegel.

Naslovni doku ameriške produkcije (ESPN in NBA Entertainment) na nekoliko preveč ameriški način kaže zgodbo skrušenega Divca, ki se skuša po 20 letih opravičiti za svoja dejanja in oprati svoje ime. Potem, ko je s tisto gesto postal glavni hrvaški sovražnik, ni izgubil le navijačev, ampak je izgubil še nekaj več. Izgubil je prijateljstvo nekdanjih košarkaških kameradov. Nekdanji brati pod obroči so postali sovražniki. Vojna jih je razdelila in med njimi ustvarila globoko brezno, ki ga je bilo nemogoče preskočiti. Vlade Divac in Dražen Petrović sta bila svoj čas najboljša prijatelja, ki sta si na pripravah ves čas delila sobo. Med seboj sta se močno razlikovala; prvi je bil bolj len in morda manj delaven, drugi je bil tipičen deloholik, ki je z vsakim metom iskal popolnost. Predstavljala sta slikovit mozaik, ki se je pod košem s pomočjo Tonija Kukoča in Dina Radje najbolje sestavil. Istega leta sta tudi skupaj krenila čez lužo in kot prva tujca zaigrala v tedaj magični ligi NBA. Divac je pristal pri Lakersih in zaigral ob Magic Johnsonu, Petrović je postal član Portlanda, kjer mu je družbo delal Clyde Drexler, kasnejšo slavo pa je požel pri Netsih, kjer so po smrti tudi upokojili njegovo št. 3. Dva fantiča iz obskurnih jugoslovanski vasic, ki jima je pred nogami ležal košarkaški svet. Dva fantiča, ki sta zaradi vojne izgubila prijateljski stik in si postala tujca. Dve legendi, ki ju je usoda pred morebitnim pobotom in stiskom rok dokončno oddaljila ob tragični nesreči Petrovića, ko je na nemški avtocesti izgubil življenje.

Once Brothers (2010) je iz športnega vidika povsem dostojen doku, ki naniza kup zanimivih in pomalem mitskih podrobnosti in podatkov, ki so že zaprašeni v spominu. Pokaže kakšna legenda je bil Petrović že tedaj, pokaže kakšna legenda v nastajanju je bil Divac, pokaže vso moč tedanje Jugo ekipe, ki ji res ni bilo para. Divac, ki se na pot razodetja in spominov poda z avtom, skozi lastno naracijo dokaj uspešno riše politično stanje tedanje države v razpadu. Kaže na pogubo, nesmiselnost in tragedijo vojne in skozi športne oči to izpade nekoliko drugače kot smo vajeni. Šport je kot življenje in alegorija športnega razpada in razpad države imata zagotovo skupne točke. Všeč mi je, da Divac ne skuša iskati odgovornosti in ne poveličuje ene ali druge strani, ampak iz priletne distance gleda na vse skupaj in jasno razkrije kako težke situacije se tu razpletajo. V vojni, ljubezni in športu ni šale in tale doku to po mojem mnenju dokaj dobro prikaže. Da, to pravim in to drži, ampak vseeno se dokuju pozna vpliv ameriške produkcije, vpliv ameriškega pogleda na te arhetipske teme. To vse skupaj kazi celotno podobo, kanček preveč osladnosti in lepih besed je zaznati, a dejstvo je, da se je Divac na to pot očiščevanja in pranja krivde lepo pripravil. Mene kot športnega navdušenca in nekdanjega “poznavalca” veseli pogled na ostarele legende jugo športa (Paspalj, Kukoč, Radja), svoje dodajo tudi Magic Johnson, Larry Bird in Clyde Drexler, vseeno pa bi se Divac lahko odpeljal tudi do Ljubljane in tam pozdravil še Zdovca, ki je bil v tem kotlu in državni nestabilnosti takisto pomemben igralec, saj je kot eden prvih zapustil Jugo ekipo. Vseeno gre doku v nekakšen spomin; srečanje Divca s starši Dražena Petrovića in obisk njegovega groba je po mojem mnenju antologijski trenutek bivše Juge in neka nova pot prijateljstva naj ima skupne točke tudi tu. Vem, stanje sladkobnosti, ki jo premorem v zadnjem času se nevarno viša. Verjetno je to zaradi olimpijskih iger v Londonu.

- Močno priporočam

  • Share/Bookmark

Mientras Duermes (2011)

Mientras Duermes (2011) je letošnji zmagovalec Grossmanovega festivala v Ljutomeru in že zaradi tega si ga velja ogledati. Drugi morda še tehtnejši razlog pa tiči v režiserju Jaumeju Balagueru, ki se je do sedaj že izkazal za dokaj dobrega režiserja, ki zna snemati zanimive filme. Če morda Darkness (2002) in Fragiles (2005) res ne spadata med žanrske prvokategornike, pa to vsekakor velja za film [Rec] (2007), s katerim je režiser pokazal Ameriki in svetu kako se snemajo filmi o zombijih in kako mora zgledati film domnevno posnet iz ročne kamere. Rec je bil odlično sprejet iz vseh strani in tudi moja malenkost ga šteje med tiste najboljše žanrske izdelke zadnjih let. Seveda pa se Balaguero ni mogel upreti skušnjavi in kmalu je posnel še nadaljevanje, ki pa prav v ničemer ne doseže kvalitete in svežine izvirnika. A nič ne de, lani je z naslovnim dokazal, da gre za hudičevo dobrega filmarja, ki zna delati res dobre filme. Mientras Duermes (2011) se na prvi pogled močno razlikuje od režiserjevih predhodnikov, a dejstvo je, da nekaj poznanih elementov ali prijemov nosi tudi naslovni. Zagotovo pa napram zgodnejšim poskusom velja za bolj zrelega, bolj resnega, ukvarja se z drugačno tematiko in vsaj mene seveda veliko bolj prepriča oz. zadovolji. Tu se režiser dobro in slikovito spusti v sprevrženi um slehernika in pokaže, da se za prijazno ali poznano masko lahko skriva marsikaj drugega. Podkrepljen z odlično atmosfero in poln simbolike tako gledalca prepriča že s prvimi kadri in brez dvoma gre za film, ki kar močno štrli iz povprečne filmske zakladnice.

Cesar si kruh služi kot hišnik oz. vratar stanovanjskega kompleksa. Njegov vsakdan ni kdo ve kako pisan, a zagotovo mu ga lajšajo bežna srečanja s stanovalci in obiskovalci bloka. Še posebej pa se mu pogled zaiskri ob srečanju z mlado, lepo in brhko Claro. Sicer nam uvodni kadri kažejo Cesarja v družbi nekega dekleta in zdi se kot da ima nekoga ob sebi, osebo, kateri zvečer lahko šepeta na uho. A resnica se potem kmalu izkaže za povsem drugačno. Cesar navzven kaže povsem drug obraz, pravi Cesar je v bistvu sprevrženec, ki je obseden s Claro. Ponoči se splazi pod njeno posteljo, tam počaka, da Clara zaspi v toplem objemu svoje postelje, nato se skobaca ven, ubogo dekle omami in tam opravlja naloge ljubimca in še kaj. Sprevrženo in bolano. A z omamljeno Claro si ne poslužuje le mesenih užitkov, nagaja ji tudi z neko čudno kemijo in celo s ščurki. Vse to ga potem pripelje še bližje njej in njegov ogabni načrt se vse bolj uresničuje in sklada. Šele prihod Clarinega pravega ljubimca stvari postavi na glavo in kar naenkrat mora Cesar za svoj obstoj, za nadaljevanje svoje obsesije postoriti še kaj več. A več ne gre izdati, da ne utegnem komu priskutiti ogleda.

Seveda je film v prvi vsti predvsem dobra psihološka analiza glavnega lika. Cesar je v svojem bitu povsem obseden in nor sprevrženec, ki je bolestno zaljubljen v Claro. Tako bolesten, da ji ne privošči svobode, ne privošči ji življenja, želi ji le slabo, želi jo kaznovati. Ko nezavedni materi razkriva svoj načrt, se lepo vidi kako mu raste ego, kako ga že samo razmišljanje zadovoljuje in polni. Zanimiva so srečanja Clare in Cesarja ob belem dnevu, kaj vse se mu prepleta v glavi, kaj vse si misli. Je to isti Cesar? Balaguero kaže, da je za človeško masko lahko skrito marsikaj. Ljudem ne gre zaupati ne glede na to kako lepo se smejijo. Padec moralnih načel in vrednot je več kot očiten in Cesar je do neke mere tudi le produkt časa, saj njegova dejanja kažejo na nemoč in so lahko le rezultat iskanja boljšega jutri. Je tu režiser simbolno ali metaforično kazal tudi na celotno družbo? Padec družbenih načel in vsesplošne morale? Prehod v kaos, kjer bo vsak posameznik tako ali drugače vzel tisto kar mu pripada, ne glede na ceno? Ali pa gre le za alegoričen prikaz španskega in evropskega gospodarstva, ki je tik pred dokončnim zlomom, ki pelje v popoln propad etike, morale in kulture? Je Cesar le bolan psihopat, ki ga pojava Clare tako zmoti, da mora po njegovem urgirati ali pa gre za produkt časa, ki zaradi strahov in paranoje enkrat enostavno eksplodira in svojo bolečino prenese med družbo in tako zdravi svoje komplekse? Morda pretiravam, ampak upam si trditi, da ne gre le za povest o norem vratarju, nenazadnje je režiser že s Recom dobro kazal in žugal družbenemu propadu, linču kapitalizma in padcu moralnih vrednot. Veliko bi se morda lahko zapisalo tudi o razvrednotenju posameznika (Clare) ali nazorovanju (Cesar), lahko bi rekli kakšno tudi o igri nezavedne spolne prakse, ki jo vrši Cesar ali pa gre pri vsemu skupaj za skrit Ojdipov kompleks, saj mati v Cesarjevem življenju predstavlja pomembno figuro in morda Cesar zaradi njenega “spanja” podobno zrcali na Clare.

Eden močnejših elementov filma je zagotovo temačna, srhljiva atmosfera, ki ves čas dviga kocine. Režiser film dobro pelje od začetka do konca, miren in preudaren slog se dobro poklopi v sam scenarij in tu se mi zdi film zelo, zelo močan. Glavni igralec (Luis Tosar) je izjemno prepričljiv in dvojnost lika nazorno in učinkovito prikaže, morda so stranski liki manj prepričljivi, a vseeno dovolj za popolno doživetje. Film je na številnih festivalih dobro prodajal svoje ime in lahko rečem, da je mene držal v prijemu od prve do zadnje sekvence. Sploh konec je kar silovit in lepo poveže celotno absurdnost situacije. Dober film, ki je definitivno vreden ogleda.

- Močno priporočam

  • Share/Bookmark

A Scanner Darkly (2006)

O dotičnem filmu je kolega filmoljub pisal že pred dobrimi štirimi leti – klik - , moja malenkost pa se je sedaj, po drugem ogledu, vendarle odločila nekaj pripisati tudi sama. Seveda gre za poseben filmski izdelek, ki že samo zaradi svoje forme kliče k ogledu in prav dobro se spominjam kako sem ob prvem ogledu kar nemo zazijal, ko sem uzrl tovrstno animacijsko tehniko. Že tule lahko pripišem, da gre za neko novo, drugačno interakcijo z gledalcem in morda tudi zaradi tega film štejem med tiste bolj omiljene, čeprav je in mora biti jasno, da je tista glavna draž filma v precej zanimivi in kompleksni fabuli, ki zares vsebuje vse tisto kar mene kot gledalca pri sedmi umetnosti najbolj privlači. Znanstveno – fantastični aspekt sodobnega sveta in družbe je od nekdaj najbolj slikovit in alegorij poln način prikaza ali kritike nekega obdobja, zato mi tozadevni filmi vedno pašejo za ogled, se moram pa sedaj konkretno posuti s pepelom, saj razen kakšne res trde knjižne sci-fi klasike, po tovrstni literaturi nisem preveč posegal. Zato sem se že takoj po odjavni špici naslovnega filma zaklel, da pa je sedaj res zadnji čas, da v roke poprimem tudi kakšno bukvo kultnega pisatelja Philipa K. Dicka, ki velja na tem področju za enega boljših. Po njegovih literarnih delih je bilo posnetih že kar nekaj filmov, a moram biti odkrit in priznati, da me med vsemi daleč najbolj, pričakovano seveda, navdušuje Blade Runner (1982), medtem, ko mi drugi filmi morda niti ne dišijo najbolj. Total Recall (1990) me ni nikoli pretirano navdušil, verjetno me bo še bolj hladnega pustil letošnji rimejk, Minority Report (2002) pa tudi ne štejem med tista najboljša sci-fi doživetja, čeprav drži, da je v svoji osnovi hudičevo zanimiv projekt, menim, da ga Spielbergova vizija rahlo razvrednoti. A Scanner Darkly (2006) napram zadnjima omenjenima vrednotim precej višje in lahko zapišem celo to, da bi bil ob nekoliko močnejši propagandi in bolj mainstreamovskemu prijemu morda lahko celo bolj poznan in zapomnljiv, tako pa žal ugotavljam, da je tale film že kar pozabljen in porinjen na rob občega filmskega spomina.

A Scanner Darkly (2006) se dogaja nekaj let v prihodnosti, kjer so družbene razmere za zdaj še podobne našim, a se že rišejo tudi obrisi tistega novega sveta, ki nam ga bo prinesla prihodnost. Splošnja paranoja, odtujenost, vpliv bogatih korporacij in zmedenost prebivalcev se lepo prepletajo in krojijo usodo slehernika. Sledimo vsakdanu dvojnega agenta Boba Arctorja, ki v skrivnostni preobleki preži nad razpečevalci skrivnostnega mamila D, ki prinaša takojšnjo odvisnost in močne stranske učinke, ki kaj hitro napadejo um in psihično stanje odvisnika. V prostem času se Bob druži s totalno odbitimi, pomalem norimi in pretežno odvisnimi prijateljelji, ki predstavljajo vse kaj drugega kot družbo, ki bi jo pripisali policaju. Bob živi dvojno življenje, kjer se nikoli točno ne ve kdo je ali kakšne so njegove misli. Njegova motivacija, njegov nazor se prilagaja zdaj službi, zdaj družbi, jasno pa je le, da je njegovo življenje, njegova situacija čisti produkt okolja in časa in le vprašanje je kdaj bo Bob klonil pred težo bremena. Situacija z njegovimi prijatelji kaj kmalu pripelje do točke, kjer se mora odločiti o smiselnosti, še bolj pa ga udari služba, ki ga pripelje povsen na rob prepada in le še vprašanje časa je kdaj bo padel čez pečino in dokončno udaril v trda tla, ki mu jih življenje vsak dan bolj izpostavlja. Prav lik zmedenega, prestrašenega in paranoičnega Boba je tisto bistvo filma, ki ideje in zablode prihodnosti ali tehnološkega pečata najbolje in najočitneje odraža. Bob se večkrat sprašuje o svojem bistvu, svoji vlogi, svojem pomenu tu in zdaj in ni naključje, da ga družba nato pripelje tja kamor ga pač pripelje. Njegovi prijatelji vse te paradigme prihodnosti, tehnološkega razvoja, vsesplošne paranoje in neprestanega nadzora še najbolje poosebljajo in kažejo vse šibke točke dni, ki prihajajo po Dickovi viziji. Interakcije, motivi, norije in same fizično – psihične lastnosti teh modelov po mojem več kot smelo upodobijo padec človeške družbe in le kažejo, da smo za situacijo in poraz napram novi družbeni ureditvi v prvi vrsti krivi sami.

A scanner darkly se poslužuje veliko resnih tem, veliko razmišlja o družbi, o ljudeh. Predvsem tu se mi zdi res zelo močan in v določeni meri tudi nad sorodnimi filmi. Ni sicer tako plemenit kot Blade Runner, ampak na nekih točkah se zagotovo lahko srečata. Zaradi načina naracije in celotne strukture se mi zdi precej bolj zrel od kakega Total Recall, vprašanje pa je tudi kako bi se ga lotil Steven Spielberg, ki je pri ekranizaciji Minority Reporta zagotovo kanček pretiraval. Režiser naslovnega filma je Richard Linklater, poznan predvsem po odličnem dvojcu Before Sunrise (1995) in Before Sunset (2004). Režija je mislim, da zelo posrečena in prepričljiva, ta pogled iz percepcije glavnega protagonista je zagotovo vabljiva in lepo ponazarja zgodbo in njeno bistvo. Ko gledamo skozi oči Arctorja, lažje čutimo in sprejemamo njegovo stanje. Linklater protagonista tako dobro razgali in ponudi v obet, ne pozabi pa tudi na vse stranske like, ki celotno podobo filma še dodatno dvignejo. Scenarij je kot rečeno Linklater spisal na podlagi Dickovega romana in zagotovo je kar dobro ujel idejo in misel Dickove zapisane besede. Poleg zanimive in vabljive vsebine je moč najti tudi luciden humor, ki se lepo prepleta od prve do zadnje minute. Predvsem pa je močna alegorija naše družbe in našega sveta in to me pri filmu tako kot vedno najbolj prepriča in zanima. Igralski kader je pester in čeprav se v glavni vlogi pojavi vedno trdi Keanu Reeves, vseeno lahko rečem, da so mi igralske kreacije všečne. Še posebej Robert Downey jr. in Woody Harrelson sta zelo dobra, pa tudi Winona Ryder fajn paše v to družbo. Me pa zanima ali bi bil končni vtis morda kaj manjši oz. drugačen, če bi se režiser odločil za standarden prikaz in ne bi tako vabljivo vabil s futuristično animacijo?

V zakup velja vzeti tudi nizek proračun, ki si ga je režiser izboril predvsem zato, da se je zgodbe lahko lotil manj mainstreamovsko in bolj po svojem okusu. To je potem rezultiralo v nepreveč bohoten zaslužek v kinoblagajnah, a nič ne de, film je dosegel svoj namen in zadovoljil številne žanrske ljubitelje. Meni je všeč in zagotovo še kdaj pride na jedilnik.

- Močno priporočam

  • Share/Bookmark