PaucStadt

Ko pomislim na slehernega obiskovalca tega bloga, ki zadnje čase ob obisku le nejevoljno skomigne z rameni in se vpraša kje pa je sedaj ta Paucstadt, se mi kar milo stori pri srcu. Že nekaj časa namreč nisem prispeval nove objave, nove recenzije, novega umotvora. Seveda s filmi nisem končal, ah kje, vidim jih še vedno dovolj, a enostavno mi zmanjka časa in posledično volje, da bi nato recenzije videnih filmov še pisal pozno v noč. Zato blog zadnjih nekaj dni sramežljivo miruje, ampak povem vam, da sem čil in zdrav, morda le malo neprespan, starši bodo razumeli. V tem času sem videl cel kup zanimivih filmov, kar nekaj bi jih lahko močno priporočil. Upam, da bom daljše in obsežnejše recenzije tem filmom še spisal, želim si jih, a zaenkrat bodimo vsi skupaj zadovoljeni s patroni, 21. izdajo.

Ta teden je prišel seznam nominacij za oskarje, letos je prvič v kategoriji naj filma nominiranih kar 10 filmov. Huh, lepa številka, kaj pa naslovi? Nekaj favoritov, nekaj presenečenj. Na koga staviti še ne bom razkrival, časa za analize in napovedi je vendarle še dovolj, zaenkrat vse kaže na boj med Avatarjem, Hurt Lockerjem in Tarantinovimi Basterdi. V tem krogu bi jaz srce in pamet postavil na Tarantinovo stran. Me pa res zanima kaj in koliko lahko doseže Cameron. Pa da vidimo koliko je ura na filmskem področju!

No, kaj dobrega sem videl…? Začeti moram z odlično postapokaliptično epopejo The Road, kjer ob odlični scenografiji in fotografiji srce trga Viggo Mortensen. Super film, vreden dvojnega ogleda. Precious je krut, tako krut, da boli srce, tipičen oskarjevec, ampak res rut, Sherlock Holmes mi je všeč, Downey Jr. postaja prvoligaš, Fantastic mr. Fox pa vsaj takole, na hitro, 3. film leta 09. Animiran film, ki po lucidnosti Pixarja postavi v kot, evo rekel sem. No…

Patroni 21:

It`s Complicated (2009) - Pred časom sem se zaklel, da si od tistega trenutka naprej ogledam vse filme Maryl Streep. Tega bi vseeno lahko izpustil. Ne rečem, če pustiš možgane v kabinetu, zna biti tole kar igriva zadevica. A ker možgane težko odstranimo ne da bi se poškodovali, potem zna biti ogled bolj kot ne potrata časa. Plus Streepovi, ki je simpatična kot vedno; in hvala vsem ostalm za sodelovanje.

Blind Side (2009) - ljudje ga hvalijo, na veliko. Mene ni prepričal, povsem povprečen se mi zdi. Že tolikokrat videna zgodba, mar ni res? Ampak pozor, Sandra Bullock zna igrati! To je nekaj kar ostane v glavi, no tudi stas ne gre tako hitro iz spomina. Nominacija za oskarja, zmaga pri zlatih globusih. Zasluženo? Hja, dejal bom da, film bi bil brez nje res povsem povprečen in pozabljiv.

Sherlock Holmes (2009) - presenečenje! Pred ogledom sem imel mešane občutke, sedaj nič več. Seveda gre za tipični blockbuster, ampak hej, film zabava do skrajnih meja, karizmatični Downey Jr. pa ga le še dodatno začini. Dobra režija, dobra montaža, scenografija in res odličen Downey Jr. Ogled bi bil lahko obvezen, zakaj ne? Ritchie brez Madonne snema boljše filme.

Precious (2009) - Kruto, kruto in še enkrat kruto. Ne vem kdaj se mi je srce tako trgalo, šok za šokom. Niti ne vem kaj bi še lahko napisal. Film kot celota ni neko hudo, nepozabno filmsko delo, a segmenti so tako šokantni, da me kar groza spreleti, ko se zavem, da tak družinski svet dejansko obstaja. Dobili smo najzlobnejšo mati vseh časov, dajte igralki oskarja.

The Road (2009) - če ne bi bilo to leto filmsko tako kvalitetno, bi ta film mirno lahko proglasil kar za film leta. Zakaj ne? Odličen vpogled v postapokaliptičen svet, kjer krutost ne pozna meja. Če sem pri prejšnem filmu pisal o krutosti in šokih, lahko tudi tega razglasim za svojevrstno izkušnjo. Težko izkušnjo. Odličen film, odličen Mortensen, odlična fotografija. Eden cvetov leta 09.

The Fantastic Mr. Fox (2009) -tu sem pa do konca zastrigel z ušesi. Kako luciden film, kako izjemen animacijski produkt, ki takole v šprintu ena na ena brez problema premaga tudi Pixarjeve klasike. Genialnost na vsakem koraku, Wes Andersson pač zna. Svojevrsten izdelek, ki navduši do konca.

A serious man (2009) - oja, brata Coen znata in tu ni kaj. Tokrat z židi in rabini. Super črna komedija, ki ima vse kar je potrebno, jajca in pamet. Morda njuna najboljša komedija, vsaj mene je zabaval do konca in naprej. Aplavz igralskemu naboru, scenariju in nabrušenim dialogom.

O`Horten (2007) - Kinodvor. Norveška grenko-sladka pustolovščina. Po atmosferi tipičen skandinavec, a ima tudi nekaj topline. Študija sociologije in analiza upokojitve.Dobra igra glavnega igralca, ki bojda prihaja v Ljubljano, ha, morda z vlakom?

To je to, morda me kak teden spet ne bo, a se vrnem, ne obupajte.

Navkljub mojim skorajšnjim orgazmičnim vzklikom, ki sem jih komajda zadrževal ob ogledu 3D spektakla Avatar, moram priznati, da mi zadnje dni male sive celice bolj kvalitetno in bolj sladko polnijo filmi, ki so po proračunu vsaj desetkrat manjši in marketinško niti približno tako izpostavljeni. Oni dan sem se grizel in komajda zadrževal solze ob ogledu morda najbolj surovega filma lanske letine Precious, o njem bo na tem mestu še tekla beseda, potem sem se pikro in huronsko zabaval ob ogledu nove črne komedije bratov Coen A serious man, bil presenečen nad igro Sandre Bullock v Blind Side, no izmed omenjenih pa me je še najbolj, in to moram reči naglas, navdušila mala trpka drama An Education, ki je prišla izpod rok meni poprej popolnoma neznane Lone Scherfig. Ne bom sedaj trdil, da je to film leta, oh kje, bom pa zatrdil, da gre za izjemno svež in pameten film, ki vsaj po moji oceni vsebuje vse kar mora dober film vsebovati.

Film predstavi zgodbo mlade, zgolj šestnajstletne Jenny, ki velja za izjemno inteligentno dekle, njena prihodnost je bolj ali manj zapečatena, vse poti vodijo na Oxford, kjer bo v prvi vrsti izpolnina očetove sanje in šele nato zadovoljila svoje. Da je za fantiče svojih let previsoka ovira je jasno takoj, ko odpre usta. Zato ne čudi, da oko na njen stas vrže starejši moški, ki pa za zanimivost in intrigo, poseduje kar globok žep in debelo denarnico. To bi bil grob povzetek, drugega tu ne bom razdajal, saj me potem večkrat kdo ustavi in potegne za uho, češ pokvarim si nam ogled. Lahko pa zapišem še to, da je ta možak obenem tudi izjemen retorik, govorec, ki v hipu otopli konzervativnega in zaščitniškega očeta, v trenutku očara mamo in na Jenny naredi tako močan vtis kot nihče poprej. Kako, sprašujete? Oh, dobesedno ji pokaže nebesa, pelje jo tja kamor želi, da ji tisto kar hoče, njene sanje postanejo resničnost.

Seveda si ne morem kaj, da ne bi film vsaj na skrivaj primerjal z že pomalem legendarnim The Graduate, vsaj tako na daleč bi si bila lahko sorodna. Podobno kot ob ogledu tiste klasike, mi tudi tu ves čas po glavi letajo podobne misli. To, da je ljubezen slepa je že kar pošteno obrabljena fraza na katero takole ob vsakodnevni klimi niti nisi tako pozoren, ko pa te v to tako prikupno prepriča film, se pa gotovo vsaj za hip zamisliš, pobrskaš po svojih ljubezenskih dogodivščinah in morda ugotoviš, da si tudi sam kdaj zaradi ljubezni obstal slep. Ha, recimo, da sam nikoli nisem oslepel, a kaj takega žal ne morem trditi za glavno protagonistko Jenny, ki je očitno izgubila vid. Nekdaj odlična učenka, ki so se ji vrata najbolj luksuznih šol otočja odpirala sama od sebe, sklene, da ji šola ne more zadovoljiti vseh potreb, tako je prepričana v ljubezen, da je pripravljena celotno prihodnost postaviti na kocko in se le prepustiti trenutnemu blagostanju. Da celotna situacija izpade še bolj neverjetno, poskrbita njena starša, ki zaradi slabih finančnih razmer modro ugotovita, da izobrazba kot sama od sebe vendarle ni glavni vir preživetja, hočem reči, starša spoznata, da je za dobrobit hčerinega nadaljnega živeža še kako pomembno, če bi se poročila z nekom, ki si je že zagotovil eksistenco. Šola že prav, vendarle se zdi bogati ženin vseeno močnejši adut. In kdor je očeta Jack poznal od začetka filma, ve, da je ta preskok pomalem kar šokanten.

Vsebina je zagotovo precej zanimiva, všečna, gledljiva. Je grenak in zabaven ter razvedrilen. Scenarij je lepo spisan, zgodba teče mirno in lepo, ko pridemo do prelomnega tvista, nas pa kar pošteno zvije, morda, le morda, se komu v delčku očesa pojavi celo solzica. Tam se gledalec začne kar malo presedati, kajti film zadnjih 15 minut krene na druge tire, postane bolj grenak, gledalec dobro začuti glavno protagonistko in ironijo, ki ji je padla  na pleča. Dramaturško film lepo stoji, dialogi so pametni in premeteni, liki so lepo spisani, nikogar ne moreš sovražiti.

Pa naj se za trenutek osredotočim na Davida, ki je tako pretresel svet mlade Jenny. David je izjemno kulturen, lepo vzgojen moški, ki ve kako se stvarem streže. Ko prvič naleti na Jenny, takrat lije kot iz škafa, ha, dober simbol, ji ponudi pomoč, toplo roko, zavetje in lepo besedo. Takoj ji pokaže, da je iz drugega testa kot tisti bebčki, ki se tako mlahavo lepijo na njo. Ko se srečata drugič, je že bolj neposreden, povabi jo na zmenek. Nato jo osvoji. Da gre za res izjemnega in potrpežljivega mladeniča pokaže s tem, ko brez problema počaka na njen 17. rojstni dan in ji šele nato odvzame nedolžnost, prej se zadovolji z le bežnim pogledom na grudi. Kavalir, ni kaj. Sam sem se vseeno ves čas spraševal ali gre za pravo ljubezen, je morda vmes kaj drugega? A kaj bi lahko bilo, punca denarja ni imela, nič ni imela, razen iskrivih oči, prikupne nedolžnosti in širokega uma. Aha, je bila zgolj trofeja?

Kot rečeno, film je odlično spisan, lepo posnet, zgodba teče tako kot mora. Tu prav veliko več ni za filozofirati. Pohvaliti moram le še igralski ansambel, ki je prepričljiv in odličen. Že znani Peter Sarsgaard, Alfred Molina in Emma Thompson so na svoji ravni, tudi Dominic Cooper in Cara Seymour sta prepričljiva, a vse v kozji rog pelje Carey Mulligan, mlada gospodična, ki bi skorajda morala ujeti kakšno nagrado ali dve. Vlogo Jenny je odigrala na vrhunski ravni, pokazala je razkošen talent in komaj čakam, da jo naslednjič vidim v akciji.

An Education je film vreden časa in ogleda, močno ga priporočam in ga že vidim na svoji letni inventuri.

Močno priporočam

Jubilejni 20. patroni. Naj se za hip vrnem k Avatarju, pred dnevi sem ga videl drugič. Recenzijo preberite tu. Zanimivo tole okoli Avatarja, vidimo koliko je že zaslužil. Kot kaže bo Titanik padel. James Cameron ima tako dva filma v vrhu piramide najbolj donosnih, en človek, dva filma. Mislim, da tu lahko rečem le vsa čast in slava, to je velik uspeh, ni kaj. Po drugem ogledu sem nad vizualizacijo in tehnično dovršenostjo še bolj navdušen kot prvič, res gre za nove mejnike, ki ne bodo tako hitro preseženi. Montaža in režija sta odlični, tu ni dvoma. Par sekvenc sem bolj začutil kot prvič, par sem videl iz druge perspektive, zdel se mi je še boljši, evo da res. Mislim, da je že Tuva Robert L. omenjal ta prizor, pa naj ga tudi jaz še enkrat. Tam, ko se polkovnik v svojem super robotu bori s Jakeom - Navijem, ga že davi, ko ga Neytiri s strelom direkt v prsa dokončno pokonča. Kako tam Cameron dobro pokaže to akcijo. Pogled iz polkovnikove perspektive, pogled se izostri, tam stoji Neytiri, skoči in strel, kamera se obrne, puščica v prsih. To je vrhunsko izpeljano, pa še nekaj sekvenc je tako vrhunskih, dobro režiranih in zmontiranih. Ni kaj, Avatar je dober film, ogled v 3D pa obvezen. Ampak hej, zmagovalec zlatih globusov? Res? Kaj to pomeni za oskarje? Sem pa opazil kar nekaj referenc na Titanik. Najprej romantičen uvod, nato akcija do zadnjega in zaključek spet romantično umirjen, neko razodetje. Tam se je potopil Titanik in spremenil tok življenja, tu pade veliko drevo in vse spremeni, par, ki prihaja iz različnih kast, ko glavna junaka končno zadovoljita nestrpne gledalce in se prepustita mesenim užitkom, že naslednji hip nastopi akcija. Pa še veliko jih je, kar analizirajte. Se zato Avatar v mojih očeh kaj zmanjša? Ah dajte no.

No, patroni kot taki nič posebnega, videl stripovsko adaptacijo, a kaj, ko o stripu nič ne vem, videl Soylent Green in zehal zraven, videl Carrela v resno-komični vlogi, videl lov na Karađiča, Langello brez obraza, Almodovarja in še kaj…

Watchmen (2009) - vizuelno in tehnično prava poslastica, vredna ogleda. Tudi vsebinsko povsem zadovoljivo, dober film. Žal mi je, da korenin in zgodbe ne poznam iz stripov, bom skušal nadoknaditi. Vseeno priporočam za ogled, fani javite se in komentirajte. itivi

Dan in real life (2007) - Grenko sladka komedija s prav zanimivo fabulo, ki me je pritegnila. Si predstavljate ta tvist v realnem življenju? Ha, to bi bilo nekaj… Vseeno se zanimiva vsebina ni poklopila s preostalim delom, tako da film iz dneva v dan bolj kopni v spominu. itivi

Soylent Green (1973) - rad imam sci-fi iz 60ih, 70ih, tako prvinsko deluje. Ampak Soylent Green me ni prepričal, res ne. Si drznem zapisati, da me je dolgočasil? No, Heston je legenda in po Planetu opic in Zadnjem človeku se zdi kot edini pravi junak za ceneni sci-fi. Tudi tu je opazen, a sama vsebina in ta tako opevani tvist me ne prepričata, je pa res, da je film dandanes precej aktualen in tako ustrezen za kakšno retrospektivo. itivi

The Hunting Party (2007) - tole mi priporočajo odkar je zunaj. Zakaj ga nisem videl prej niti ne vem, morda zaradi glavnega igralca, ki me nikoli ni prav posebej močno prepričal. No, pa je dvd vendarle priromal v nabiralnik, kaj čem potem, ga pač pogledam. Ehm, nič posebnega, povprečna zadeva. Razen nekaj momentov, je praktično že ušel iz glave, pohvale pa Diane Kruger za prepričljivo kratko vinjeto. itivi

The Box (2009) - Frank Langella pride s polovico obraza in prinese škatlo presenečenja. Dober začetek, obupno slabo nadaljevanje, še slabši zaključek, filmu se izognite, če se le da.

Los abrazos rotos (2009) - mja, Almodovar, Almodovar. Rad gledam njegove filme, a tale me pusti bolj ali manj hladnega. Sicer mi je režija všeč, tudi Cruzova je dobra za ogled, všečna naracija dveh različnih časovnih obdobij, ampak sama vsebina me je kar razočarala, če smem.

O naslovnem filmu je na medmrežju moč ujeti kar nekaj zanimivih debat. Nekateri ga kujejo v nebo, drugi ga kritizirajo in vidijo vse slabo. Sam brez ovinkarjenja lahko kar takoj zapišem, da je film odličen in vreden ogleda, a pozor, film zagotovo ni za tiste, ki iščejo zgolj nekaj kar bi jim skrajšalo dolgočasno popoldne, taki bodo najverjetneje razočarani. Film je za tiste, ki iščejo nekaj več in znajo uživati v odlični vizualizaciji in obrtniško izpopoljnjeni režiji. Če k temu dodam še dobro zasnovano fabulo, prepričljivo igro in izjemno glasbo, dobimo film, ki mora ostati v srcu in se ga velja spomniti na vsakoletnih inventurah.

Rdeča nit tega slikosuka je umor 14 letne deklice Sussie, ta nato tava nekje v nebesih in iz onostranstva skuša komunicirati z domačimi in jih napeljati k pravemu storilcu, ki je kriv za njeno prerano slovo. Družina umorjene seveda trpi, vsak se s situacijo bori po svojih najboljših močeh. Mati želi na tragedijo pozabiti in se odpravi stran, v naravo, oče pa na vsak način želi najti morilca. Po svoje je že kar blizu, a ga splet nesrečnih okoliščin pripeljejo do zloma. Tako se vse bolj zdi, da bo morilec kot že tolikokrat do sedaj, ponovno zbežal roki pravice… Ampak film ne gre samo o umorjeni in njeni družini, ki nekako okreva po izgubi. Film dokaj smelo obračuna s profilom tipičnega morilca, ki se v ameriškem predmestju uspešno skriva za masko prijaznega in neškodljivega soseda. Prav ta profil morilca je najbolj srh vzbujajoč in ravno to mora biti neko opozorilo vsem, da pošast včasih tiči v najbolj neprepoznavni obliki. Ameriška predmestja so, to nas učijo filmi, dnevne novice to le potrjujejo, vedno zbirališče takšnih in drugačnih sociopatov, ki kar čakajo na žrtve, ki jih nato zverinsko mučijo, kasneje umorijo. Je Jackson srhljivost in blaznost ameriškega predmestja uspešno ujel? Seveda, kako ne, ne le zaradi odličnega castinga, ki je v to vlogo postavil izjemnega Stanleya Tuccija, pač pa je tudi atmosfera izjemna. Ko enkrat spoznamo, v kateremu grmu tiči morilski zajec, nas ta ulica vse bolj straši, vse bolj temačno deluje in v taki ulici zagotovo ne bi rad živel.

I wasn’t lost, or frozen, or gone… I was alive; I was alive in my own perfect world.

Fabula tega izdelka je dobra, zanimiva, lahko pritegne gledalca, a to zagotovo ni najmočnejši adut filma. Najmočnejših adutov je sicer kar nekaj, a sam bi tu izpostavil predvsem odlično vizualizacijo. Peter Jackson je znan po svojih domišljijskih seansah, nenazadnje je na filmski trak prenesel Tolkienovo trilogijo, a tisto je nekaj, vizualna predstavitev kraja, kjer tava duša umorjene Sussie pa je nekaj povsem drugega. Svet, v katerem sedaj živi Sussie, je morda eno lepših filmskih doživetij zadnjega obdobja. Izjemne barve, kontrasti in odličen občutek za detajle, dajejo vsemu skupaj poseben pečat in moram priznati, da bi v taka nebesa želel tudi sam. Seveda tam ni vse lepo, tudi temačno obdobje pride, a tudi to je prikazano lepo, barvito, pravljično. Ampak jasno je, da tudi tako lepa vizualizacija ne pride do izraza, če za vsem skupaj ne stoji odličen režiser. In to Jackson vsekakor je. Režija je odlična in prav vsak kader si velja ogledati večkrat, ga analizirati in premlevati, celotno režijsko delo mora biti učno gradivo. Tudi tam, ko morda zatava v bolj poetične, hočem reči, ezoterične sekvence. Tam kamero dobro vihti in pokaže tisto kar moramo videti, no, to pokaže tako, da celotno mistiko in pravljičnost ne servira v celoti na pladnu, ampak pusti nekaj manevrskega prostora tudi za samo interpretacijo gledalca. Eni bodo plamen sveče videli tako, drugi drugače in to je tista draž tega izdelka, namreč podajanje zgodbe, ki dopušča lastno interpretacijo, to je izjemno. Posebej močna se mi je zdela tista scena, ko oče in hči komunicirata ob cvetoči rdeči roži. Pravljica, domišljija, kaj drugega? Pa še na nekaj sekvenc velja opomniti in se jih spominjati. Zelo mi je všeč tudi zaključek. Tempo se lepo stopnjuje, napetost narašča, bo morilec na koncu vendarle odkrit ali ne, bo Sussie uspela preko druge strani opozoriti nanj? Ob vsem tem pa ne moremo mimo izjemne glasbe. Ko je že kader tako lepo posnet in narejen, da bi ga kar gledal in gledal, je odlična glasba nato le še jagoda na torti, teh jagod pa ima naslovni film mnogo. Za glasbo je poskrbel Brian Eno in zagotovo bom nanj sedaj veliko bolj pozoren, ravno ta film mi je dal vedeti, da o filmski glasbi premalo vem. Večkrat se zgodi, da mi uide mimo ušes, kar pa res ni prav, saj gre ponavadi za močan dejavnik, ki je tako pomemben kot druge stvari. No, tukaj mi glasba ni ušla, odlična je in ne predstavljam si naslovnega filma brez tako prodorne glasbe.

Vlogo morilca so kot rečeno ustvarjalci zaupali Stanleyu Tucciju. Lahko rečem, da je vlogo odlično odigral, bil je prepričljiv, imel je odlične momente, prava izbira, zagotovo. Dobro se je v vlogi znašla tudi vedno všečna Susan Sarandon, Wahlberg, Weisz ne zaostajata mnogo, velja pa izpostaviti Saoirse Ronan, ki vsaj takole deluje kot obraz prihodnosti.

Ne smemo pozabiti odličnega scenarija, scenografije, montaže in vse kar paše zraven, film deluje skoraj brez napak in je kot celota zagotovo blizu popolnosti. S tem, da je poln takšnih in drugačnih trikov, ki jih pozorno in izučeno oko vidi hitreje od naključnega, ga je gledati v pravo veselje, lahko rečem, da sem neizmerno vesel, da se v poplavi tipičnih filmov, ki so posneti brez neke večje umetniške vrednosti, vendarle najde nekdo, ki uspe združiti vse omenjeno skupaj, tako da dobimo film za množice, ki ima toliko skritih vizionarskih učinkov, da uživamo tudi tisti, ki vedno iščemo nekaj več.

Film moram močno priporočiti, pojdite ga gledat, sam pa morda, oh le morda, kasneje v roke vzamem tudi knjižno delo.

Močno priporočam

O filmu Brothers sem mislil pisati kasneje, potem, ko bi videl še danski original in bi nato lahko primerjal oba izdelka med seboj. A sem po tehtnem razmisleku prišel do spoznanja, da velja tokrat pogoltniti ponos in zadržke, ter o rimejku razglabljati že prej. Zakaj pogoltniti ponos in zadržke, v ožjem krogu sem poznan kot velik nasprotnik rimejkov in tako vsakič pljunem en velik odmerek žolča, ko naletim na kak tak primer. Že sedaj me peče vse naokoli, ko pomislim na predelavo korejskega dragulja Oldboy, ki se že dolgo napoveduje, takisto se mi milo stori v želodcu, ko pomislim na spekedrancijo Karantena, oh zadnjič pa sem kar zatulil od bolečine in spoznanja, da so predelali celo super korejsko komedijo Yeopgijeogin geunyeo. Kar se tiče predelav moram vseeno priznati, da delno opravičim le Scorseseju za njegovo Dvojno igro, če ne drugega je ravno to jasen in odličen dokaz, da se ameriškemu filmu dolgoročno slabo piše. In kot rečeno, tudi naslovni film je rimejk. Ampak dober, gledljiv rimejk.

Jim Sheridan je znan irski filmar, ki pa nima kdove kako širokega opusa. Vseeno je nekaj njegovih del vredno videti, priporočam vsaj My left foot, kjer eno boljših vlog odigra Daniel Day Lewis, pa In the name of the father, ter In America, vsa ta dela so meni precej všeč, nosijo kar veliko materiala za analiziranje. Se mi pa zdi kar nekoliko smešno in nadrealisrično, da tak starec posname biografijo znanega prepotentneža 50 Centa. No, vsakemu nekaj. Je pa zagotovo reči to, da imajo vsa njegova dela kar nekaj stičnih točk, vsa dela so sociološke drame, ki tako ali drugače govorijo zgodbo posameznika in njegovo umestitev v določeno družbo. Podobno seveda tudi naslovni film, ki prikaže družinsko dramo, začinjeno s vojnim sindromom.

Tommy in Sam sta brata. Prvi je ravno prispel iz zapora, kjer je bil zaradi ropa, zato nič čudnega, da v očetovih očeh velja za črno ovco. Sam je bolj sledil njegovim željam in tako kot oče postal poklicni vojak. Ima lep dom, še lepšo ženo in dve hčerki. Družina se zbere ravno večer pred Samovim odhodom v Afganistan, kjer bo v maniri pravega američana delil in učil demokracijo. Še preden se loti konkretne demokratizacije te pozabljene državice, ga sestreli sovragov strel in pristane v rokah teroristov, ki ga vzamejo za talca. Doma Sama razglasijo za mrtvega in po težkem udarcu nekako uspejo življenje spraviti na ustrezne tirnice. Tommy se čuti odgovornega, da pomaga otrokom in Samovi ženi, veliko je tam in čez čas se z vsemi precej zbliža, tudi z Grace, s katero prižgeta kratki kanabis in rečeta besedo ali dve. Življenje kljub strašni izgubi steče naprej… Sam na drugem koncu sveta preživlja pravi pekel. Je ujetnik, ki mora za preživetje tudi ubijati. Vseeno ga kolegi američani osvobodijo, Grace dobi klic in Sam je spet doma, vidno shujšan in utrujen, a doma, živ in zdrav.

Zgodba nato krene na pričakovano pot, ljubosumje, post-vojni sindrom, nekontrolirani izbruhi, jeza, odtujenost in madež ujetništva. Sam je dal veliko skozi v zadnjih mesecih in to ga vidno načenja. Ni več isti. To opazijo vsi, a si zatiskajo oči. Vse dokler stvari ne uidejo iz rok nadzora.

Who was that said only the dead have seen the end of war? I have seen the end of war. The question is, how do I go on living?

Film je subtilna drama z močnim sociološkim podtonom. Najprej razmišljamo o Tommyju, zaporniku, ki se težko znajde v taki družini, kjer je brat toliko bolj spoštovan in moralno nesporen. Tommy deluje neresno, živi vsak dan posebej. Po Samovi domnevni smrti se spremeni, želi prispevati svoj delež. Nato razmišljamo o Samu, ki po vrnitvi med žive ni več pravi. Na koga je diktatorski oče bolj ponosen sedaj? Seveda film požuga vojski kot taki, a se s tem ne ukarja toliko, bolj se ukvarja z liki in njihovimi travmami. Poleg tega pa gre tudi za arhetipsko, biblijsko zgodbo o dobrem in slabem bratu, sprejemanju krivde, sprejetjem takih in drugačnih težav, ki jih imajo posamezniki. Tu je film močan, le poglobiti se je treba.

Dober scenarij, zagotovo, režija nič posebnega, a na nivoju, nekaj kadrov precej všečnih, nekaj manj in stereotipnih. A nikakor ne morem mimo igralskega nabora. V prvi vrsti so tu Tobey Maguire, Natalie Portman in Jake Gyllenhaal. Trojec, ki vsaj po mojem lahko prevzame hollywood. Maguire mi, povem po resnici, ni nikoli kdove kako ugajal. A tu blesti, to je njegov film. Metamorfoza iz enega v drugega Sama je odlična in venomer je prepričljiv. Gyllenhaal je tako ali tako eden izmed najboljših igralcev ta hip, vse njegove vloge so odlično odigrane, tudi ta. Čakam njegove nadaljne projekte, verjamem, da bo v prihodnjih letih osvojil vrh. Portmanova pa tako ali tako vse od Leona kaže svoj razkošni, a velikokrat podcenjen talent, tu je hudičevo prepričljiva in prav veselje jo je gledati. Naj omenim še Sama Sheparda, ki doda svoj kamenček temu uspešnemu mozaiku.

Original moram videti, preprosto moram. Nato bom primerjal, verjamem pa, da je naslovni bolj cineastičen, da ga je lepše in bolje gledati, čeprav me razni zapisi in primerjave na medmrežju opozarjajo, da ima danski original še več pristnosti in realnosti, kar pa tudi rimejku nikakor ne manjka. A vseeno, naslovnega lahko visoko priporočim in predlagam na ogled, morda, le morda kdo izmed igralcev poseže po igralski nominaciji, bi bil pa precej presenečen, ako tudi film dobi nagrado oz. vsaj nominacijo na prihajajočih podelitvah. Torej film Brother velja videti in ga štejem med boljše produkte leta 09.

-Močno priporočam

Sedaj mi je pravo veselje, ko vem, da vsak film, ki si ga bom vzel čas ogledati že resno naskakuje in kuje svojo usodo na letošnji podelitvi oskarjev. V prejšnji recenziji sem pisal o Eastwoodovem Invictusu, kateremu sem nato dodal oceno priporočam +, pa sedaj po nekoliko globljem in tehtnem razmisleku pravim, da je tisti plusek odveč, film lahko res le priporočim, več od tega pa ne. Zato pa toliko močneje priporočam naslovnega, ki bi po vsaj nekaterih zakonitostih letos kanil dobiti kar nekaj nagrad. Kar mi je pri naslovnem najprej padlo v misli, je to, da gledam film bratov Coen. Ne le zaradi Clooneya, pač pa tudi zaradi podobno lucidnega scenarija, barvitega nabora likov in naracijo, ki še tako neposredno sporočilo uspe servirati na tak, bolj zabaven, da ne rečem osvežujoč način. To, da se film lahko primerja s Coenovimi, je že sam po sebi velik kompliment. No, naj vendarle ustavim konje in pripišem, da končna podoba naslovnega nato vendarle ni tako silovita, oz. tako zapominljiva, namreč film v tretji tretjini precej pade, povsem na raven neke čudne tv drame, kar pa je velika škoda in velik črni madež na celotno podobo. A sem se še vrnem.

Fabula je po svoje kar zanimiva, spoznamo volka samotarja, elegantnega in čednega poslovneža, ki je ves čas na službeni poti, v zraku. Podjetja ga namreč najemajo, da namesto njih odpusti delavca in ga obenem, v isti sapi, popelje na nova pota življenja, izgubo službe mu uspe servirati na tak način, da ta zaprepadeni delavec dejansko verjame, da mu to lahko v življenju prinese nek nov zagon. Kar je tipična nebuloza, tudi sam Bingham se tega zaveda. Ampak hej, dokler je plača odlično, dokler mu je vse dano na roko, dokler uživa, zakaj bi se sekiral za uboge duše, konec koncev so le številka, ki jo pozabiš že naslednji dan. Ampak Binghamovo uživaško služenje kruha lahko kaj kmalu razdere nova sodelavka, ki v želji po racionalizaciji stroškov priporoči novo metodo, ki gre seveda v koraku s časom. Namesto nenehnega potovanja po celotni državi, bi lahko odpuščali takole preko medmrežja, preko računalniškega monitorja. Še bolj plastično, s še manj čustvenega naboja. Binghamu to ni všeč, normalno, ko pa bi ga nova metoda povsem presekala, ni vajen ždenja v pisarni, vedno istih obrazov, obvez in ostalih vsakodnevnih pisarniških akrobacij. Film meso postane, ko Bingham na svoja popotovanja vzame mlado pripravnico in ji prikaže kako stvari stojijo v realnosti. Tako smo pahnjeni v eno bolj prepričljivih del zadnjih mesecev, avantura, ki je hecna in resna obenem.

Pa naj kar takoj povem, da filma ne gre jemati kot komedijo, oh kje, ko pa zgodba govori o človeku, ki odpušča. Sploh film ni smešen danes, ko svet trpi tako globalno ekonomsko krizo. Ni komedija, čeprav ima mestoma odličen humor, ki je kot prvi dokaz odličnega scenarija. No, film je resen, govori o resnih stvareh. Všečna mi je razgradnja glavnega lika, ki na začetku deluje povsem drugače kot nato ob koncu. Tudi je drugačen, takrat živi za trenutek, metroseksualec, ki svoj uspeh meri le v denarju in podobnih trofejah. A bridka izkušnja ga prizemlji, prikaže mu svet iz druge perspektive. Pa se gledalec lahko poistosveti z njim? Verjetno vedno bolj, a se sedaj ne bi spuščal v moraliziranje o odtujenosti med ljudmi.

Bingham seveda brez žensk ne zmore, na njegovo srečo, in tudi srečo gledalcev, se ujame s seksi Alex, ki ima podobno življenje kot on. Tudi ona je več na poti kot doma, tudi ona velja za tipični primer deloholika. Težko se prideta skupaj, a se vseeno potrudita toliko, da dobita kar želita. V tistem trenutku jima gledalec kar privošči to kar imata. Drugo dekle, ki zadnje čase polni Binghamovo življenje, je mlada pripravnica Natalie. Ko jo prvič spoznamo, se kar ustrašimo njene ambicioznosti, njene energije, njenega nastopa. Zdi se tipičen produkt današnjega šolskega sistema, sila, ki podira vse pred seboj, tako močna sila, da utegne sprmeniti delovno navado tako starega lisjaka kot je Bingham. Ko se Bingham in Natalie prvič udarita, se vprašamo zakaj, ko pa sta oba produkt iztega sistema. A kasneje ugotovimo, da temu vendarle ni tako, Natalie je še premlada in premalo izkušena, da bi lahko sprejela življenje kot ga živi Bingham.

Kot rečeno je scenarij zelo močan, to je po mojem mnenju najmočnejša točka tega filma. Potem pa velja izpostaviti Goergea Clooneya, ki je vedno odličen v takih vlogah, le spomnimo se ga iz Coenovih filmov. Tu je enako dober, še boljši, drugega igralca za to vlogo si sedaj sploh ne predstavljam. Tudi dekleta sta dobri, bolj mlada Anna Kendrick, ki počasi stopa na prvi tir.

Up in the air je delo mladega in precej obetavnega Jasona Reitmana, ki se podpiše tako pod režijo kot tudi scenarij. To ime mora biti znano že od prej, saj je z dvema deloma že navduševal množice, tudi pisca tega besedila. Thank you for smoking je odlična satira in izjemen film, Juno pa vsaj po mojem mnenju več kot presenečenje leta 2007. Ampak Up in the air bi bil lahko še boljši od omenjenih dveh, če bi bila zadnja tretjina vsaj približno na ravni prvih dveh. Ne rečem, razplet v zgodbo paše, a vseeno deluje nekako privlečeno za lase, nekaj na silo. Film izgubi svoj čar. Kot da bi gledali drug film. Le to pa je velika škoda, saj bi z nekoliko boljšim zaključkom to delo brez zadržkov pristavil k najboljšim delom leta 09. Tako pa z nekoliko grenkim priokusom film priporočam +, a vseeno stiskam pesti v bitki za oskarjeve nominacije.

Priporočam +

Morda bi me moralo sedaj pošteno zaskrbeti za svoj sloves, morda bi se moral vprašati, če sem oni dan sploh bil pri sebi, ko sem se ob dokaj pozni uri soočil z naslovnim filmom, a vseeno pri vsej svoji zavesti trdim, da me novi film Clinta Eastwooda Invictus pusti nekoliko hladnega oz. po ogledu ne začutim nikakršnega izbruha zadovoljstva, kaj šele orgazmičnega krika. No, da se razumemo, film nikakor ni slab, a ni odličen, in ravno odličnosti smo zadnja leta vajeni pri Eastwoodu. Sem morda imel previsoka pričakovanja? Povsem možno, a zakaj ne? Njegov zadnji proizvod Gran Torino mi je segel globoko v srce, morda ob prvem ogledu niti ne toliko, a ob drugem sem se veličine in sporočilnosti še kako zavedel. Gran Torino je, to trdim še danes, eden boljših filmov letine 08, po svoje kar metafilm, ne le zaradi zadnjega igralskega performansa neuničljivega kerlca, ampak ker več kot odlično zajame kar celotno filmografijo enega bolj popularnih igračev svojega časa. Eastwood je vse svoje vloge strnil, skrčil in jih za konec še zadnjič serviral. Gran Torino tako še naprej kujem v nebo, pa naj mi sedaj ugovarja kdor želi. Ko tole pišem pa se mi v glavi podi misel na vse filme, ki jih je veliki Eastwood režiral. Vsi imajo kar nekaj skupnih iztočnic, vsi imajo močne, zahtevne like in dobro dramaturško zasnovo. Zato ni presenetljivo, da je sedaj ob res samem zaključku veličastne kariere segel k eni večjih ikon našega časa in posnel film o Nelsonu Mandeli.

Mandela je, potem ko je bil izvoljen na prvih demokratičnih volitvah po padcu apartheida, želel združiti zaradi rasizma razdeljeno ljudstvo. Kako, ko pa je bilo jasno, da taka združitev po vseh teh letih ni možna. No, Mandela, modrec kot je bi, je združitev videl v športu, v ragbiju, če sem natančnejši. JAR je leta 95 gostil svetovno prvenstvo in kaj bi bil boljši balzam za dušo vseh prebivalcev te dežele kot ravno zmagoslavje v tem popularnem športu. Ampak od začetka ni šlo vse po načrtu, reprezentanca je bila slaba, ter temnopoltim prebivalcem države velik trn v peti, medtem ko je za belce od vsega začetka veljala za simbol. Zato se je združitev ljudstva preko izbranega športa zdela precej utopična ideja, tudi Mandelini sodelavci so se večkrat vprašali, če ne bi svoje pozornosti usmeril raje drugam.

No, sam nisem privrženec športnih filmov, zakaj ko pa so vsi tako hudičevo klišejski. In tudi ta se seveda tem klišejem ne zmore izmakniti. Pa ga ne morem sedaj kar takole na horuk razglasiti za športno dramo, a vseeno ima precej izpeljank, ki kažejo na to. In tu najdem tisto nezadovoljstvo, ta športni del me nikakor ne zadovolji. Res je, da fabula Invictusa temelji na resničnih dogodkih, res je, da je JAR leta 95 res postala svetovni prvak, prav, a ta športni del filma me res v nobenem delu ne prepriča. Mi je bil tako veliko bolj všeč del, kjer se je posebej poudarjalo življenje in delo velikega predsednika. Kar me je pritegnilo, je vez, ki se je stkala med Mandelo in kapetanom moštva Pienaarjem. Mandela ga pokliče po telefonu, kar tako, eno popoldne in ga povabi na kavo. Od tu naprej hodita po isti poti, hočem reči, eden drugemu bereta misli. Pienaar vodi in združuje svojo ekipo identično kot Mandela vodi in združuje svojo državo.

Film je seveda odlično posnet, kdo bi v Eastwooda sploh lahko podvomil. Najbolj všeč mi je takoj prva sekvenca, ko na eni strani belopolti igrajo ragbi, v takih modernih, zlikanih oblačilih, na drugi strani ceste pa temnopolti brcajo nogometno žogo, bolj razcapani kot ne. Mimo se ravno pripelje sprevod, ki iz zapora pelje Nelsona Mandelo. Ta sekvenca kar najbolje strne celoten film, kaj film, celotno zgodovinsko obdobje. Film se z rasizmom dobro bojuje, ne tako direktno, ampak bolj posredno, skoraj neopazno.

Mandelo zaigra Morgan Freeman, to ni presenečenje. Baje je celo sam Mandela nekoč dejal, da si želi, da ga v vsaj enem filmu zaigra prav Freeman. Njegov performans je brez napake, ujame vse, od govora, glasu, gest in mimike, tudi karizmatičen mi Freeman dovolj deluje, da stopi v čevlje takega človeka. Matt Damon mi morda ni bil toliko prepričljiv kot drugim, že tako imam sem in tja resne pomisleke o njegovem talentu, tu pa resnici na ljubo prav veliko manevrskega prostora nima, saj je njegov lik Pienaarja precej enoznačen oz. ozek. Bi pa izpostavil vse manj znane igralce, povečini Afričane, ki se odlično znajdejo v svojih vlogah in filmu dodajo kanček verodostojnosti. Režija je dobra, film je dobro posnet, lepo ga je gledati. Eastwood zna s kamero, zagotovo, ne smemo pa pozabiti na vnovično simbiozno s Tomom Sternom, s katerim že dolga leta sodelujeta in prinašata odlične rezultate.

Pa bodo bralci sedaj dejali, da ga takole kar hvalim, potem ko sem že v samem uvodu vse skupaj nekoliko pokritiziral. Da se izjasnim tudi sam pri sebi, film je dober, morda celo prav dober, a nikakor ni odličen. Eastwood je zadnja leta snemal boljše filme, ki so kot po tekočem traku v meni zbujali čustva sreče in veselja. Invictus me tako ne zadovolji do konca, a berem, da marsikoga vendarle prepriča kolikor se da. Prepričan sem, da bo šel v lov na kar nekaj nominacij pri prihajajočih oskarjih, morda celo režija in scenarij, skoraj prepričan pa sem, da bo nove nominacije deležen že nagrajeni Freeman. Prav, zaslužil bi si.

imdb

-Priporočam

Filmarja z imenom Spike Jonze ni potrebno na dolgo in široko predstavljati, omenim lahko le filma Being John Malkovich in Adaptation, po mojem mnenju dva vrhunska filma, ki slovita predvsem po izjemnem scenariju, pa bomo vsi vedeli koga imam v misilh. Škoda, da tak filmar nima širšega opusa, bolj kot s filmi je zaposlen s produkcijo video spotov in podobnih zafrkancij, a po drugi strani mu to redko udejstvovanje s filmi velja šteti v čast, namreč kadar se loti filma smo gledalci redno zadovoljeni. Podobni zadovoljitvi smo priča tudi ob ogledu naslovnega filma, ki je nastal po predlogi znane otroške uspešnice, ki jo je spisal Maurice Sendak.

Zgodba govori o Maxu, nekoliko preveč razigranem fantiču, ki nekega večera mater tako razjezi, da ga brez večerje pošlje v posteljo. Od tam pa razkurjeni Max odhlača proti domišljijskemu svetu, nekam v gozd, ki ga naseljujejo ogromne kosmate živali. Max postane njihov kralj, vodja, a kmalu ugotovi, da vsa zabava, vsa svoboda, ves svet, ki mu leži pred nogami vseeno ne zmorejo zapolniti vrzeli, ki jo čuti ob misli na dom in družino. Vrne se domov, kjer ga ob postelji čaka še vedno topla večerja.

Film osnovne fabule ne spreminja, a kolikor me spomin ne izda, je nekaj drobtinic vseeno spremenjenih oz. prikazanih drugače, filmsko če hočete. Kako ne, ko pa je prvotno knjižno delo stisnjeno na nekaj odstavkov, film pa vendarle traja uro in pol. Že sam uvod nam tako prikaže Maxa v precej divji luči, oblečen je v nek živalski kostum in prav pobalinsko lovi domačega ljubljenčka. Očitno je zdolgočasen, saj le nekaj trenutkov kasneje napove sneženo vojno sestrini družbi, ki jo iz zasede napade s sneženimi kepami. Družba iziv sprejme in se Maxu postavi po robu. Ob vsej radosti mu raztreščijo iglu, Max pa razočaran bridko zajoče, ko spozna, da se sestra ni postavila na njegovo stran in se je odpeljala brez slovesa. Maščevalsko ji napade sobo. No, kasneje, morda še istega večera, se spre z materjo, morda je ljubosumen na novega fanta, morda se čuti zapostavljnega. Kako ne, ko pa ga mati podobno ignorira kot sestra. Po prepiru steče iz hiše, pristane na čolnu, ki ga odpelje proti neznanemu otoku, na katerem pa živijo čudne, pravljične živali. Max se v novo druščino takoj vklopi, razglasi se za kralja in uživa vsak trenutek v družbi teh monstrumov.

Da se razumemo, čeprav je osnovno delo tipična otroška pravljica, je film vse prej kot to. Film se klišejem izmakne in nas kar sam od sebe posrka v ta čudežni, pravljični svet, kjer vladajo ogromne beštije. Tako se na tem otoku stkejo prave vezi prijateljstva, tekmovalnosti, zavisti, razočaranja in vseh ostalih konstant realnega, našega življenja. Max, potem ko je dodobra spoznal tovrstno življenje, kmalu začne hrepeneti po domu, spozna, da ta svet ni zanj, ni njegov in si želi vrnitve. Kot rečeno, čeprav gre za otroško delo, je veliko nastavkov s katerim se lahko identificira vsaka odrasla oseba. In pozor, identificiramo se lahko kot odrasli, še bolje pa je, če nas film potegne nazaj in spet skočimo v pižamo otroka, ki nekje skrito še biva v nas, a ga vedno manj spustimo na plano.

Sam koncept je dobro sestavljen, dramaturško je film lepo narjen in brez težav poteka od točke a do točke b. Filozofija in sporočilnost dosežeta svoj namen, je pa res, da se je ves čas potrebno zavedati, da smo sredi Maxove domišljije in tako tu ni prostora za nepomembna vprašanja, recimo zakaj beštije Maxa takoj ne pojejo, oz. zakaj res kar sledijo njegovi volji, ko pa je vendarle čisti prišlek in kot se kasneje izkaže, nikakršni kralj. Zakaj pravim filozofije? Bolj poglobljeni bodo v teh 90ih minutah zagotovo našli precej materiala za analizo, zakaj živali niso srečne? Odsev Maxovega počutja? Zakaj živali potrebujejo kralja, nekoga, da jih poveže? Bi Max v realnem življenju rad našel nekoga, ki mu pokaže kam in kako, pa ga prezaposleni sestra in mati nimata? Glede na to, da gre za Maxovo domišljijo, potem je do odraz njegovega stanja, mar ni res.

Happiness isn’t always the best way to be happy.

Kar mi je kmalu padlo v oči in tega nato nisem uspel čez cel film pozabiti, so žalostni pogledi teh monstrumov. Nihče nima veselega pogleda, morda za hip, a nato spet melanholija.

Will you keep out all the sadness?

Pa dobro, čeprav sem knjigo dokaj oboževal in me tudi film do neke mere kar prevzame, očara, si ne morem kaj, a moram priznati, da sem se sem in tja tudi dolgočasil. Morda je bila atmosfera vseeno preveč depresivna, melanholična in me nato tisti hip vse skupaj ni preveč pritegnilo. Ampak res le sem in tja, saj sem bil, ako že zdolgočasen zaradi vsebinske motnje, ves čas na trnih zaradi gledljive in okusne fotografije in kar lepo prevzet z vizualnim izgledom visokih kosmatincev. Fotografijo je potrebno pohvaliti tam v puščavi, tisto mi je res padlo v oko. Za vizualizacijo pa so ustvarjalci uporabili tako posebne efekte kot tudi dejanske puhaste lutke. Rezultat je osupljiv in skrajno simpatičen. Glasove so posodili zvezdniki prve lige, recimo James Gandolfini, Forrest Whitaker, Chris Cooper in drugi.

V filmu je moč zaznati neko magičnost, neko pravljičnost, ki danes izginja. Neko otroško naivnost, razigranost, otroško nedolžnost, ki jo tako prepogosto pozabimo in jo odrasli problemi tako surovo zatirajo. Film nas spet popelje v pravljični svet, bolj realen kot sicer, a vseeno je pravljičen. Zato ogled moram toplo priporočiti.

-Močno priporočam

ps: menim, da so se ustvarjalci izjemno približali podobam, ki jih je v originalni knjižici narisal avtor Sendak.

Naneslo je, da je moja zadnja objava v letu 09 posvečena filmu Avatar. Prav je tako, menim, da si dotični film to zasluži. Še en poziv, pojdite ga gledat, v 3D, ne bo vam žal.

Naj povem, da sem v letu 09 videl več kot 100 novih filmov, več kot 50 sem jih videl ponovno, v osebni retrospektivi. Torej več kot 150 filmskih večerov je za mano v tem letu, ki pospešeno maha v slovo. O nekaterih sem pisal, o drugih ne, o nekaterih morda še bom. Lestvico najboljših filmov z letnico 09 bom še naredil, podobno kot prejšna leta, torej z nekaj tedenskim zamikom, saj sedaj prihaja čas oskarjevcev, ki vsako leto hočeš nočeš polnijo tovrstne razporeditve. Lahko rečem, da me je trenutno najbolj prepričal Tarantino s Inglourious Basterds, blizu je Avatar.

A bodi dovolj. Naj izrabim priložnost in voščim enega srečnega in zdravega, ter čimbolj uspešnega 2010. Naj prinese tisto kar je prejšnje pozabilo. Nam, filmofilom, predvsem čimveč dobrih filmov.

Se beremo v letu 2010!

Je že prav, da tudi filmski svet vsakih nekaj let doživi pravo malo razodetje. Nov preskok, nov mejnik, novo prelomnico. O tem se je govorilo že dolgo, vsi so čakali na premiero najdražjega filma vseh časov, za katerega so porabili res vrtoglavih 300 milijonov dolarjev. Bolj se je bližal datum premiere, bolj smo postajali živčni in nervozni. Bomo po ogledu tega spektakla res popadali na hrbet in le še nemo buljili v platno, ter pri sebi, nekako v duši, ugotavljali kaj smo pravzaprav videli, smo bili priča novemu prihodu mesije ali pa le medijsko pripeljani žejni čez vodo? Bomo po ogledu sploh še lahko zatisnili oči in se vrnili na stare tirnice, ali pa bomo navdahnjeni s podobami, ki nam jih je v spomin vtisnil veliki mož na režiserskem stolčku, od odjavne špice naprej strmeli le še k popolnosti in kolektivno na grmadi sežigali vsa dosedanja filmska dela? Bomo po ogledu Avatarja še normalno delovali? Na ta vprašanja bom v tem spisu še odgovarjal. Dejstvo je, da že dolgo, res dolgo ni bilo filma, ki bi v takem obsegu dvigal medijski prah, ščuval našo domišljijo in, nenazadnje, vabil k ogledu. Pa naj takoj sedaj tu pripišem, da sem bil nad projektom skeptičen od vsega začetka, od prvih novic, prvih enot budgeta, do prvih trailerjev. Je že tako, da veljam za enega zadirčneža, ki redko kdaj spusti kaj res revolucionarnega k sebi, zadirčneža, ki ne verjame, da ga lahko sploh še kaj navduši, zadirčneža, ki se mu ob pogledu na budget in dejstvo, da je v filmu le 40% pristne akcije, ostalo pa le plod specialnih efektov, obrvi nerazumljivo namrščijo, pogled pa razkrije žalost in obup, češ kam gre ta svet. Za zadirčneža, ki raje trikrat pogleda film iz 50ih, kot novodobno high tec odisejado. Pa se sedaj lahko le nežno lopnem po glavi, ti zadirčnež ti, in od sedaj naprej začnem sprejemati vse kar veter prinese, namreč tako bridko se pa že dolgo nisem zmotil. O Avatarju se je govorilo 10 let. Naposled, po težkih produkcijskih mukah in tehničnih izumih, smo ga vendarle dočakali. Smo popadali na hrbet? Težko rečem za ostale, sam zase lahko rečem le to:”Sreča, da imajo sedeži naslonjala.”

Kot vsi že veste je film režiral James Cameron. Izjemen vizionar, izjemen filmar, ki vedno strmi k popolnosti. Njegova prejšna dela povedo vse, vsi so v svojem času veljali za tehnično čudo, a kar je meni najpomembneje, Cameron je eden redkih, ki uspe akcijski ringelšpil zaokrožiti v smiseln dramaturški lok. Tako ne gre spregledati prvega Terminatorja, vesoljske odisejade Aliens, podvodne odisejade The Abyss, pa T2: Judgement day in najdonosnejšega filma vseh časov, Titanic. Naslovi, ki govorijo sami zase. Po Titanicu se je Cameron umaknil. Snemal je dokumentarce, ampak tako za dušo, vmes pa ves čas pilil novo tehniko, izumljal nove smeri in se pripravljal na nov pohod. Tu ga sedaj vidim kot Kubricka, namreč tudi Kubrick je enkrat ugotovil, da za naslednji projekt nima vseh sredstev, ne finančnih, pač pa tehničnih. Zato jih je moral na novo izumiti, če je želel posneti svoj ultimativni film. Enako je s Cameronom. Če je želel svojo vizijo prenesti na platno, je moral na novo izumiti določene stvari, vključno z dodelano 3D tehnologijo. To mu je uspelo. Tehnično gledano je film izjemen in ne najdem besed s katerimi bi svojo fascinacijo opisal. Kar je najvažneje, Cameron nas ne izgubi, niti nam ne zmeša glave s celotnim dogajanjem. Pri njem se vedno ve kam in kako zadeve tečejo, vedno se ve kdo napada, kdo se brani, kdo je levo, kdo desno itd… Velikokrat vidimo filme, kjer so efekti sami sebi namen, kjer so efekti le zato, da se režiser važi z njimi, Cameron ne. Michael Bay se mu lahko le prikloni in počaka na dovoljenje, da se lahko ponovno dvigne, medtem ko Peter Jackson Cameronu lahko plača kakšno pivo in povpraša za nasvet ali dva.

Fabula in rdeča nit sta verjetno znani. O tem sedaj tu niti ne bi izgubljal energije in prostora. Bom pa kar takoj okrcal tiste petičneže, ki se zmrdujejo nad vsebino, češ da je prazna, klišejska in že videna. Seveda je, je kdo res poleg tehnične inovativnosti pričakoval Shakespeareovsko dramo in polnost likov? Pa vseeno trdim, da je zgodba pristna, poučna in zabavna, zagotovo se jo da razčlenjevati in analizirati. Pomembnih in debate vrednih je več točk, sam sem se osredotočil nekako na tri; okupacija zaradi dobička, upor proti svojim zaradi moralnih nazorov, povezanost avtohtonih prebivalcev z naravo. Te tri prvine se mi zdijo odličen odsev današnjih družbenih razmer. Cameron je mojstrsko nastavil ogledalo, se bomo prepoznali? Avatar je toliko protivojni film, kot je okoljevarstveno naravnan. Ta dva segmenta sta močna in ta dva morata prevladati pri analizah, upam, da bosta dosegla svoj namen. Tudi upor proti svoji rasi v branjenju druge, je zanimiva sporočilnost, ki nam jo ustvarjalci servirajo. Vendarle ima človek tudi čez 150 let svoj um, svojo voljo, ki se upre zaradi moralnih in etičnih razlogov, to je lepo vedeti. Pravim tako, če so nam pred 10 in več leti žugali katere filme naj si ogledamo za boljšo dojemanje narave kot take, ter nam predavali kako so indijanci znali živeti v skladu z naravnimi zakoni, je prav, da se bodo nove generacije tega učile drugje. Je Cameron z Eywo ciljal tudi na religiozni podton? Da, a sam Eywe ne vidim kot Boga, ki ga riše katoliška vera, ampak kot Naravo, tisto silo, ki res skrbi za nas. In ko Eywa na pomoč pokliče res vse prebivalce Pandorre, sem ganjen.

Nekateri kadri so tako vrhunsko predstavljeni, da se šele kasneje zavem, da imam že nekaj minut kot mlado dete odprta usta. Lepota in živost, ki ju pričara Pandorrin ekosistem, je nekaj najlepšega kar sem zadnjih nekaj let videl na filmskem platnu. Ampak predvsem so mi všeč izjemni kadri oz. sekvence, ki kažejo izjemno režiserjevo vizijo. Epsko, dramatično, vrhunsko. Nekatere sekvence, ki so tako popolne in polne detajlov, lahko mirno proglasim za izjemno cineastično izkušnjo. Za prave analize določenih detajlov je potrebno film videti večkrat, a kaj mi sedaj najbolj pade na misel je prvi let Neydiri s svojim dino-ptičem in zadnji spopad z polkovnikom Quaritchem. No, momentov, ki mi še danes skačejo pred očmi je veliko, na splošno lahko rečem, da me je režija in montaža prevzela do skrajnih meja in kaj podobnega že dolgo nisem videl. Epsko, vrhunsko!

Film kot celota deluje, o tem ni dvoma. Dramaturški lok je spretno nastavljen, gledalec se ne more izgubiti, pa čeprav tam na sredini Sully kar pogosto skače iz avatarja v svoje telo in se že pošteno krhajo odnosti med vojsko in znanstveniki. Film je ves čas v pogonu, a pozor, začetek je hipnotičen, počasi se kotali, mozaik se počasi sestavlja. Čim Sully prvič skoči v modro telo, je akcija non-stop. Film se le še redko umiri, a ko se, je to balzam. Igralski ansambel je dobro izbran. Sam Worthington je kot svež obraz prepričljiv, Stephen Lang kot nori polkovnik izjemen. Ostali so tu, a jih ne vidimo, vključno s Sigourney Weaver, ki ima svoje dobre momente, a do izraza žal ne pridejo. Pri takih velespektaklih moja ušesa vedno lovijo tudi glasbo, zvočne učinke, sinhronizacijo. Vse seveda štima, kapo dol. Podatek da so ustvarjalci izumili nov jezik, podobno kot za potrebe Lotr sage, ki zajema do 500 besed, pa le še dodatno priča o tem za kakšen projekt gre.

Avatar ni le film, je dogodek. Je dogodek, ki je vreden več ogledov. Sam ga bom zagotovo videl še enkrat. Drugič bom oprezal samo za režijo, samo za vizualnimi dobrotami. Nekateri ga primerjajo s Star Wars, zaradi tehnične inovativnosti se ve. Ne vem, sam Star Wars nisem doživel v kinu, že tako sem precej mlajši in me SW zares zares ni nikoli pritegnil. A če je SW takrat premikal meje vizualnosti, jih Avatar premika danes. Avatar je nadfilm, ki je tako velik, tako mogočen, tako temeljit, da je vprašanje kdo ga uspe preseči. Izjemno! Dvanajst letno čakanje se je splačalo.

Močno priporočam +

*op.a.: Film sem videl v 3D. Prvič sem katerikoli film videl v 3D. Do nedavnega sem bil, zadirčen kot omenjeno zgoraj, do tega skeptičen, tega nisem želel sprejeti. Sedaj ne vem, če je pot nazaj mogoča. 3D je prihodnost in s Cameronom sem jo lahko prvič v popolnosti doživel.