“An offer you can´t refuse”

Ko sem pred dnevi pogledal McQueenovo izjemno psihološko dramo Shame (2011), sem takoj sklenil, da je prav, da si po slabih štirih letih osvežim spomin na njegov prvenec, ki je tedaj kar dodobra stresel filmski svet, no pa tudi širše se je slišal grom, ki ga je film sprožil takoj po premieri. Hunger (2008) je v vseh pogledih izjemen film, ki bolje kot katerikoli drug zaigra na družbeno noto in opozori na tegobe in težave sodobne družbe. McQueen z izjemno realističnim pristopom dregne v osrčje znane gladovne stavke, ki so jo na začetku 80ih pričeli irski aktivisti v želji, da britanska vlada z Železno Lady na tronu sprejme njihove zahteve po spremembi statuta zaporniških pravil. Skupina ni želela, da jih obravnavajo kot kriminalce, pač pa so želeli, da se jim sodi zaradi političnega udejstvovanja, kjer so v uporniškem gibanju IRA sledili svojim političnim načelom. Sama forma filma je naravnost osupljiva in dih jemajoča in to ga skladno s pronicljivo zgodbo in izjemno naracijo uvršča med najboljše izdelke zadnjih pet let. Vsaj po mojem mnenju seveda; verjamem, da se najde tudi kdo, ki se mu naslovni film ne zdi nič posebnega, ampak mene je že ob prvem ogledu pritisnil na steno, sedaj pa me do neke mere še bolj prepriča. Morda sem tokrat še toliko bolj navdušen tudi zaradi vsega, kar mi je pustil Shame (2011), nekako najdem zanimive paralele med njima in upam si trditi, da obadva filma kar v največji meri vsebujeta vse tiste elemente, ki jih sam ob ogledu filma najraje vidim. Film ni le sredstvo za sprostitev in zabavo, pač pa je tudi medij pripovedovanja neke zgodbe in McQueen z obema pripoveduje močno zgodbo, ki gledalcu ostane v spominu.

Hunger (2008) se tematsko nekako razdeli na tri dele. V prvem sledimo pazniku, ki mu je delo v zloglasnem zaporu ustaljena vsakodnevna rutina in se, vsaj na zunaj, z vsebino in zahtevami zapornikov ne ukvarja preveč. Ali pa se je prenehal, ko je ugotovil, da bi bila kakršnakoli vpletenost le napaka in bi ga zatorej vse skupaj lahko čustveno bolj načelo kot bi si želel. Delovanje v zaporu je zanj služba. Režiser zgodbo o pazniku predstavi zelo dobro za moje pojme. Preitranim besedam se že na začetku na daleč izogne, saj sekvence okoli njega posname praktično brez dialoga, seveda pa vse skupaj polni z zanimivimi simboli, ki se še kako zlijejo s samo tematiko. Del, ko si paznik brezskrbno umiva razbite in krvave členke, je zelo močan, po svoje kar nadrealističen in dobro povzame ves kleč situacije. Druga zgodba potem nekoliko bolj podrobno predstavi zapornike in njihovo delovanje znotraj štirih sten. Njihovo komunikacijo z zunanjim svetom, njihov motiv, njihovo neomajanost, ki jo kažejo iz situacije v situacijo. Zaporniki protestirajo po svoje, z različnimi dejanji ves čas opozarjajo na svoj položaj in na predmet njihove borbe. Naravnost impresivno vse skupaj. To zajame tudi tisti znameniti no clothes upor, kjer so zaporniki bojkotirali zaporniške uniforme in umivanje, seveda pazniki nato s silo poskrbijo za red. Tu so sekvence nadvse prepričljive, nabite s čustvi, z jezo, strahom in še bi lahko našteval. Tisto, ko policisti s pendreki neusmiljeno tolčejo po jetnikih, tam za steno pa eden manj močan posameznik le obupano toči solze, je eden boljših prizorov in enostavno odlično zajame trenutek in absurdnost situacije. Spet del, kjer ne govorijo veliko, dejanja  kažejo vse kar je potrebno, s kamero, ki dviga celotno kocinje. Tretji, sklepni in najmočnejši del filma, pa pokaže gladovno stavko Bobbyja Sandsa, ki se odloči, da le tako lahko opozori na razmere in dokaže svoj prav. Tole je potem res tisti vrhunski zaključek zgodbe, kjer gledalec enostavno le obnemi in poklapan počaka na konec. Sands se vsemu navkljub svojim načelom in zahtevam ne odpove, telo izstrada dobesedno do okostja in kože in nato res šele smrt prinese odrešitev. Sandsu sledi še deset aktivistov in šele nato se britanska vlada omehča in sprejme zahteve. Noro. Ta del se začne z odličnim dialogom med Sandsom in duhovnikom, veliko govorita o gladovni stavki, situaciji, življenju nasploh. Če prej manj govorijo, ta pogovor potem poplača vse za nazaj, saj si sogovornika izmenjata res veliko informacij, ki tako ali drugače pritegnejo pozornost. Močna sekvenca, posneta v enem rezu. Tudi tisto mučenje Sandsa, ko umira na obroke, je zelo dobro zajeto. Sploh kader, kjer Sands leži na postelji, poleg njega pa se krožniki hrane ves čas menjajo, je tako luciden in oster, da zareže globoko v gledalčevo zavest.

Definitivno v vseh pogledih močan film. Vsebinsko gre seveda za poznano zgodbo, ki je po svetu tisti čas sprožila val medijskega pompa. Eni so bili na strani Sandsa in zapornikov, drugi so v njem videli le terorista, ki želi in išče pozornost na napačen način. Kdo ali kaj je bil Bobby Sands, je sedaj, sploh iz naše perspektive, težko soditi in niti ne želim. Filma se nisem lotil zaradi tega, da bi razglabljal o njem, a drži kot pribito, da njegova dejanja kažejo nemoč enih in moč drugih. Za kaj? Je naša družba res tako hudičevo pokvarjena in zagledana vase, da se morajo dogajati take nepredstavljive reči? Smo res tako politično opredeljeni, tako kratkovidni, da je celotna štorija okrog tega vredna več kot življenja drugače mislečih posameznikov? Retorična vprašanja, seveda. Močna, hudičevo močna vsebina, a to ni vse. Vizualno in narativno je film tisti pravi presežek, ki daje vsemu skupaj drugačen priokus. Še bolj grenak priokus je to, saj McQueen res izjemno vihti kamero, trda in neizprosna fotografija vse skupaj še dodatno začini, slog podajanja pa je naravnost fantastičen. Rahlo strašljiv, močno klaustrofobičen, mestoma kar težko za gledati in mislim, da je bil to tisti pravi režiserjev namen. McQueen je tu naredil res veliko delo in je še kako opozoril nase. Shame (2011) je dodaten pokazatelj njegovega širnega talenta. Scenarij je močan, v spomin pa se zelo vtistnejo igralski performansi, sploh Michael Fassbender je enostavno izjemen.

Film je kot rečeno sprožil val takšnih in drugačnih analiz, načeloma pa so ga toplo pozdravili prav vsi. Dobil je kup nagrad in tudi medijski pomp mu je šel kar na roko, saj je postal eden izmed največjih kultov zadnjih let. Zasluženo pravim. Jaz sem nad njim sedaj še bolj navdušen kot prvič in ga naprej  kar najmočneje priporočam. So filmi in so Filmi. Tole je velik film.

Bobby Sands: I always felt that thief next to Jesus got off lightly. Father Dominic Moran : Ah, but he recognized his sins. Bobby Sands : Did he though? Father Dominic Moran : Aye. Said as much. Bobby Sands : When you’re hung from a cross you’re gonna say anything. Jesus offers him a seat next to his daddy in a place called paradise you’re always gonna put your hand up and have a piece of that. Father Dominic Moran : Aye. Even when it’s nailed to your cross.

Močno priporočam

Iranski film, ki je na angleško govorečem trgu bolje poznan pod naslovom A separation (2011) je bil v lanskem letu deležen mnogih pozitivnih kritik. Še več, film je dobil cel kup mednarodnih nagrad, tudi najpomembnejšo, in sicer oskarja za tujejezični film. To zadnje me je takrat kar malček presenetilo, v teh razburkanih geo-političnih časih nisem ravno pričakoval, da Američani lahko tako prestižno nagrado podelijo osovraženemu Iranu, ampak očitno tu politika vendarle ni igrala glavne vloge, hvala Zevsu. Ampak po drugi strani je kajpak vse jasno kot beli dan; kateri drug izdelek pa bi letos lahko dobil oskarja za tujejezični film, če ne ravno naslovni film? Po mojem skromnem mnenju je bila tu izbira čista kot solza, saj je film enostavno odličen in bi morda, če bi si Američani upali dregniti še globje, lahko kandidiral tudi v absolutni konkurenci najboljšega filma. Sam sem film v naglici pogledal že tam okoli oskarjev in bil pretežno ganjen in kar celovito zadovoljen nad videnim, potem pa o njem vseeno nisem pisal, saj sem si ga zaželel pogledati še enkrat, bolj zbrano in s slovenskimi podnapisi. Ne bom rekel, da sem ob drugem ogledu užival kaj bolj ali kaj manj, rekel pa bom to, da sem ob drugem ogledu veličino in celovito kvaliteto filma vendarle še bolj zapazil in zato lahko mirno pritrdim, da je tole pač eden boljših filmov lanske letine. Enostavno gre za izjemno prepričljiv film, ki gledalca v nobenem primeru ne pusti ravnodušnega.

Iranski režiser Asghar Farhadi zgodbo takoj odpre zelo emotivno . Zakonca sedita pri sodniku in debatirata o ločitvi. Žena Simin želi s hčerko odpotovati iz Irana v ženski prijaznejšo deželo, tudi za ceno ločitve, če ne gre drugače, mož Nader se s tem seveda ne strinja, zakaj Iran je zanj najprimernejša dežela za bivanje, poleg tega skrbi za hudo bolnega očeta. Uvodne sekvence so zelo dobro posnete, drugače kot smo nemara vajeni iz zahodne filmografije in morda me je ravno zaradi tega film praktično osvojil že s prvimi kadri. Čustva, ki se prepletajo v tistih uvodnih minutah so takoj zelo močna in prepričljiva, da gledalca enostavno pritegne zgodba obeh vpletenih, zanima ga kaj sledi. Kar sledi je potem še precej bolj divje in napeto, film krene na en tak zanimiv ringelšpil, kjer igrajo čustva precej vidno vlogo, prav tako pa je pomemben zorni kot gledalca, ki se hote ali nehote mora postaviti na eno stran in izbirati med različnima zgodbama, ki kot rdeča nit tketa dogajanje v filmu. No, pojdimo po vrsti.  Simin hčerke seveda ne dobi, a vendarle zapusti Naderja, ki se mora nato z bolnim očetom znajti sam. Ta poišče novo pomočnico za očeta, ki pa se ne obnese najbolje. Ženica, ki pride nudit pomoč ima kup drugih težav in zdi se, da je skrb za starejšega očeta v tem trenutku enostavno previsoka ovira za njo. Po mnogih napakah in na koncu celo suma kraje, Naderju dokončno poči film in pomočnico grobo odslovi. Ta se želi opravičiti in razburjeni Nader jo mora ob dokončnem slovesu kar nekoliko močneje odriniti iz stanovanja. Očitno tako močno, da ženica ob tem nerodno pade po stopnicah in posledično celo splavi. Dogodek, ki vse obrne na glavo.

Čustveni boji, ki si nato sledijo so res izjemno močni. Gledalcu stvari niso nič kaj bolj jasne kot so glavnim protagonistom, zato je zelo pomembno kakšen je sleherni gledalec po naravi in kako na situacije pred njim gleda kot človek. Ima prav Nader in njegova stran zgodbe ali imata prav nesrečna ženica in njen mož? Resnica je ena, ki pa ima dva vidika in dve zgodbi, obe polni motiva in želje po pravičnosti. Ta pregovarjanja so dobro spisana in po mojem mnenju vrhunsko režirana. Celotna absurdnost situacije se kar cedi iz ekrana, zanimiv je pristop vseh vpletenih, zanimiva so čustva, ki jih protagonisti kažejo. Film je prava poslastica, saj res dobro in prepričljivo zliva grenke zgodbe vseh vpletenih v eno veliko in še bolj grenko prigodo ubogih marginalcev, ki se borijo bodisi proti novi božji kazni ali pa za končno zmago, ki bi jih vsaj malo potolažila in jih napojila s tisto pozitivno energijo.Režiser dobro zraven doda še znake ljubezni, družinsk vezi in tegobe, zelo močno in težko vlogo pa nameni tudi hčerki, ki je razdvojena med ločenima staršema in razdvojena v zgodbi, ki jo govorita dve strani. Prav hčerkina vloga tu morda igra tisto glavno vlogo, vlogo nevtralnega subjekta, ki pa mora ob koncu vendarle izbrati stran. Čigavo stran izbere nam nato prikrije odjavna špica, to pa je še tisti zadnji poklon velikemu filmu, ki pokaže kako se naplete zgodba, ki dviga kocine.

Režiser naj bi idejo za film našel prav na iranskih ulicah, ki so polne takih in podobnih zgodb. Ko je bila ideja v glavi dokončno skristalizirana, je potem trajalo samo leto dni, da je film že odšel v postprodukcijo in nato na trg in številne festivale, kjer je kot po tekočem traku dobival pozitivne odzive. Režiser v šali pravi, da se je scenarij praktično pisal sam. Mnogi pravijo, berem, da je Farhadijev predhodni Darbareye Elly (2009) nekakšen uvod tej zgodbi in da naj si gledalec, ako res želi dodobra zajeti in osvojiti samo bit zgodbe, vzame čas tudi za About Elly, saj ima ponuditi takisto precej sočnega materiala. Zanimiva pa je seveda že sama osebna zgodba režiserja Farhadija, ki naj bi bil celo izgnan iz Irana, grozil naj bi mu tudi zapor, a se je potem vse srečno končalo, vseeno pa film v Iranu zelene luči in s tem kakršnega koli finančnega vložka kajpak ni bil deležen. No, nagrade govorijo zgodbo o uspehu in podatek, da gre za prvi iranski film z oskarjem, je seveda ogromen uspeh.

Kot pravim, gre za izjemno prepričljiv film, ki pokaže kaj je prava drama. Čustveno nabit, izjemno močan film, ki zleze pod kožo, gledalca pritegne in ga prisili v razmislek. Režija je zelo dobra, odlično povzame položaj malega človeka in ga servira na pladno. Scenarij je močan in nosi vodo, močno pa moram pohvaliti tudi igro celotnega igralskega ansambla. Super odigrano in pika. Film je vreden ogleda, je pa dejstvo, da se zahodni filmski kulturi na daleč ogni. Prav je tako.

Močno priporočam

Čeprav o filmu Intouchables (2011) zadnje čase poslušam same hvalnice in tople odzive, pa moram vseeno povedati, da sem bil po ogledu vendarle tudi sam presenečen nad celovito cineastično izkušnjo, ki sem je bil deležen ob ogledu naslovnega filma in bil malodane ganjen do solz. Ob odjavni špici sem se po dolgem času spet ujel z rahlo odprto čeljustjo in tistim steklenim pogledom v očeh, ki je naznanjal, da sem spet videl nekaj kar me ni le prilepilo na sedežno, ampak mi je vzelo tudi sapo in dih obenem; toliko emocij, toliko iskrivega humorja in toliko pozitivne energije namreč že dolgo nisem dobil servirano pod nos od kakšnega filma. Režiserski dvojec Olivier Nakache in Eric Toledano sta ustvarila res topel film, po katerem gre gledalec s povsem mirno vestjo spat, saj s prav posebnim optimizmom lahko zre v naslednji dan. Kaj naslednji dan, s prav posebnim optimizmom lahko zre še dlje v prihodnost, saj film povsem jasno in brez ovinkarjenja pokaže vse lepote tuzemskega življenja in pokaže, da se je za to vendarle potrebno tudi boriti. Boriti, prilagajati in uživati obenem;  sicer enostavna formula, a nekoliko težje izpeljana. Pa priznam, da sicer nisem kdove kaksen privrženec takih bolj sladkobno kremastih filmov, ki predavajo o formuli srečnega življenja, ampak tale to res počne na način, da enostavno zleze pod kožo in gledalca osvoji z vsakim kadrom posebej. Naj obelodanim torej že v uvodu, Intouchables (2011) je izjemen film in pika. Dejstvo, da je posnet po resnični zgodbi, pa še dodatno začini vse skupaj.

Vsebina gre na prvo žogo nekako takole. Philippe je aristokratski bogataš, ki pa je po nesreči s padalom prikovan na invalidski voziček. Od vratu navzdol je negiben in posledično ves čas potrebuje pomoč. Zgodba se prične, ko začne izbirati novega asistenta, ki bo zanj skrbel dan in noč. Na razgovor se prijavi cel kup kandidatov, ki pa seveda vsi pihajo v enako dolgočasen rog, vsi prodajajo iste floskule, vsi govorijo na pamet in ne iz srca. Zato so za Philippa nezanimivi, saj se zaveda, da bo z njimi njegov dan in njegov položaj resnično boleč. Potem pa se na razgovoru pojavi Driss, človek z ulice, ki z odrezavostjo, pretiranim pogumom in posebno življenjsko ostrino takoj opozori nase, ampak prej negativno kot pozitivno, bi rekli. Na razgovor pride samo zato, da bo socialni službi lahko pokazal potrdilo in bo še naprej upravičen socialne pomoči. Ampak glej ga zlomka, očitno je Philippe potreboval prav takega brezbrižnega junaka. Že naslednji dan mu ponudi enomesečno službo z vsem udobjem, ki ga nudi poleg dobrega zaslužka. Driss najprej okleva, saj bi tovrstno delo lahko ranilo njegovo javno podobo na ulicah, a ker je njegov finančni položaj vendarle bolj mizeren kot ne, se odloči, da bo službo vseeno sprejel. To kar sledi potem, je tkanje prav posebnega prijateljstva, ki prerase vse okvirje.

Interakcija med glavnima protagonistoma je grenka, a obenem zanimiva in zabavna. Dva povsem različna karakterja se znajdeta v težkih okoliščinah, ki za nikogar ne predstavljajo idealno zamišljenega življenja, a to pač vzameta v zakup in kmalu pričneta eden drugemu dajati napotke in dodatno energijo za pot naprej. Philippe, ki ima materialno vse kar si lahko zaželi, se dobro zaveda minljivosti in šibkosti človeškega telesa in življenja. Usoda mu je namenila težko poškodbo in sedaj je na njem izziv kako se s tem spopasti. Je zaradi tega postal drug človek? Zagotovo! Njegova percepcija življenja je sedaj drugačna in dobro ve kako stvari stojijo in kako potekajo. Dobro ve, da je škoda jeze, da je škoda zapravljanja časa, da je škoda jokanja in tarnanja. Življenje je potrebno zagrabiti za roge in izstisniti čim več iz njega. No, tole zadnje se mu odpre tedaj, ko mu nekaj svojih življenjskih smernic predstavi najnovejši asistent Driss, ki jasno predstavlja čisto nasprotje. Driss je človek ulice, mali kriminalec, ki raje zabušava in postopa naokoli, kot pa da bi se lotil kakšnega poštenega dela. Ampak to ni edina razlika med njima. Sicer ne vem kako je Philippe prišel do vsega imetja, ki ga ima, ampak recimo, da je imel že v otroštvu vse lepo postlano. Tega pa seveda ne moremo trditi za Drissa, ki ga je teta pripeljala v Francijo iz Senegala in je potem rasel skupaj s še drugimi otroki, verjetno ves čas v pomanjkanju in odrekanju. Te razlike, ti drugačni pogledi se potem tekom filma ves čas dobro prepletajo in dopolnjujemo in ves čas lahko razumem motivacijo in naravo obeh. Tu je film res močan. Nekatere sekvence so zelo dobro nastavljene, kjer se vsa čustva lepo zlijejo skupaj v eno emotivno celoto, ki gledalca enostavno mora prevzeti. Poleg vseh teh malih in velikih življenjskih iskric, ki jih film servira, pa seveda ne smem mimo izjemnega humorja. Humor je žlahten, daleč od tega, da bi bil na prvo žogo in prav dober občutek je, ko se človek po dolgem času ob ogledu filma spet plemenito smeji, tako situacijam, kot tudi verbalnim iskricam, ki jih obadva protagonista pogosto prižigata. Tu ni dvoma, film je navkljub grenki situaciji izjemno zabaven in tu vidim bistrost scenaristov (takisto Nakache in Toledano), ki sta spisala res topel in optimističen film, ki zadane žebljico na glavo. Seveda ne smem mimo igralskih kreacij. Prav vsi, ampak res vsi nastopijo dovolj prepričljivo, da se gledalec prav toplo počuti ob ogledu. Seveda ves šov vzame Omar Sy, ki je v vlogi Drissa enostavno dober; ne pozabimo, ne Cezarjih je nagrado za naj igralca ukradel celo Jeanu Dujardinu.

Ne vem, menim, da ne morem ravno ubesediti tisto kar mi je rojilo po glavi ob koncu. Zato le še to, film je pač odličen, svež, bister, hecen, topel in še marsikaj. Ja, lahko bi dlakocepil in iskal klišeje, lahko bi iskal stopljeno karamelo in negodoval nad rahlo cukrasto podobo, ampak ne bom. Film je za obliznit vseh deset prstov. Me pa čudi, da so ga mednarodne nagrade spregledale, menim, da povsem nezasluženo. So ga pa Francozi zato vzljubili in proglasili za pravi kulturni dogodek, kar konec koncev tudi je.

Močno priporočam +

Pa okej, kamor gre štrik, naj gre še tako trmasti bik. Pri patronih sem pred več kot dvema letoma o prvem Sherlocku Holmesu (2009) zapisal tole: Presenečenje! Pred ogledom sem imel mešane občutke, sedaj nič več. Seveda gre za tipični blockbuster, ampak hej, film zabava do skrajnih meja, karizmatični Downey Jr. pa ga le še dodatno začini. Dobra režija, dobra montaža, scenografija in res odličen Downey Jr. Ogled bi bil lahko obvezen, zakaj ne? Ritchie brez Madonne snema boljše filme. Danes se filma praktično ne spomnim več. Kaj mi to pove? Kratkotrajno očitno dober in gledljiv, zabave poln, ampak kje je kvaliteta, ki bi film obdržala v globljem spominu? Očitno je vendarle ni bilo. A film je navrgel cel kup denarja in edino logično je, da se po dveh letih Robert Downey Jr. v vlogi Sherlocka in Jude Law v vlogi Watsona vračata na velika platna. Nov zaplet, novi obrati, nove štorije in še bolj nori Sherlock Holmes, evoluciji je tu vse jasno.

Ampak meni pa pravzaprav ni. Lanskoletni Sherlock Holmes, ki nosi dvoumen podnaslov A game of Shadows (2011) je že na daleč zaudarjajoč filmski eksces, ki ima v mislih le eno; zaslužek kajpada. Saj ne pravim, da je s tem kaj narobe, ampak ko filmu tako očitno primanjkujejo ostali elementov vrednih gledljivega in polnovrednega filma, potem je seveda jasno, da je dandanes v filmski produkciji nekaj narobe. Na živce mi gredo filmi, ki že s prvo klapo naznanjajo trilogijo. Če že tako, potem naj bo zgodba tako kompleksna in široka, da se lahko ustrezno porazdeli na šest ali več ur gledljivega materiala (LOTR, Star Wars), ne pa, da film že v prvem delu ponudi praktično vse kar lahko, potem pa nesramežljivo in pohlepno sesa iz istega seska naprej do skrajnih meja.

V zgodbo se prav veliko ne želim spuščati. Vse je namreč pričakovano in jasno kot beli dan. Sherlock in Watson sta spet v hudi in napeti akciji, kjer se bojujeta proti tisoč in enemu sovražniku. Čeprav njun odnos morda ni najtrdnejši, pa vseeno sredi akcije zakopljeta bojno sekiro, združita moči in se lotita naloge, ki malodane reši celo Evropo pred prepadom. Čeprav Sherlock zaluča Watsonovo ženo skozi drveč vlak naravnost v prepad in mu ob tem konkretno uniči medene tedne, to očitno novopečenega ženina kaj pretirano ne zmoti, važno, da bo spet asistiral velikemu prijatelju ob novih vratolomnih dogodivščinah. Saj ne rečem, kdor je kdajkoli v roke prijel tiskane prigodice tega angleškega detektiva, potem ve kakšen model je tale Watson, ampak prmejduš, da pa bi v sam film tole homoerotičnost lahko bolje vpeljali in manj očitno. Ampak ok, pustimo to. Najbolj me je razočarala močno za lase pritegnjena osnovna fabula, ki je povsem nezanimiva, infatilna in po svoje butasta. Saj vem, da ne smem pričakovati presežke, niti jih nisem, ampak hej, lahko pa pričakujem vsebino, ki si bo vsaj logično sledila, ne bo imela pretiranih lukenj in ne bo nosila madeže piškavega scenarija. Pa naj skačejo na Luno, če želijo, samo da je vse skupaj znotraj nekih okvirjev. Tega pa tu manjka, gledalec se praktično ves čas počuti, kot da bi bil na ringelšpilu, iz katerega pa si na vse kriplje želi izstopiti, a mu operater ob zvokih kakšnih predpotopnih poskočnic enostavno noče ustaviti. Pa kaj vem kaj vse je še narobe, enostavno me slikosuk kot celota ne prepriča in ob koncu sem le nemo odkimaval in si pri sebi mrmljal precej sočnih.

Ja, iz tehničnega vidika sam filmu ne morem oporekati. Režija je dobra, nekateri kadri (gozd, vlak…) so zelo dobro posneti in ti tudi vzamejo sapo, ampak potem se to spet preveč ponavlja in ima gledalec že težke probleme z orientacijo in koordinacijo čutov. Montaža je dobra, zvok neoporečen, ampak vsega je preveč potem in film kot da bi se trudil z vsakim kadrom, z vsako sekundo fascinirati gledalca, hej Guy Ritchie, dojeli smo, da si se potrudil, ampak tistih, vemo katerih, klasik pač ne boš več presegel. Igralski kader, izkušen kot je, vse skupaj konkretno opravi. Downey Jr. je seveda spet zanimiv, ampak tokrat morda celo nekoliko pretenciozen, tečen.

Žal mene tokrat Sherlock Holmes ni prepričal in ga težko priporočam naprej. Ampak že zaradi divje in dobre režije ga morda celo moram. Ni pa nič narobe, ako se mu kakšen bralec teh vrstic tudi na daleč ogne ali ga pogleda res šele čez čas, ko morda res ne bo nič bolj užitnega na razpolago. Blagajniški izplen me seveda niti malo ne čudi, bolj me čudijo sorazmerno topli sprejemi in pohvale. Kolega s filmskega kotička se že ne strinja s tem, ha!

Ne priporočam +

Zadnje čase sem več pozornosti namenjal dobrim filmom, sedaj pa je čas, da dolgočasno rutino presežkov začinim tudi z nečim bolj klavrnim in vrednim zgolj suhega piškavega oreha. Contraband (2011) je že tak film. Pa naj sedaj takoj ustavim vse nalete in udrihanja po meni; to je kajpak še vedno zgolj moje osebno mnenje oz. le moj pogled. Verjamem, da je dotični film koga tudi pošteno zabaval, a mene pač ni. Dolgočasil me je od prve do zadnje minute in tam, malo pred koncem, sem od vseh nesmislov skorajda že dokončno obupal in ugasnil vse aparate okrog sebe. Ampak klinc, če sem se privlekel do sem, bom pa tudi tistih nekaj minut še potrpel, sem si mislil. Ah ja, težke minute so na koncu, res težke, menda bi bilo precej pametneje enostavno izpuliti kabel iz vtičnice in preostanek večera preživeti zgolj ob sveči in pogledu skozi okno. Nesmislov in lukenj je cel film na pretek, a na koncu vse skupaj doseže nek vrhunec in človek se mora resno vprašati po zdravju tistih, ki držijo v rokah škarje in platno za nastanek tovrstnega filma.

I’ve got to try and fix this. Trust me, I know what I’m doing.

Režiser Baltasar Kormakur je sicer v Evropskih filmskih kuloarjih kar poznano ime, ki ima že nekaj zanimivih filmov za seboj. Tudi naslovni ima že svojega Euro predhodnika in pravijo, da gre za dokaj odličen film. Očitno tako odličen, da je hwoodska mašinerija takoj pograbila bika za roge in Kormakurju, ki je v originalu igral eno izmed vidnejših vlog, ponudila precej zelencev, da film iz Rotterdama in Reykjavika pripelje v New Orleans in Panamo. Saj filmarja konec koncev razumem, zavohal je zaslužek in v tem duhu krenil čez lužo, kdo pa ne bi, pa je morda kompetenten za to? Islandskega izvirnika nisem videl, pa ga bom, saj me res zanima koliko in kje je boljši od te manjvredne predelave. Se je vsa kakovost nemara izgubila s prevodom ali pa je moč producentov na drugi strani Atlantika vendarle tako močna, da je moral nič hudega sluteči filmar močno poseči v originalnost zgodbe in vse skupaj prilagoditi manj zahtevni ameriški publiki?

Contraband (2011) je sicer zgodba o super-duper-hudem tihotapcu, ki se je, kako klišejsko, po družinski ustalitvi upokojil in začel kruh služiti s poštenim delom. A potem, ko ženin brat zamoči pri nekem poslu in se nanj zgrnejo črni oblaki v obliki Briggsa, lokalnega pajaca, ki je očitno videl preveč gangsterskih filmov, je povsem normalno, da bo infatilnega idiota pred gotovo smrtjo reševal prav ta tihotapski upokojenec, ki je očitno tudi po vseh teh letih še vedno v super formi. Povsem lahkotno dobi mesto na ladji, ki pluje v Panamo in tudi tam mu gre potem vse skupaj bolj ali manj kot po maslu. Ok, saj kdo ga že skuša opetnajstiti, ampak kot pravim, glavni protagonist je pač star maček svojega posla in ko kdo pretenta njega, on to takoj vrne nazaj, z dvojno merico zajebancije seveda.

No, tako zgodba potem ringelšpilsko skače sem in tja, enkrat je žoga na tej strani, drugič na drugi, tu se vmeša tretji igralec, pa četrti, obrat tu, obrat tam in tako dalje… Počasi vse skupaj izgubi smisel, če je sploh kdaj kje bil. Klišejev je za izvoz, pa tu niti ne mislim na tiste žanrske, ki se jim je tako ali tako težko ogniti. Vse skupaj je precej bedno, še posebej nezanimivi dialogi in za lase privlečeni tvisti in obrati, ki se jih da predvideti že zelo zgodaj tekom filma. Da o brezizrazni in nezainteresirani igri Marka Wahlberga ne izgubljam energije. Tale Wahlberg je po svoje prav čuden tič, ne vem če še kateri glumač tako redno skače iz dobrega oz. vrhunskega filma v pofl in nazaj. No ja, verjetno je tudi pri njem tista o denarju glavni smerokaz. Edino svetlo točko lahko najdem v dokaj dobri režiji, ki vsaj malo zabava, pa tudi Giovanni Ribisi je precej izstisnil iz sicer slabo spisanega lika. Ampak čemu še te mizerne hvale, ko pa imamo potem bednega Fosterja in leseno Kate Beckinsale, ter zaključek v stilu mehiških nadaljevank?

Ne priporočam

Vojna vihra med obema Korejama je vedno dobrodošel material za filmsko udejstvovanje. Cel kup tovrstnih filmov je bilo že posnetih, meni v spominu kajpak najmočneje odmeva Taegukgi Hwinalrmyeo (2004), ki je za moje pojme kar eden najboljših vojnih filmov vseh časov. Go-ji-jeon (2011) ali The Front Line take kvalitete seveda ne prikaže, vseeno pa gre za precej dober vpogled v takratne zaostrene vojne razmere na relaciji obeh Korej. Zanimiv film, ki ima veliko ponuditi, vseeno pa menim, da pa nekega dolgotrajnega, nepozabnega vtisa pri gledalcih, sploh iz drugih predelov sveta, ne utegne pustiti. A nič zato. Go-ji-jeon je bil zadnji južnokorejski kandidat za tujejezičnega oskarja, resda kasneje v konkurenco ni bil sprejet, a že to je zagotovo podatek vreden pozornosti. Korejska filmografija je kajpak odlična in film, ki ga predlagajo za tako čislane mednarodne filmske nagrade, zagotovo ne more biti slaba popotnica za filmski večer. Oh, slaba popotnica seveda ni bil, v določenih segmentih me je kar močno prevzel in osvojil in tudi po koncu sem bil kar zadovoljen nad videnim. Tile Korejci znajo res zelo dobro vnesti čustva in zgodovinsko identiteto v svoje filme in to me vedno prepriča. Resda so vsi njihovi filmi precej patriotsko nastrojeni, a ne tako patetično kot znajo to biti hwoodski filmi, zato jim to nastrojenost vedno prej štejem v plus kot kaj drugega.

Film je delo režiserja Huna Janga, ki je predtem že predstavil dva dokaj zanimiva filma, in sicer dramo Yeong-hwa-neun yeong-hwa-da (2008) in Ui-hjeong-je (2010), obadva lahko kar mirno priporočim v ogled. Hun Jang je morda bolj poznan kot desna roka znamenitega Kim Ki-Duka, s katerim je sodeloval pri številnih filmih. Z Ui-hjeong-je (2010) je leta 2010 kar dobro udaril po korejskem trgu, saj se je v knjige zapisal kot drugi najdobičkonosnejši korejski film tistega leta. Go-ji-jeon je nazadnje prinesel resda nekoliko manj zelencev, a je vsemu navkljub pri korejski publiki pustil kar močan vtis. Korejci na te vojne drame še posebej radi padajo, zato to seveda ni nobeno presenečenje. Sploh naslovni zelo kritično pogleda na vojno, ki je v petdesetih letih prejšnjega stoletja razdelila Korejo in predstavi vso blaznost tistega obdobja.

Go-ji-jeon (2011) pokaže zgodbo vojakov, ki bijejo dolgo bitko, tako dolgo, da so praktično pozabili namen in motiv tega brezupnega bojevanja. Vseeno se zdi, da se vojna bliža koncu in pred obema stranema je le še ena ključna bitka, ki bi lahko postavila bodočo mejo med vpletenima državama. Kdo bo zavzel bližnji hrib je strateško vprašanje in vsi vpleteni so izpostavljeni težkim odločitvam, ki lahko prinesejo veliko zmago, a po drugi strani seveda povzročijo tudi veliko kolateralne škode, saj je jasno, da bo v tej kočljivi bitki padlo kar precej mož. Zgodba je sicer polna zanimivih prigod in močnih trenutkov in zagotovo ne gre le za vojni film, pač pa še kaj drugega. Zanimive so predvsem interakcije med protagonisti, ki so izpostavljeni različnim situacijam, ki se odpirajo tekom vojne. Enkrat se igra na te karte, drugič na druge in dober vojak mora vedno imeti nos in intuicijo za kar najlažjo in najvarnejšo pot skozi vso grozo vojne. To film po mojem mnenju res dobro pokaže. Če sta prvi dve tretjini bolj vojaško usmerjeni in se zanimive iskre iskrijo tekom spopadov, pa je zadnja tretjina močna predvsem na čustvenem področju, saj ponudi precej močnih in težko pozabnih trenutkov.

A vseeno, kdor je videl veliko vojnih filmov, ta potem z vsebino tu ne more biti ravno prevzet do solza ali nekontroliranih izbruhov veselja. Zato velja izpostaviti še druge elemente, ki jih po mojem mnenju film dobro prodaja naprej. Filmu se na daleč vidi, da je deležen močnega produkcijskega vložka, saj tozadevno film res stoji na močnih temeljih. Menim, da je tu povsem na nivoju hollywoodskih blockbusterjev, dočim je vsaj igra glavnih igralcev na precej višji in prepričljivejši ravni. Bitke so res dobro posnete, epsko pravzaprav, fotografija je odlična in tudi zvok in montaža sta na precej ostri rezini. Vizualno in tehnično gre za velik presežek in film se splača pogledati že samo zaradi tega. Film navkljub zajetni minutaži hitro mine in gledalca pritisne na zofo. Da, zaradi tehničnih presežkov me film še bolj prepriča kot bi me nemara lahko in temu ne oporekam. Dober film, vreden ogleda. Ima vse, kar mora dober vojni film imeti.

- Močno priporočam

Menim, da imajo Srbi med vsemi predstavniki bivše Juge daleč najboljšo filmografijo. Sploh povojni filmi so zelo referenčni, antologijski in odlični kronisti trpkega obdobja. Med njimi morda najbolj izstopa Lepa sela lepo gore (1996), meni  pa je kanček bolj kulten prav naslovni, ki je seveda plod istega režiserja. Zakaj kanček bolj kulten? No, spomnim se, ko smo naslovni film prvič videli, ta je med petnajstletniki, ki smo takrat ravno zaključevali osnovno šolo, naredil korenite premike. Ne toliko, da bi tudi mi želeli iti po poti Pinkija in Švaba, ampak predvsem v smislu razmišljanja in iskanja novih izzivov. Morda smo to brezskrbno mladost bolj začutili, kaj pa vem. Ajd, morda smo prav zaradi tega filma pokadili kakšen džoint več in morda smo prav zaradi tega filma tudi bolj samozavestno iskali prve kontakte spolnosti. Film Rane (1998) je bil kot naročen za mlajše najstnike, čeprav je veličina filma nekje drugje in jo neki slovenski petnajstletniki itak nikoli ne bi znali izluščiti. Takrat sem gledal drugače, tokrat pa sem film pogledal skozi drugo percepcijo in povem vam, da gre za odlično in dovolj realistično analizo srbskega družbenega drobovja, ki razkriva vso bedo in nesmisel tistega časa.

Pinki in Švabe sta prijatelja od mladih nog. Situacija v kotlu razpadajoče Juge ju je že dodobra zaznamovala, potem, ko ju pod okrilje vzame lokalni kvazi gangster Kure, pa počasi, a vztrajno spoznavata svet srbskega podzemlja tudi na lastni koži. Postaneta tipična izdelka časa in prostora, v katerega sta bila pahnjena. Njuna igra ima le eno pravilo, bodi močnejši in ostrejši od konkurenta, drugače te ni. Usodo si začneta krojiti po svoje in kaj drugega jima sploh še preostane, kot pa zakon ulice. Država je zlomljena, družbena klima na totalnem psu, kaos je že zdavnaj glavni v mestu. Zgodba dobro orisuje ta padec srbske družbe, kako so se krhali odnosi v družini, kako se je krhala srbska nacionalna zavest.

Sploh Pinkijev oče, ki se na prvi pogled morda zdi povsem nepomemben lik, a je v bistvu on najboljši pokazatelj tega propada. Ko Titovo fotografijo zamenja za fotografijo Miloševića, vidim simbol in kratkovidnost celotne situacije, ki se je nato iskrila v hudih bitkam po celi Jugoslaviji. Tako kot prizori z babico niso le prizori z babico, ampak so prizori, ki kažejo generacijsko razslojenost ter kažejo mladostniško norost in norost starejših, ki želijo biti v koraku s to novo Srbijo, ki se riše in gradi v povojnem času. Ravno te stvari, te male dogodke, ki si sledijo na poti do končnega propada, film zelo dobro povzame in predstavi. Vrhunsko, bi lahko rekel.

Družbeni trenutek je dobro ujet in mojstrsko predstavljen, tu ni vprašanja. Narativno in slogovno je film zelo močan in deluje kot svež poklon ameriškim žanrskim poslasticam. Režiser Srđan Dragojević ustvari odlično okolje, protagoniste predstavi v pravi in verodostojni luči in tako dobimo res vsebinsko pester film, ki ga krasi zelo dober tehnični in vizualni del. Piko na i postavi izpiljen in izbrušen besedni zaklad, interaktivnost med glavnimi protagonisti. Scenarij (takisto Dragojević) deluje kot dobro naoljena mašinerija, vse štima in gre v kontekstu z alegoričnimi in simbolnimi toni filma. Zelo bi pohvalil tudi montažo, nekateri kadri si res dobro sledijo, režija se mi je sploh dopadla, saj režiser včasih poskuša tudi z drugačnimi prijemi kamere in vse to dobro deluje. Gledalec se tako po mojem še lažje identificira z glavnimi protagonisti in še bolj vstopi v njuno življenje oz. razmišljanje. Gre za film, ki dobro igra na več strun in res vsaki generaciji gledalcev igra drugo pesem, kvaliteta redkih. Dokaj prepričljiva je tudi igra (Dušan Pekić, Milan Marić, Dragan Bjelogrlić), nobenemu nimam kaj oporekati.

To nikakor ni le film o dveh mladeničih ob iskanju njunega prostora pod soncem, to je prej kronika Srbije in cele Jugoslavije v pred in povojnem času. Kulten film, vreden ogleda. V isti sapi, dokler navdušenost in občutki še trajajo, pa kanim ponovno pogledati tudi Lepa sela lepo gore (1996), za mnoge kanček boljšo analizo norije tega obdobja, potem pa bi počasi lahko videl tudi zadnji Dragojevićev izdelek, Parada (2011), ki dobiva prav tako dokaj spodbudne ocene.

- Močno priporočam

O filmu Tyrannosaur (2011) že dobro leto berem same zanimive vtise in objave, skoraj vsi v en glas pritrjujejo, da gre za izjemno močan film, ki usodo človeškega življenja riše in piše na najbolj krut in nekonvencionalen način. Po ogledu temu mirno prikimam tudi sam, Tyrannosaur je definitivno eden izmed močnejših filmov, kar sem jih videl v zadnjem letu in vsaj takole po prvi prespani noči lahko trdim, da gre zagotovo za film, ki ga utegne gledalec nekje v sebi premlevati še dolgo po ogledu. Ne bom dejal, da gre za mojstrovino, bom pa dejal, da gre za film, ki se vsaj po vsebinski plati tej oznaki lahko povsem približa. Ljubljenec številnih festivalov, kjer so mu različne nagrade in nominacije padale v objem kot po tekočem traku, je končno prišel tudi na moj jedilnik in moram povedati, da sem se ogleda lotil s takimi prav posebnimi občutki in pričakovanji, že sam sinopsis ti enostavno ne da spati, poleg tega pa ne gre zanemariti dejstva, da se je režije lotil znan angleški igralec Paddy Considine, ki me je nazadnje kot gledalca zbodel z odlično vlogo v filmu Dead Man`s Shoes (2004). Prav s slednjim filmom ima naslovni kar nekaj vzporednic, predvsem v narativnem slogu in vizualizaciji, obadva krasno rišeta angleško sivo marginalo, obadva sta do svojih protagonistvo neprizanesljiva in obadva neposredno in brez olepšav pokažeta strogo bit njune vsebine. A Tyrannosaur (2011) gre še dlje, precej dlje.

Film že na začetku pokaže svoje ostre zobe. Skoraj dobesedno, saj glavni protagonist Joseph že v prvih sekvencah razkrije ves svoj repertoar jeze, preklinjanja in nizkotnih dejanj. Potem, ko razkurjen oddirja iz lokala, brez večjega razloga nehumano zbrca pasjega prijatelja, ki kasneje zaradi tega tudi pogine. Kdo je ta tip? Kaj je njegov problem? Vsa nadaljna dejanja že bolj razkrivajo njegovo plat, gre za pijanega postopača, ki jezo pogosto sprošča z uličnimi pretepi, je pravi strah in trepet okolice in človek brez tesnejših socialnih stikov. Edini  s katerim je v kolikor toliko dobrih odnosih, je deček iz sosednje hiše. A življenje včasih ubere res čudne zavoje. Josepha oni dan zanese v neko krščansko prodajalno, kjer spozna verno in preprosto Hannah, ki mu kot ena redkih nameni topel nasmeh in zagotovilo, da bo molila zanj. Med njima se potem stke nekaj kar bi bilo lahko podobno prijateljstvu, a Hannah nosi tudi svoj nahrbtnik težav, saj ima doma nasilnega moža, ki jo posiljuje in pretepa, zato je njena naklonjenost Josephu po eni strani toliko bolj razumljiva, saj ji ta hrust predstavlja neke vrste varnost pred razjarjenim in krutim možem.

Hannah in Joseph potem eden drugemu dajeta uteho in smisel za naprej. Dajeta si upanje, da je za obadva na koncu tunela luč, ki najavlja boljše čase. Ujeta v sivi vsakdan angleškega srednjega sloja, kjer pretita nasilje in pomanjkanje, ju je po svoje definiralo in jima dalo oznako. Joseph je nekje v sebi sicer plemenit človek, ki je imel svojo ženo, težkega tiranozavra, rad, a zaveda se svojih pomanjkljivosti, zaveda se svoje vzkipljive jeze in ve, da z njim ni lahko shajati. Pa bi lahko zanj dejali, da je neke vrste varuh soseske? Z zadnjim aktom je zagotovo to do neke mere nakazal, saj je enkrat za vselej naredil red in maščeval udarec edinemu prijatelju. Lik Hanne je prav tako poln takih in drugačnih razmišljanj. Čeprav ji s finančnega vidika morda ne gre tako slabo kot Josephu, pa svoj davek plačuje drugje. Je za njeno stanje kriva sama? Zakaj tako dolgo vztraja ob takem bedaku?, mi je ves čas krožilo po glavi. Njen zadnji akt je seveda pričakovan in v mojih očeh tudi upravičen, morala gor ali dol. Po svoje sta si Hannah in Joseph dokaj podobna, oba se s svojimi dejanji borita proti družbeni stigmi in proti lastni zgodovini. Tekom filma sta se mi obadva prirasla k srcu zaradi tega.

Občutij, ki jih film pusti je res veliko. Všeč mi je predvsem prikaz angleške marginale, scenografija je dovolj siva in bedna, vonj depresije in težkih socialnih razmer kar zeva izven ekrana. Film ne slepomiši in ne išče izgovorov, pokaže res vso bedo, boj in razslojenost in ko film ne ubira kakšnih socialnih bližnjic, takrat sem sam kaj hitro lahko prevzet. Krutost, s katero se mučijo glavni protagonisti (tudi manj glavni, pravzaprav), Considine res dobro izlušči in servira gledalcu grenak obet, čigar grenčica še dolgo vztraja na jeziku. Režiserju za režijo in vse skupaj  krepke pohvale, še večje hvalospeve pa kanim podeliti igralcema. Peter Mullan, znani angleški karakterni igralec, je odličen in morda, oh le morda, je to najboljša vloga leta 2011. Resno. Manj znana (vsaj meni) pretežno TV igralka Olivia Colman ni daleč in skupaj tvorita res izjemen dvojec, ki mi je ježil kožo.

Takole. Film bom zagotovo uvrstil med top 10 z letnico 2011 in povem tudi to, da naslovni skupaj s Shame (2011) in Take Shelter (2011) predstavlja tisti najboljši in najodličnejši izbor lanskoletne filmske bere. Posnet za drobiž, a končni rezultat je več kot srhljivo dober. Bravo!

Močno priporočam

Angleški režiser Steve McQueen je pred leti s filmom Hunger (2008) dodobra pretresel filmski svet. Film je hipoma postal novodobni kult in je takoj prerasel okvirje filma in praktično postal testament časa. Ni šlo le za film, pač pa je šlo za nekaj več, šlo je za repliko, za klofuto družbi. McQueen je s svojim prvencem dokazal, da gre za izjemnega filmarja, z zares izostrenim občutkom za detajle. Njegov naslednji film smo tako vsi slinasto pričakovali. Bo McQueen sledil visokim standardom, ki si jih je sam postavil? Bo zmogel doseči veličino in sporočilnost debitantskega projekta? V lanskem letu je potem njegov najnovejši projekt vendarle ugledal luč sveta in med filmofili je kaj hitro in močno završalo. Film Shame (2011) je upravičil visoka pričakovanja in malodane postal eden izmed medijsko bolj izpostavljenih filmov lanske letine. Temu seveda ne gre oporekati. Brez zadržkov zapišem, da je film več kot odličen in eden najmočnejših ta čas. Gledalcu zleze pod kožo in mu komajda pusti dihati. Film več kot odlično secira glavnega protagonista, brez moralnih zadržkov ga razgali in ponudi v obdelavo. To kakopak naredi tako, da poleg glavnega protagonista do besede in mesta pride tudi celotna družba, naša kultura pravzaprav. McQueen je tako ponovno zadel žebljiček na pravo mesto in brez dvoma postaja eden izmed najboljših in najbolj ostrih kronistov našega časa, saj vso zablodo zahodnega sveta odlično stisne v film. McQueen s filmi dopušča različne interpretacije, poleg tega pa postavlja veliko vprašanj, za katere ni lahkih odgovorov.

Film Shame (2011) nam predstavi Brandona Sullivana, dobro situiranega američana sredi New Yorka, ki pa je (pre)močno zasvojen s seksom. Seks je edina misel, seks je njegov edini način komunikacije pravzaprav. Ženske prihajajo in odhajajo kot po tekočem traku, vmes ne zmore brez nenehne masturbacije in kratkočasenja s pornografijo. Doma in v službi. Praktično na vsakem koraku. Ampak Brandon ni videti srečen človek. Zdi se, kot da ga vsaka ejakulacija osebno izčrpa, prizadane. Ampak brez tega enostavno ne gre. S seksom je zasvojen kot bi bil lahko zasvojen z mamili. Seksa polni vsakdan mu dodatno začini prihod mlajše sestre, ki se naseli v stanovanje in mu tam kvari razpoloženje in dnevno rutino. Brandon in sestra morata potem nekako shajati skupaj, a jima gre težko. Gre za dva povsem različna karakterja, za katera pa se zdi, da nosita podobno težavo nekje globoko pod srcem. Kaj se je med njima pravzaprav dogodilo nikoli ne izvemo, ampak incest se ponuja kar sam od sebe. Je zato Brandon čustveno klinično mrtev? Je zato Brandon tako anemičen, ker je nekoč z grozo spoznal, da se seksualno ne more upreti niti svoji sestri? Kot pravim, interpretacij je malo morje, vprašanj več kot odgovorov.

A nekaj je povsem jasno. Brandon Sullivan je težak primer. Je človek redkih besed, je človek kamnitega obraza. Ko hodi po ulicah New Yorka, hodi sam nekje na koncu sveta. Asocialen do skrajnih meja edino uteho in smisel življenja najde v seksu. Kar je po svoje ironično; seks kot simbol združevanja, veselja, reprodukcije človeške rase, najpogosteje pa ga prakticira človek, ki mu na čelu piše, da bi najraje celo prebivalstvo zbrisal iz sveta. Torej kaj želi Brandon s seksom povedati? Mar s tem, ko brezčutno poseksa prvo luknjo na podzemni, pokaže kako malo mu je vreden svet, kako lahkotno ga jemlje? Kako nečista, lahka je ta naša družba? Sam sem že imel tak občutek, kot da bi Brandon s svojim brezčutnim seksom v bistvu jebal svoje življenje. Eden izmed bolj zanimivih prizorov filma je tisti, ko mu ob seksu z najbližjo prijateljico orodje ne dela. Zakaj mu v danem trenutku kolega odpove? Prve osebe, kateri nameni rahel nasmeh, toplo besedo in ji da nekaj več, ne more spolno zadovoljiti; to je dokaz zgornjih tez, Brandon seksa zato, da replicira družbi, če ni na voljo deklet, replicira z moškim. Teatralno (okno nebotičnika) in vsem na očeh. Čim se pojavijo čustva, očitno ne zmore. Dober material za psihologe in seksologe. Zanimivo protiutež temu predstavlja njegova sestra, ki pa je čustveno preveč odprta. Zanimiv kontrast, ki ga režiser v film dobro vkomponira.

Film ima polno teh malenkosti, ki polnijo celoto. Vsekakor gre za velik in močan film, enostavno te ne more pustiti ravnodušnega. Zame je to zagotovo eden izmed najboljših filmov lanske letine. Nekaj sekvenc je naravnost čudovitih, recimo petje Brandonove sestre, ki ga več kot očitno gane do skrajnih meja, a tega nikakor ne pokaže navzven, zakaj? Pa še kar nekaj takih sekvenc je režiser pripravil, ki res ne gredo iz glave in neverjetno dobro sovpadajo v samo zgodbo in material. Michael Fassbender, ta čas eden bolj dejavnih igralcev, je odličen in pika. Brandonovo filozofijo odlično utelesi in mene prepriča. Carey Mulligan se razvija v dobro igralko, malo vlogo naredi zelo zanimivo. Film je bil ljubljenec številnih festivalov po svetu, osvojil je precej nagrad in nominacij, seveda je za oskarje predober in to mu je treba šteti v čast. Sam ga kar najtopleje priporočam naprej in pravim, da ga je treba vzeti z veliko mero razmisleka, psihologije in filozofije. Ni lahek film, seveda ni.

Močno priporočam

Aka Let the bullets fly (201o). Sem in tja me kar močno potegne v azijsko filmografijo in potem brskam po raznih forumih in podobnih kanalih, da najdem kaj je trenutno najbolj užitnega za obdelavo. Naslovni film se pojavlja praktično na vseh tozadevnih lestvicah, še bolj kot to pa me je k ogledu prepričal podatek, da gre za film, ki je na Kitajskem, torej na domačem trgu, podrl vse rekorde gledanosti in v hipu napolnil blagajno. To ni mala malica in seveda me je kot zahodno usmerjenega gledalca, ki prav rad svoj pogled usmeri tudi proti daljnovzhodni filmski produkciji, najprej zanimalo kaj ima tak film ponuditi evropskemu občestvu. No, videl sem veliko dobrega, seveda pa se gledalec iz Slovenije lahko opira zgolj na vizualni del in golo vsebino filma, medtem, ko mu kakšni simbolni, metaforični in alegorijski vložki ne uspejo zaigrati na prave strune; in kot pravijo drugi, naj bi imel naslovni film prav zaradi teh prikritih štosov in duhovitih dovtipov tak učinek na domače gledalce. Škoda po svoje, ampak seveda gre iz tega vidika filmarje povsem razumeti, kaj jih briga ostali svet in njihovo dojemanje filma, če pa imajo na lastni grudi toliko občestva. Vendarle lahko trdim, da gre za pravo in dovolj odbito komedijo s prav posebej izostrenim akcijskim tonom, ki lepo meša različne žanre, tako da gledalec pred seboj najde prav prijetno osvežen slikosuk. V obet mi je teknil brez kakšnih večjih sitnosti in moram reči, da sem se tekom ogleda prav lepo zabaval. Film je zabaven, tu ni kaj, a po drugi strani tudi dovolj vsebinsko bogat, da gledalec kar tako mimo vsebine seveda ne more.

Kitajska v dvajsetih letih 19. stoletja. Že sam začetek je prav posebno zanimiv. Kot utrinek iz kakšnega špageti vesterna imamo pred seboj pustinjo in tire, po katerih dirja kočija. Na njo prežijo nepridipravi pod vodstvom notoričnega Zhang Mazia, ki jo želijo izropati vsega imetja. Ampak v kočiji ne najdejo nič vrednega, notri potuje le novi guverner bližnjega mesta. Po parih krepkih izmenjavah besed, žrtev vendarle najde nekaj kar banditu lahko ponudi namesto zlata. Ponudi mu svoje mesto guvernerja, češ pojdi tja, pretvarjaj se, da si jaz in dobil boš kar želiš. Že prav, ampak mestu vlada še bolj srdit negativec, ki želi mesto pokoriti po svojih pravilih. Huang je lokalna baraba, katerega se vsi bojijo, politiko vodi s trdo roko in pripravljen je storiti marsikaj, da svoje vloge in mesta ne izgubi. Tako se med prvim (Zhang Mazi) in drugim (Huang) začne biti pomembna bitka, ki bo odločila komu pripade mesto. Med njima pa nekako svoje mesto najde tudi oportunist iz početka prigode, ki potem igra na obe strani in obema po svoje kravžlja živce. To potem odpre cel kup kočljivih situacij, hecnih prigod in neustrašnih bojev, vse podkrepljeno z manipulacijami in obračunavanji. Kdo je kdo in kakšni so pravi motivi vseh vpletenih tako ni kristalno jasno. Zgodba se vrtinči sem in tja in mestoma je potem kar težko izslediti vse preskoke in poskoke glavnih protagonistov. Protagonisti igrajo zanimivo igro, kjer si presenečenja sledijo kot po tekočem traku in gledalec mora res napeti vsa čutila, da mu zgodba hitro ne zbeži izpred oči.

Arhetipski liki, ki se pojavijo v filmu, zagotovo na nek način igrivo koketirajo z zahodno filmografijo. Film poskakuje med žanri, poklon vesternu je očiten in dobronameren, oster pa je predvsem komičen del filma. Dialogi so zares iskrivi in napeti, kot petelini na revolverjih, a verjetno jih tudi angleški prevod kar precej uniči in razvrednoti. Ampak kljub temu ima gledalec več razlogov za zadovoljstvo ob ogledu. V oči pade predvsem fantastična fotografija, za katero je poskrbel Zhao Fei, ki je že sodeloval celo z Woodyjem Allenom. Tudi režija je na visokem nivoju, režiser Weng Jiang (tudi glavni protagonist + scenarist) nekatere kadre posname naravnost izjemno in dokaže, da je mojster obrti. To je seveda dokazal že pred več kot desetimi leti, ko je v Cannesu slavil in dvigal prah s filmom Guizi lai le (2000), definitivno ga kmalu pogledam. Narativno zgodba res lepo teče, a kot pravim, gledalec mora biti karseda pozoren, da res kaj ne gre mimo. Igralski ansambel je kot ponavadi prepričljiv, Weng Jiang in predvsem Yun-Fat Chow (akcijska zvezda iz Hong Konga) tvorita super dvojec pred kamero, svoje doda tudi Xiaogang Feng v vlogi preračunljivega in manipulativnega Tanga. Imena, ki širnemu zahodnemu občestvu verjetno ne povedo veliko, ampak verjemite, da so hudimano dobri pred kamero.

Rang Zidan Fei (2010), ki je ameriško premiero doživel na filmskem festivalu Tribeca 2011, je nov mejnik kitajske produkcije. Za seboj je pustil tak hit kot je Aftershock (2010) in zaostal le za Cameronovim Avatarjem. To moram reči, da me kar malo preseneča. Film je gledljiv, ampak, da bi pa podiral rekorde si pa res ne bi mislil. Seveda je prejel nekaj nagrad in topel sprejem med krtiško srenjo. Meni bo ostal v lepem spominu, ne bom pa rekel, da je to film, ki ga bom prav pogosto omenjal ali o njem premišljeval. A za ogled je seveda več kot primeren, zabava je, kakor samovšečno napoveduje že naslov, zagotovoljena.

Priporočam +

No, takole. Končno, bi nemara pomislil reden bralec tega bloga. Pri spisu o filmu Drive (2011) sem se namreč zaklel, da kanim film Valhalla Rising (2009) v kratkem pogledati, zakaj režijo naslovnega filma podpiše meni ta čas eden izmed bolj omiljenih režiserjev, Nicolas Winding Refn ima res dobro in gledljivo filmografijo in karkoli sem do sedaj videl, me je prepričalo in mi vlilo tak poseben občutek zadovoljstva. Ampak tale se mi že nekaj časa vztrajno izmika, zadnjič pa sem potem želel nekaj rahlo odbitega, poetičnega in bolj skrivnostnega in omenjeni se je ponudil kar sam od sebe. Pa povem, da sem bil tudi po ogledu potem kar dobre volje. Zagotovo gre za film, ki ni za široke množice in to me ponavadi vedno še bolj podžge. Rad imam namreč filme, ki nosijo nekaj več, ki iz kadra v kader prehajajo iz enega medija v drugega, enkrat gre za prvinsko cineastično izkušnjo, drugič za bolj filozofsko, psihološko situacijo, tam je dobra glasba in tu krvoločni akcijski ringelšpil… Valhalla Rising za moje pojme zmaga ravno v tem, zdi se mi en tak zanimiv mozaik, ki svojo rdečo nit uspešno vleče skozi različne načine podajanja zgodbe in to, da ima na koncu tak rezultat, je seveda občudovanja vredno. Winding Refn je res velik vizionar, posneti tovrsten film zagotovo ni mačji kašelj.

Zgodba se odvija tam nekje okrog leta 1000. Osrednji lik je nemi nordijski bojevnik, ki ga zaradi zgolj enega zdravega očesa prikladno kličejo One-Eye. Vsebina je razdeljena na šest delov, v katerih bojevnik One-Eye z dečkom Arejem potuje iz suženjstva preko Svete dežele do pekla in končnega žrtvovanja. Vse to je prikazano izjemno prvinsko, podkrepljeno z očitnimi podtoni krščanske alegorije, ki se rišejo praktično na vseh korakih. One-Eye, ta skrivnostni mož, potuje skozi svojo lastno usodo, skozi usodo človeške družbe. Kdo je in kakšen je njegov namen ni nikoli jasno. Je on tu zaradi dečka ali je deček tu zaradi njega? Kdo je potemtakem deček Are? Winding Refn se tu vrne daleč nazaj, v genezo samega človeštva in pobrska po močni nordijski simboliki, ter tako prikaže neko samosvojo interpretacijo večnega boja dobrega z zlim. Ali pa gre za boj človeka s hudičem, bogom? Je One-Eye le neka manifestacija odrešenika, ki pokaže človeštvu pravo pot? Ki pokaže tudi vse krščanske zablode, ki se odlično odražajo v dejanjih tistih križarjev, ki prav tako ne vedo točno kam gredo? Ko barčica zapluje v meglo in tam strah pade na vse popotne, gledalca kar prime, da bi ustavil film in v roke prijel Biblijo in tam iskal vse te vzporedne zgodbe o peklu, ki se ponujajo same od sebe. Pa nisem katoliške vere, ampak lahko rečem, da me je ta film tule kar spodbodel k širšemu razmisleku, o razmisleku o res prvinskem boju med dobrim in zlim. Ali gre za boj med človekom in naravo!? Jasno je, da gre za težak film, ki od gledalca zares zahteva kar največ. To ni film, ki se ga pogleda in krene naprej, oh kje, to je film, ki gledalca izzove, da se s tematiko ukvarja. Že naslovi teh zgodb, ki se zvrstijo tekom filma, omogočajo različne interpretacije.

Meni je v oči morda še najbolj padlo nasilje. In sedaj razmišljam zakaj temu tako? Je morda režiser tukaj želel povsem direktno povedati in prikazati, da našo družbo, človeštvo identificira nasilje? Je tu alegorično želel ponuditi odgovor zakaj smo taki kot smo? Imamo nasilje v genih? Zagotovo gre za film, ki ne ponuja odgovorov, pač pa tisoč in eno vprašanje. Za take filme moraš biti pripravljen in očitno je meni oni dan tale film še posebej sedel v obet!

Poleg intrigantnega brskanja za simboliko in iskanja rešitve za številne zanke, se film bohoti z izjemno fotografijo in fantastično atmosfero. Prava vizualna poslastica je to! Film je bil v celoti posnet na severu Škotske in trda škotska gruda se tovrstnemu izdelku res fantastično poda. Metafizičen izlet mora biti začinjen z odlično atmosfero in tu ustvarjalci kažejo izjemen občutek veličine. Winding Refn je odlično vihtel kamero, nekateri kadri so fantasični. Vseč mi je tudi ta prehod iz filozofske poezije, v krvav masaker, dobro je režiser to kombiniral. Mads Mikkelsen, danski igralec, ki že pošteno trka med prvoligaške igralce, je tu v vlogi glavnega protagonista izjemno prepričljiv.

They only have one God. We have many.

Za moje pojme gre za odličen film. V bistvu pomanjkljivosti niti ne najdem. Seveda je jasno, da to v nobenem primeru ni film za širši krog ljudi. Morda bi bil tudi jaz drugačnega mnenja, če bi ga gledal skozi drugo prizmo, z drugimi občutki, morda je bil kriv povsem naključen trenutni navdih. A ker sem bil očitno ravno pravšnje volje in me očitno takšna tozadevna vprašanja bolj begajo, kot bi si mislil, je film mene zadel tja kamor me zadane le malokateri.

I am going to show them that a man of God has arrived.

- Močno priporočam

Mimo naslovnega filma ne more nihče, še najmanj pa jaz. Tisti, ki smo se rodili sredi osemdesetih in smo potem v začetku devetdesetih Spielbergove dinozavre prvič uzrli na velikem platnu, smo zaznamovani za vse življenje. Jurassic Park (1993) je film, ki sem ga, takole na pamet, verjetno videl največkrat v življenju. A preteklo je res že kar nekaj vode odkar sem ga videl zadnjič in moram priznati, da mi je v spominu že povsem zbledel, hočem reči, če me kakšen mimoidoči takole povpraša o filmih, ki so name naredili kar najmočnejši in najdolgotrajnejši vtis, tuhtam in premišljujem kateri bi to bil in mi potem vedno znova pred očmi skače Spielbergovo Žrelo, pa Scottov Alien, pa Apokalipsa danes in tako dalje, ampak v bistvu se mi je res kar najglobje vtisnil prav Jurassic Park. Gre za prvi film, ki me je v celoti zasvojil, devetletni mulc sem komaj verjel, da gre za robote in da Spielberg dejansko nima v kleti kakšnega T-Rexa, prvi film, ki me je totalno prevzel, trikratni obisk kina, vhs itd., še več, verjetno gre prav za tisti film, zaradi katerega gledam filme. No, pretiravam. In potem sem pred dnevi čisto po naključju še malo dlje obsedel pred televizijo in še poslednjič malo tipkal sem in tja, da vidim kaj tv programi ponujajo gledalcu v ogled in glej ga hudiča, čisto takole, kot nostalgičen dar ali klic mladosti, vidim pričetek naslovnega filma. Najprej se mi je kar milo storilo, en tak čuden občutek sreče, zadovoljstva, mladostniške brezbrižnosti me je napadel. V trenutku sem se vrnil v tista brezmadežna leta sredi 90ih, torej skoraj dvajset let nazaj, ko sem bil res še mlečezobi pokavec, ki so ga v tistem obdobju še posebej zanimali dinozavri, fosili in podobne štorije iz časov tam nekje na začetku. Tedaj videti Jurski park je bilo seveda enako uresničitvi vseh sanj.

Pisatelj Michael Crichton, čigar romane se lahko uporabi tudi za hladno orožje ali pa primerno obtežitev šotorov sredi najmočnejše burje, je leta 1990 kar pošteno pocedil sline slehernemu knjižnjemu molju, ko je izdal zanimiv in intriganten roman, ki je že z naslovom vabil k branju. Roman Jurski park je bil prodajna uspešnica, instantni hit, ki je polnil police številnim bralcem po svetu. Ko je Steven Spielberg, tedaj prvo režisersko ime hollywooda, najavil reinkarnacijo knjižnega dela v film, je završalo še bolj. To, da bo Spielbergu uspelo dinozavre prikazati tako kot še nikomur pred njim, je bilo jasno kot beli dan. To, da bo film postavil mejnike na mnogih tehničnih področjih in da bo mnoge mulce vrglo iz hlač, ko bodo zagledali T-Rexa v akciji, je bilo takisto jasno. A vsem visokim pričakovanjem navkljub, je Spielberg s končno podobo verjetno šel še dlje in dejansko mu je uspelo narediti nekaj velikega in večnega. S tehničnega in vizualnega vidika Spielbergu za tole res le klobuk dol. Filmu se tudi po dvajsetih letih na tem področju ne vidi nobenih pomanjkljivosti, zob časa ga še ni začel gristi in tudi danes, ko smo navajeni res že vsega in je praktično vse tudi mogoče narediti, film tozadevno še vedno deluje in še vedno dviga kocine. To me konec koncev precej veseli.

Kdo ni gledal Jurskega parka? Saj, vsebina zato res le na hitro. Torej, super bogati John Hammond na privatnem otoku (nekje blizu Costa Rice) postavi Jurski park, park, kjer za ogradami živijo pravi dinozavri. S tehniko se igra Boga in igra mu je, vsaj kratkoročno gledano, uspela. Ampak kmalu se pričnejo zapleti. Potem, ko se ozek krog prijateljev odpravlja na prvi neuraden obisk in ogled živalskega vrta dinozavrov, nekje v daljavi že divja huda nevihta, ki ima ključno vlogo pri dogodkih, ki si sledijo. Zaradi izpada električne energije in sabotaže enega izmed zaposlenih, dinozavre nič več ne varuje močna električna ograda, zato se začno ti veliki monstrumi prostovoljno sprehajati po parku. Usoda je hotela, da obiskovalcem avto počaka ravno pred durmi velikega T-Rexa… No, vsebina tu nima bistvenega pomena. Tako sem menil pred dvajsetimi leti, tako menim tudi danes. Če že moram reči, potem tokrat z vso preudarnostjo trdim, da je film vsebinsko prej banalen kot ne. Ampak vsebina res ni glavna draž filma.

Glavna draž so seveda specialni efekti. Spielbergu je uspelo in naredil je ikonski portret dinozavrov. T-Rexa je postavil na mesto, kot mu v zgodovini Zemlje tudi pritiče. Iz T-Rexa in tistih nadležnih Velociraptorjev je naredil kultne like, iz njih je naredil tisto, kar je v Žrelu naredil iz morskega psa. Ikonografija Jurskega parka je neizmerljiva. Dinozavri tu so tako močni, tako veliki, tako pomembni, da so človeški liki povsem odveč. Ko gledaš ljudi in njihove probleme, bi od dolgčasa najraje zažvižgal. To je po svoje izjemna moč filma, a po drugi strani tudi njegova rak rana. Ljudi ni, ob ogledu imaš občutek, da tudi igralci gledajo dinozavre. Ko Hammond paleontologoma predstavi tistega dolgovratega zelenjavarja, se v sijajni sekvenci razgali celotno bistvo filma. Dinozaver stopi v prvi kader, postane večji od filma in igralce, pa tako močne igralce kot so Sam Neill, Laura Dern in Jeff Goldblum, postavi v drugi plan. V drugi film pravzaprav. In to filmu celostno škodi, človeških likov ni oz. so popolnoma nepomembni. Interakcije med ljudmi nas ne zanimajo, nas ne prepričajo. Vemo, da je Hammond, ta bogataš, ki se igra boga, sijajna alegorija pravzaprav, zelo razdvojen. Vemo, da je v težkem moralnem precepu, a nas to ne zanima. In to, da liki niso prepričljivi, da so prazni in bedni, je velika napaka filma.

Film ima sijajno scenografijo. Spielberg zgodbo dobro vodi in jo gledalcem lepo podaja. Nekatere sekvence so sijajne, druge odlične. Film ima sijajno izpiljen merchandising, redko kateri film uživa tak ugled in tako priljubljenost, tudi po vseh teh letih. Trivia je široka in bogata, od tega kako so prišli do tiste vibracije vode, tik pred prihodom T-Rexa, do tega kako in koliko časa so montirali in poslušali vse živo, da so dobili pravi T-Rexov zvok. Film je pokoril blagajne, pokoril tehnične oskarje (zasluženo!), pokoril je svet pravzaprav. Postavljal je številne tehnične mejnike in risal smernice specialnih efektov, ki so bile malo prej še neverjetne. Kakorkoli obrnemo, Jurassic Park (1993) je eden izmed večjih filmov 90ih. Njegova zapuščina je tako skorajda neizmerljiva. Zagotovo eden izmed najboljših Spielbergovih filmov, žal je zaradi nekoliko trivialnejše podlage smatran za manjvrednega. Seveda pa ne morem niti mimo odličnega, res odličnega glasbenega dela, ki ga je spisal star Spielbergov kompanjon John Williams. Glasba, ki nikakor ne gre iz ušes.

Torej da, tudi po dvajsetih letih in verjetno po stotem ogledu, film določen vtis še vedno naredi. Še vedno je močan, še vedno je velik film. Tehnično brezhiben, a vsebinsko ni na tem nivoju, saj ne more biti. A to niti ni važno, njegova odlika je drugje. Nadaljevanja mu niso ravno koristila in sedaj je v špekulacijah celo še četrti del. Prav, si mislim. Zadnjič sem bil tako udeleženec na prijetnem nostalgičnem izletu in evo, da se dobro počutim, pa tudi menim, da je sedaj ta blog s spisom o Jurskem parku dobil dodatno sol. Prav je tako.

Priporočam +

No evo, tole je pa ena tistih traparij, ki jo želi človek čimprej pozabiti in mu je obenem skoraj do grenkih solza žal za tisto uro in pol, ki jo je namenil ogledu takšne neumnosti, namesto, da bi ta čas porabil za marsikaj bolj produktivnega. Ampak kaj hočemo, po toči zvoniti je prepozno in tik pred tem, ko sem kanil naslovni film dokončno poslati rakom žvižgat, sem dejal, da pa ne bi bilo slabo, če te slabe vtise podelim tudi širnemu občestvu in tako marsikomu prihranim živce, čas in energijo. Pa sedaj niti ne vem kaj me je prepričalo k ogledu. Že po Skyline (2010) sem se zaklel, da je tega mojega poceni padanja na kvazi sci-fi filme z napadi vesoljcev dovolj, a sem potem videl tudi Battle Los Angeles (2011), ki je takisto hudičevo slab. Ampak glej ga zajca v grmovju, tudi The Darkest Hour (2011) sem nekako pogledal do konca. Z velikim cmokom v grlu in tistim res motečim okusom v želodcu, ki te ves čas sili na bruhanje. Še dobro, da sem imel poleg res odlično steklenico rdečega vina, da sem vso žalost, nejevoljo in dolgočasje ustrezno gasil in zalival.

O čem pravzaprav teče beseda? No, film nas najprej v stilu MTV-ja popelje po ulicah Moskve, kjer spoznamo dva mladeniča na poti k uresničevanju poslovnih izzivov, potem spoznamo dve frfotajoči dekleti, hip ali dva zatem pa Zemljo že obiščejo čudni, nevidni obiskovalci iz vesolja, ki hitro pokažejo prave namene. Začne se pokol na ulicah Moskve, smrti uide le peščica najbolj iznajdljivih. Teh pet osrednjih protagonistvo se skrije nekam na varno in po nekaj dnevnem zatišju počasi začno kukati iz luknje, da vidijo kaj je od mesta pravzaprav še ostalo. Ne veliko, preživelih praktično ni, zato se morajo znajti kakor se znajo. Ampak vsaj to jim gre na roko, da kar hitro ugotovijo na kakšen način nevidnega zavojevalca lahko opazijo in kako se pred njim skrijejo. Super, kdo bi si mislil, da so ameriški najstniki tako pametni in iznajdljivi!

Potem gre zgodba po pričakovani poti od točke a do točke b in moram reči, da čeprav se vmes kar nekaj dogaja, vendarle vse skupaj izpade nezanimivo in dolgočasno. Že res, da od petih na koncu ostaneta le dva, seveda zaljubljena in srečna, res je tudi, da se vmes pridruži še nekaj takšnih ali drugačnih likov, ampak vse to je tako plastično in umetno, da ni kakšnega posebnega veselja. Amatersko je vse skupaj izpadlo. Že efekti so tako-tako, pa recimo, da je to tisto kar bi moralo film dvigniti iz povprečja, če je že vse ostalo v totalni temi. Pa menim, da v prah spremenjeni ljudje (in pes!) okoli njih pa oranžen krog, ki jih nekako posrka, ni ravno vrhunec tehničnega oddelka.

O scenarističnih luknjah in mestoma prav banalnih situacijah je na tem mestu brezpredmetno dolgoveziti. Jasno je, da film nima ne repa ne glave. Saj kakšen kader režiserju še uspe, a kaj ko potem sledi kopica brezveznih in dolgočasnih sekvenc, ki prav morijo vsega hudega navajenega gledalca. Ali pa dobro sekvenco uniči prav bizaren zaključek, recimo scena na podivjanem avtobusu, kjer se tisti vesoljček potem prikaže, nekaj zakruli in izgine, oh no, prav milo se mi je storilo, pa verjetno še komu. Film nima identitete in nima niti kančka integritete. Odgovorov nad lastnimi zablodami ne ponudi in tudi od gledalca ne zahteva, da bi se sam kakorkoli trudil in iskal smisel in povezavo med dogodki. Zato mu lahko le pomaham v slovo, pritisnem gumb delete in ga pošljem na večna lovišča. Meni že ne bo več tratil energije.

Spodobi se, da izdam še kakšno ime, ki je sodelovalo pri tem projektu. Režijo vodi Chris Gorak. Gorak kdo? No, človek, ki režijsko ni ravno izkušen, do sedaj zgolj Right at your door (2006), ampak je pa kot art director sodeloval pri filmih kot so Minority Report, The Man who wasn´t there in Fight Club, kar je po svoje res zanimiv podatek. Očitno mu gre to precej bolje, kot pa režija. V glavni vlogi se spotika Emile Hirsch (zakaj?), ostali obrazi mi niso znani in jih tudi ne želim podrobno spoznati, saj me tozadevno res nihče ni prepričal. Tudi za ostalo trivio in podatke mi kratkomalo dol visi.

Beden film. Prav res je beden in če se le da, priporočam, da se ga vsakdo izogne na dolgo in široko. Zdaj pa najbolje, da si s tistim istim vinom, ki mi je pomagal film preživeti do konca, sperem oči in si ob tem prisežem, da pa tovrstne no name sci fi filme res ne bom več gledal.

Ne priporočam

Saj vem, da s temi totalno mainstreamovskimi filmi in spisi o njih že močno težim in sem ob filmoljubovem prefinjenem opusu in kolegu s filmskega kotička, ki postreže z mnogimi zanimivimi in manj znanimi naslovi, kratkomalo popolnoma nezanimiv in beden obenem, ampak kaj hočem, ko pa mi niti čas ne dopušča, niti nimam pretirane volje in energije, da bi se lotil brskanja in iskanja kakšnih bolj skritih dobrot ali rahlo že priletnih klasik. Saj si vedno rečem, da je dovolj tega in da potrebujem en tak dolgotrajen izlet v kakšno bolj specifično filmsko sfero, ampak kot pravim se za to vedno potem najde kakšna ovira. No, ali pa me daje zgolj pomladanska utrujenost, kaj pa vem. Vseeno sedaj tu obljubljam, da se v kratkem spet podam proti Aziji in pomolim nos v njihovo letino 2011, a do tedaj pa spišem še kakšno ameriško. Recimo, da si naslovni nekako zasluži omembo in toplo besedo na blogu, zakaj to je film, ki pogreje srce in prikliče lepe in tople občutke, to pa je že nekaj kar verjetno v tem času potrebuje vsakdo od nas. In če mi boljša polovica reče, da je to film, ki se ga splača pogledati, kdo sem potem jaz, da bi ji ugovarjal? Seveda je film We bought a zoo (2011) iskal drugačen profil gledalca kot sem sam in drži tudi to, da sem ob hitrem preletu vsebine in ob ogledu trailerja tudi sam podvomil ali naj se sploh podam v tole družinsko avanturico, a prav tako pa drži tudi to, da pa sem vseeno toliko krvav pod kožo in nekako platonsko naklonjen Johanssonovi, da ji sledim vsepovsod in za vsako ceno.

We bought a zoo (2011) je film o Benjaminu, očetu vdovcu, ki mora po ženini smrti skrbeti za najstniškega sina in nekajletno hči. V službi ima vsega dovolj, zato da odpoved in krene novim zmagam naproti. Kam še ne ve, jasno je le to, da se želi preseliti iz mesta, nekam na podeželje, kjer bosta njegova otroka lažje in bolje odraščala. Super in fajn, v iskanju primerne lokacije in hiše ga pot na koncu pripelje na idealno mesto. A to mesto ima eno malo pomanjkljivost, gre namreč za opusteli živalski vrt, ki organizacijsko in finančno diha na škrge in vsi komaj čakajo, da pride novi manager, ki bo kanil stvari z optimistično in rahlo utopično noto, postaviti na noge. Benjaminu in malemu dekletcu se oči zasvetijo, najstniški sin pa je seveda proti, a ne dovolj močno, ata vseeno kupi živalski vrt in začne se boj s prenovo, boj s financami in boj za nov začetek.

You know, sometimes all you need is twenty seconds of insane courage. Just literally twenty seconds of just embarrassing bravery. And I promise you, something great will come of it.

Film je tipična družinska drama, ki pred ekran lahko privabi celo družino, od upokojene babice do najmlašjega člana, ki v resnici ves čas čaka zgolj na bližnje kadre eksotičnih živali. V tem smislu mu človek potem tudi težko kaj oporeka, zakaj film je čisti šus optimizma in veselja, čisti odmerek pozitivizma in osebnega zadovoljstva. Film kaže, da je potrebno za končni uspeh ali nasmeh tudi garati in požreti marsikatero pilulo grenkobe, film kaže, da je ljubezen tista največja moč, ki lahko premika gore. Film kaže tisto najbolj sladko in najbolj klišejsko (v dobrem klišejsko, pravim) stran našega obstoja. Vloži delo in dobil boš željene rezultate, ali pa bodi skromen in garaj, vse ti bo poplačano. Na tak način potem  sredi največje finančne ovire ata Benjamin najde denar, na tak način zgladi vse spore, ki jih je imel s sinom, na tak način osvoji osamljeno srce skrbnice živalskega vrta. Dobro; a kaj, ko pa je resnica čisto drugačna. In to me kot gledalca delno moti. Dotični film mi spet želi prodati, da je Amerika dežela sanj, spet mi želi reči, da je v času velike negotovosti dovolj že to, da stisnem zobe in čakam, da mi nekaj pade iz neba. Ta kontrast med filmom in realnostjo pa mi ne gre v slast. Ampak potem, ko to razmišljam, pa naletim na zanimiv podatek, ki mi je ob ogledu celo ušel, namreč tale prigoda je do neke mere kar resnična. To mi je pa kar priprlo usta.

Tako, da je končna razsodba nekako v tem stilu. Pustimo filmu, da nas vodi po svoji poti. Pustimo se zapeljati, pustimo se nasmejati, pustimo uživati. Če to pustimo, potem je film lahko prav dober in prijetno kratkočasje ob deževnih popoldnevih. Režiser Cameron Crowe je že dokazal, da mu take stvari ležijo in tudi tu s tega vidika ne vidim nobenih težav. Film narativno lepo teče, kamera je dobra, tudi fotografija je mestoma precej dobre ostrine, glasba sede v uho. Za humorne vložke je dobro poskrbljeno, je pa včasih kakšna enovrstičnica bedna, če smem. Ne vem pa, če mi je izbira Matta Damona za glavno vlogo povsem po godu, ne vem ali mi paše v vlogo in kontekst? A verjetno že bolje kot pa kak Stiller, ki naj bi bil bojda kar blizu. Tudi Scarlett Johansson morda ne bi bila moja prva izbira za to vlogo, kaj pa vem, nekako nenaravno je delovalo vse skupaj, ni bilo ravno prave energije. Sicer bi res pričakoval nekaj močnejšega no, tako pa je film od začetka do konca sestavljen tako, da naredi dober vtis in po liniji najmanjšega odpora zaključi zgodbo. Pogrešam več energije. Ampak dobro no… Film je bil sicer posnet za dobrih 50 milijonov, do sedaj je nekje nad 100 milijonov zelencev v blagajnah, kaj pa vem, sem bil prepričan, da bi tak film lahko navrgel več. Me potem kar zmrazi, ko vidim kakšne številke podirajo Sandlerjeve afnarije.

- Priporočam

Tale filmčič se mi je že nekaj časa valjal pred nosom, a zanj kakšnega prav pretiranega veselja in zanimanja dolgo nisem kazal. Potem pa sem zadnjič čisto tako po naključju naletel na krajši spis o tem, kako dotični film povsem spotoma porazi vse ameriške primerljive afnarije in da je eden redkih, ki igro najstniških hormonov in željo po prvi spolnosti prikaže brez odvečnega sranja in povsem verodostojno. Hopala, to pa je že nekaj, kar mene pritegne, ne prva spolnost ali igra hormonov, pač pa opazka, da gre za film, ki je v nečem boljši od primerljivega ameriškega sranja. Čeprav se tovrstnih čezoceanskih bedarij izogibam kot vampir česna, pa hočeš nočeš sem in tja kaj takega vendarle pade na jedilnik in mi potem v žrelu pusti en tak nedefiniran priokus. Zato pa je potem tudi prav, da pogledam nekaj podobnega še iz geografsko nam bližje euro filmske produkcije in v večini primerov me takšen izlet potem potolaži in vsaj za dan ali dva tudi izboljša splošno počutje. A drži, da naslovni film ni nikakršna mojstrovina, ampak ajde, že zaradi pestrosti jezika, druge kulture in pregovorno skandinavske zadržanosti, se ga nemara kljub vsemu splača videti.

Zgodba govori o najstnici Almi, ki ji hormoni vedno bolj nagajajo. Splonost jo vedno bolj zanima, vedno bolj jo zanima okoliški mulec Artur, o katerem fantazira dan in noč. Njeno spolno prebujanje je tako močno, da so masturbacije vedno pogostejše, tudi klici na vročo linijo so pogosti in izdatno višajo račun za telefon. Do sem film opravi že veliko dobrega. Brez zadržkov in odvečnega moraliziranja se loti spolnosti in še to iz vidika mlade najstnice, v večini primerov je to namreč domena infatilnih in glupih fantičev, ki potem delajo marsikaj neužitnega in bebavega (namakanje v pito, denimo). Zato tu filmu velik plus, Alma je resda mlada in naivna, a do spolnosti ima zagotovo drugačen, morda celo zrelejši odnos. Kar je še posebej zanimivo, so njene fantazije, kjer se pojavita tako ženska kot tudi starejši moški in tu dam ustvarjalcem še posebej velik plus, saj se tematike res lotijo zrelo in izven okvirjev. Če je naplet zgodbe oz. sam uvod dober in zanimiv, pa je potem osrednji del nekoliko bolj voden ali mlačen. Potem, ko Alma na zabavi skuša osvojiti tega fantiča Arturja in ji ta naklonjenost pokaže na povsem otročji in nedorasel način, je mlado najstniško dekle obsojeno na izolacijo s strani vrstnikov. Vrstniki jo izločijo, kot da ne bi bili na njeni ravni, kot da bi bila mladina s spolnostjo bolj omejena kot starejši. Ampak ta konflikt ni ravno najbolj posrečeno prikazan. Tu bi se dalo vse skupaj še malo bolj začiniti, tako pa imamo res bolj mlačen odnos drugih do vzburjene Alme in tu je film napram uvodu sestopil za kakšno stopnico nižje. Čuden odnos ima tudi njena mati, ki več kot očitno ve za hčerkino potrebo, a to nikakor ne more spraviti v pogovor. In tudi ta odnos bi se lahko nekoliko bolj poglobljeno prikazal, tako, da bi se potem tako lik Alme kot njene matere bolj ostril. Zaključek je ok in dobro zaokroži zgodbo.Všeč mi je bil prikaz majhnega mesteca, tako s socialnega vidika kot tudi vizualnega, pa tudi naracija je dobro tekla, nič dolgočasnega nisem opazil. Bi pa res želel nekoliko bolj definirane in oplemenitene like.

Film me tako kar pritegne in lahko izluščim vse dobro kar ima. Zdi se mi povsem ok zadeva, ki na vsak način nekoliko popestri sivi filmski vsakdan. Je dovolj zrel za tematiko, ki jo obravnava in kot sem že omenil, veliko raje vidim v takih filmih pohotno najstnico, ki razmišlja in išče svoj prostor pod soncem, kot pa podivjane in butaste najstnike, ki mešajo spolnost s sprevrženo in infatilno zabavo. No in sedaj v obzir vzemimo eno primerjavo; kako se takih filmov loti ameriška produkcija in kako evropska, razlika je seveda očitna. Takisto je razlika v dojemanju, če bi kakšen ameriški režiser denimo posnel film o najstnici, ki redno masturbira in fantazira o starejšem bradatem moškem, bi bil zagotovo vik in krik, pa še cenzorji bi film razkosali kot salamo.

Film naj bi svoj krog gledalcev osvojil,  prav tako je osvojil nekaj pohval in nagrad, recimo za scenarij na filmskem festivalu Tribeca, v Rimu pa celo za najboljši debi. Režiserka Jannicke Systad Jacobsen, ki je spisala tudi scenarij, je s svojim prvim filmom zagotovo naredila dobro delo, zanimiva bo njena pot naprej. Igralskih presežkov ravno nisem zaznal, je bila pa Helene Bergsholm v vlogi Alme dovolj zanimiva. Tako da ja, čisto fajn film, po mojem mnenju vreden ogleda, kaj več pa seveda ne.

Priporočam